Miha Remec

HIŠA

Hiša stoji v strmini in na višini, do katere ne bi segla gladina oceanov, čeprav bi se stalil ves led na zemeljskih tečajih. Poleg tega pa Hiša sploh ni potopljiva.

Tukajšnja tla niso potresna, pa čeravno tudi najhujši potresni sunek ne bi mogel razdejati zgradbe; izdelana je kot samostojna oklepljena školjka, ki ni zasidrana v tla in temeljena, ampak leži na krogličnih ležiščih, venomer zadržujoč svojo težnost v razmerju s tlemi.

Tod okrog je podnebje milo, sonce sije skoraj vsak dan in zbiralniki na obodih Hiše črpajo moč sončevine. Hiša pa bi ohranila svoje delovanje brez sončnih žarkov. V njenem osredju nenehno poteka geotermično zlivanje jeder in tako dobiva pogonovino za vse svoje sklope.

Spored, ki ga izvaja Hiša, je namreč obsežen.

O svitu jutra samodejno odpre okenske lopute in obiskovalec bi skozi neprebojna stekla ugledal čudovito dolino pod Hišo, preraslo s pragozdom. Videl bi bohotno rastlinje in cvetličevje v obližju; orjaške praproti, živo rdeč gladež in mesnate liste netreska s cvetnimi izrastki.

Po odpiranju oken preišče Hiša z zunanjimi tipali ozračje. Pri morebitni strupenosti zraka, kislosti vlage in stopnji sevanj uravna zaprti krog hišnega ozračja. Precejevalniki zadržijo vsakršno strupnino iz ozunja, zaradi protižarčnih oblog pa ne prodre v notranjost nobeno nevarno sevanje. Zrakotvorne naprave so nared, da bi vzdrževale za življenje primerno notranje ozračje tudi tedaj, če zunaj ne bi bilo več zraka.

Hiša čaka na obiskovalca.

Vedno znova pripravlja hladno in ogreto vodo, ki jo pošilja po neobrabnem kristalovinastem ocevju in če bi obiskovalec odprl pipo, bi iz nje takoj pritekla biološko in kemično snažna hladna ali topla voda. V kopalnici je venomer pripravljena dišeča zeliščna kopel, Hiša namešča sveže otirače in izplakuje straniščno školjko.

V shrambenih prekatih hrani Hiša globoko zmrznjene jedi, pripravljene za takojšnje odtajanje, ki bi jih ponudila obiskovalcu v použivanje. Čakajo ga tudi zamrznjene steklenice z žlahtnimi pijačami: od šampanjca z letnico 1928 do žlahtne melasnice pripravljene leta 3733, vse je na voljo obiskovalcu.

Obiskovalca pričakuje tudi postelja z vodno blazino, sveže pregrnjena z najfinejšimi lanenimi rjuhami in pernico, napolnjeno s pravim gosjim puhom. V spalnici dehti po rdečem boru.

Hiša ima tudi osrednji bivalni prostor, v katerem utripa neustavljivi časomer ter odšteva sekunde, minute, ure, dneve, leta, stoletja in tisočletja, vse z vztrajno natančnostjo do tisočinke sekunde, merjeno s cepitvijo cezijevega jedra.

Tako Hiša časi s časom.

Ves čas tudi samodejno lovi z zunanjimi in notranjimi zaznavniki zvočne in slikovne valove. Vendar prihaja iz zvočnika le oddaljen prasket električnih motenj v ozračju, na zaslonu pa trepetajo enakomerni črtni pasovi, ki se izkrivljajo ali trgajo, kadar v ozunju divjajo nevihte. Vse to Hiša zvesto zapisuje na neskončne magnetske svitke, čeprav že tisočletje ni ujela nobenega zavestnega znamenja več.

Kdaj pa kdaj Hiša preizkusi notranje ozvočenje. Oglasi se vrsta skladb, posnetih na neuničljivih ploščah: vse glasbeno izročilo človeštva je zaznamovano na njih. Ob takih priložnostih vsa Hiša buči v zvokovju Beethovnove simfonije ali pa fonotonske poskakljivke mojstra Hun Fenga iz drugega tisočletja.

Na zidovih v Hiši visijo s kristalovino prevlečene in tako za vse čase ohranjene slike od mojstra Leonarda da Vincija in Hieronymusa Boscha, do velikega holografa Sakma Jedesa.

Po sporedu delovanja preizkuša Hiša tudi globinsko prikazovalnico. Tedaj se okrog sedeža, namenjenega obiskovalcu, prikazujejo trirazsežni krožni slikopisi in dvorazsežni filmi iz starejših časov. V prikazovalnici bi lahko obiskovalec spoznal nravi in navade človeškega rodu skozi tisočletja.

Poleg tega so v Hiši razporejena presenečenja: povsod bi obiskovalec odkrival predmete, ki so jih ljudje v svoji zgodovini uporabljali: kameno sekiro, oslo z brusom, zlato žepno uro, ki ne kaže več časa, zvočno skrinjico iz sedemnajstega stoletja prvega tisočletja, primitivno elektronsko računalo iz dobe iznajdbe čipa; odkril bi šah, zavitek igralnih kart in magično kroglo Sejmonova, našel bi okrasje in lepotičje od prvih kamnitih obeskov do biserov in nakita iz mavrično presevajoče kristalovine.

Še bolj bi bil obiskovalec presenečen v spodnjih prostorih Hiše, kjer je razstavljena galerija znamenitih žensk in mož zadnjega obdobja, ki sedijo na podstavkih, prevlečeni s presojno plastjo kristalovine, ki trupla varuje pred razpadanjem. Tu sedi v vsej bleščavi svoje uniforme Gvidon Arba, poveljnik združenih zemeljskih sil, Arkadij Savski, začetnik predkatastrofične ekološke ločine, pa Avra Ornom, lepotica sveta, razkazujoča bohotno nago telo in velikanske prsi, kot očitno znamenje pripadnosti vrsti sesalcev. Tu so še drugi umetniki, pametniki in veljaki, vsi sedeči in nemo strmeči predse, kot vzorci človeškega rodu.

Pravzaprav je vsa Hiša vzorec, neuničljiva shramba človekovih stvaritev in dosežkov v tisočletjih njegovega obstoja na Zemlji.

Hiša je zavarovana s sedmimi varnostnimi pregradami in vsaka ima pregrada ima svoj kodni zapah. Hiša ima osrednji spomin in v njem je vtisnjena podoba obiskovalca. Ta podoba je ključ: kadar bi obiskovalec obstal pred vrati, bi se mu ta na stežaj odprla.

Tako je Hiša tisočletja čakala na obisk.

Na cezijevem časomeru je letnica imela že petmestno število, ko se je pred vrati naposled prikazal obiskovalec.

Hiša ga je zaobsegla s svojimi zunanjimi kukali in prenesla njegovo podobo osrednjemu spominu. Takoj nato je Hiša ubogala svoj spomin: zaprla je lopute oken in vrat ter preverila zapahnjenost vseh sedmih zapahov.

TISTO, kar se je ustavilo pred Hišo, ni bilo ČLOVEK.