Vanesa
Cvahte
text1
text2-gb
text3
»very private...*«
19. november 1999 – 5. december
1999, otvoritev 19.11.1999 ob 18. uri
Galerija likovnih umetnosti
Slovenj Gradec*
Kustos razstave: Vanesa
Cvahte
Koordinacija: Katarina Hergold
20. stoletje je nenazadnje
s Freudovim izumom psihoanalize zaznamovano s poglabljanjem človeka v njegovo
intimno sfero – z razgaljanjem človeka v njegovi primarnosti. Ta odločujoči
preobrat, ki je sledil klasicističnemu 19. soletju, se je odražal na vseh
plasteh družbenega življenja. Subjekt se ne dojema več kot zaključena entiteta
z skritim bistvom v katero bi bilo prepovedano drezati (katolicistični
postulat), temveč se subjekt dojema kot večplastna, krhka in decentralizirana
tvorba. Če je Freud še verjel v racionalnega in obvladljivega človeka,
ki bi lahko z analizo svoje podzavesti kontroliral t.i. zavestna početja,
pa se tudi ta zadnja modernistična utopija v postmoderni izkaže kot poskus
vztrajanja v tradiciji razsvetljenstva, ki je na prvo mesto postavljal
človekov vsemogočni um. Postmoderna definira človeka kot konstrukt,
ki je podvržen lokalnim in globalnim ideologijam, preteklosti, psihološkemu
ustroju in nenazadnje evolucijsko-biološkim zakonitostim.
Konformistična družba ni
bila in ni pripravljena sprejeti ta padec »racionalnega subjekta« in želi
ohranjati status quo. Umetnost je tista, ki ozavešča zmotnost tega nazora
družbe. Razgaljanje človeka in njegove psihološke ter biološke danosti
in nujnosti, umetnost že od nekdaj obravnava v smislu nujne sprave s takšno
naravo človeka. Umetnost je v tem smislu glede na družbo subverzivna.
Ena od strategij umetnosti, ki služijo temu namenu, je tematiziranje človeške intime, ki se glede na družbeni kontekst umesti v problematiko javnega/intimnega in privatnega. Skoraj vedno so poskusi umetnikov, ki so javno razgaljali človeško intimo delovali na družbo provokativno – družba takšne poskuse vztrajno označuje kot izrojene, dekadentne, kvarne in jim nasprotuje z postulati zakoreninjene etike katolišče cerkve, ki intimo človeka izklučuje iz javnega življenja ali pa jo poskuša reducirati po svojih zakonih. Body- art, abject-art in akcionizem postmoderne so globoko načeli vero v človeka, kot v racionalno entiteto ter prosvetljujoče razrahljali zaprtost in dogmatičnost javnega življenja.
Če pa je bila človekova intima
v prejšnjih desetletjih vsesplošen tabu, pa smo v desetletju eksplozije
množičnih medijev – v 90-ih – v nekem smislu priča preobratu odnosa do
intimnosti človeka: številni televizijski talk-showi, kjer se publika in
voditelji naslajajo ob intimnih izpovedih ljudi, internet-strani in takoimenovani
chat-i, kjer osebe lahko poljubno spreminjajo svojo identiteto in se izpovedujejo
neznanemu partnerju, vse številčnejše reportaže v print-medijih o najintimnejšem
početju prebivalcev tega planeta so samo nekateri sociološki fenomeni,
ki kreirajo odnos družbe do privatnosti človeškega življenja. Intimnost
je postala javna do te mere, da jo doživljamo kot javni ritual (kar je
z afero Lewinsky doseglo višek in potrditev).
Ob poplavi intimnega v množičnih
medijih, ki nam dajejo občutek bližine in nas do neke mere izobražujejo
in vodijo oziroma manipulirajo, nudijo nove medialne užitke, nas osvobajajo
travm lastne intime, nas delajo samozavestne, pa tudi manj rahločutne,
ob javnem razgaljanju tabujev ter t.i. socio-psiholoških deviacij, pa se
pojavlja vprašanje, kakšno vlogo ob tem dejstvu igra umetnost. Če je umetnost
bila v prejšnjih desetletjih subverzivna, če je javno tematizirala privatno
in intimno, pa je to postalo v 90-ih že skoraj konformistično. V tem smislu
se nam zastavlja vprašanje: v kolikšni meri lahko pridonese kreativnost
v umetniškem kontekstu v tematiziranju privatnega, odkrivanju tabujev,
potisnjenega, skritega, mučnega, problematičnega, če so to vlogo opravili
že množični mediji?
Razstava »very privat...«
ima vsled tega morda paradoksalen naslov, saj umetnost danes že dolgo po
razgaljanju privatnega ne more konkurirati radikalnosti razgaljanja privatnega
skozi množične medije. Provokativnost in škandaloznost v umetniškem sistemu
v odnosu do privatnega torej v 90-ih ni dovolj za »opozarjanje« na
tovrstno problematiko. Umetnost, ki problematizira človeško intimo/privatnost
mora biti torej intimnejša od »javne intime/privatnosti« množičnih medijev,
da bi v tem kontekstu sploh opozorila nase. Obenem pa je pri tem neizogibno,
da reflektira sam odnos družbe do javno intimnega/privatnega« (množičnih
medijev), da ozavešča proces prehajanja intimnega in privatnega v »javno
privatnost«.
Razstava »very privat…«
prezentira pozicije sedmih umetnikov, ki tematizirajo opisano problematiko
intimnega/privatnega v tem iztekajočem se desetletju skozi medij videa
/ video projekcije oziroma video instalacije:
| very private* | Eija Liisa Ahtila | Elke Krystufek | Pipolotti Rist | ||||||||
| absalon | Nataša Prosenc | Gillian Wearing | |||||||||
| Martha Rosler | Mirjana Rukavina | ||||||||||
| 19. november - 5. december 1999 | |||||||||||
| The opening performance will be staged by Richard Crow* (Great Britain). |
Vanesa Cvahte
kuratorka razstave