Večno na poti

Kamni govorijo, saxa loquuntur; od nekdaj velja prispodoba, da stari zidovi lahko zazvenijo v vsej svoji zgodovinskosti. Velike romanske in gotske arhitekture so se človeštvu tako vtisnile v spomin in estetsko zavest, da so, posebej v 19. stoletju, navdihovale vrsto brezhibnih posnetkov. Historicistične stavbe se ne razlikujejo od prvotnih ne po merah ne po oblikah, tako da jih manj podkovani v razbiranju arhitekture težko ločijo od izvirnih srednjeveških zgledov. A so posamezniki, ki jim ni treba preučevati stavbnih členov, okrasja in gradbenih načel; začutijo jih, pogledajo z notranjimi očmi, s tistimi, ki so jih v srednjem veku imenovali spiritualno dojemanje in mistično videnje. V prostoru sledijo nemim pričevanjem in zaznajo njegove duhovne vibracije. Srednjeveški zidovi jim spregovorijo s pristno govorico umetnosti, svetosti in simbolike, neoromanski in neogotski pa posnemajoče zajecljajo.

Obstajajo torej izbranci, ki imajo dar, navdih, poklic, zmožnost in estetski posluh, da prostor zgodovinskega spomina dojamejo v njegovem celovitem ontološkem bistvu. V njem odkrijejo in občutijo izkušnje, ki so se vpisale v njegove površine in snovnost kot podtekst, kot skrivna, šifrirana pisava, kot palimpsest, skratka kot meta sporočilo. Na tak način je Tanja Pak prisluhnila izvirnosti romanske cerkvice svetega Vida v Dravogradu, ki je nastala okoli leta 1170. Na srečo skrivnosti, ki ji jih je v prostoru zaslutila, ni ohranila samo zase, ampak je z njimi vzpostavila dialog kot umetnica in kot oseba, ki spoštuje izročilo preteklosti hkrati pa občutljivo doživlja naš čas. Za tega pa tudi najtrdnejše verovanje v napredek in razvoj človeštva težko dokaže, da je v svojih osnovnih gibalih kaj bolj human in dostojanstven od tistega, v katerem so cerkev zgradili.

Morda se je umetnica najprej vprašala, zakaj so stavbo v tistem času sploh postavili in zakaj (mogoče celo, s kakšno pravico) zdaj sama posega vanjo. Obe vprašanji sta na prvi pogled preprosti, v globljem smislu pa nikoli do konca odgovorljivi. Cerkev je takrat že imela popolno moč, oblast in posest tako nad zemeljskimi stvarmi kot nad vsemi dušami. Vernike - le kdo takrat to ni bil - je učila, vzgajala, nagrajevala in opominjala, in to v imenu skrbno premišljenega nauka, podajanega kot neizpodbitna resnica, o kateri se ni smel nihče spraševati, kaj šele da bi vanjo podvomil. Če bi, bi ga izobčili, kar je pomenilo hujšo smrt, kot da bi umrl. Izbire torej ni bilo: samo en pravi dom je, zatočišče telesa in duše, v katerem se je mogoče srečevati z Bogom, vendar je treba zato poslušati pridige, se spovedovati, se kaznovati, si očitati in se kesati za podedovani greh.

Danes je po svetu veliko cerkvenih prostorov desakraliziranih, in kar nekaj teh so spremenili v razstavišča, v katerih predstavljajo umetniška dela posvetnega značaja. Vendar jih večina, v razliko od brezdušnih sodobnih galerij, ohranja svojo prvinskost. To je pomembno zato, ker je imela - povedano zelo preprosto - zahodnoevropska umetnost do konca srednjega veka predvsem sakralno funkcijo, katero je v novem veku nadomestila estetska. Tanja Pak je globoko zavezana izražanju osebnega občutja, razumevanja sveta in dogajanja v njem z likovnimi sredstvi. Zato ji je cerkveni prostor dvojni izziv, s sodobno umetnostno govorico pripoveduje svojo resnico o današnjem svetu, vendar pri tem spoštuje pomene srednjeveške sakralne stavbe.

Konstrukcijska osnova romanske arhitekture je opus quadratum, in prav kvadrat in kocka sta popolni enoti, po katerih lahko določimo tudi vsa razmerja njenega prostora in zidave. Vendar imata, kakor vsi drugi srednjeveški elementi, tudi večplastno simbolično vrednost. Ker sta oglata, zamejena in ju je mogoče izmeriti, predstavljata zemeljski, materialni in telesni pol, ki se v svetem prostoru srečuje z božjim in nebeškim; to pa je neomejeno, neizmerljivo, in duhovno, zato neoprijemljivo in neupodobljivo. Razsežnost navideznih in resničnih kock, ki jih je v cerkev vzdolžno po središčni osi postavila Tanja Pak določa mera 1170 mm, ki se vanje vtisne kot poklon preteklosti. Avtorica je v pravilnem ritmičnem zaporedju nanizala sedem kubičnih enot, od katerih vsaka predstavlja svojo zgodbo: morda o nastanku sveta, o ločitvi svetlobe in teme, o stvarjenju človeka in o njegovi usodi, ki je že od biblijske Geneze ujeta v ritem sedmih dni tedna. Enote so v sebi zaključene celote, hkrati pa s svojo pravilno ureditvijo, prosojnostjo in osvetljenostjo usmerjajo pogled in gibanje proti kornemu prostoru, kjer je nekdaj stal oltar.

Izdelki Tanje Pak, mojstrske oblikovalke, so lepi, dokončani do osupljive popolnosti. Če jih gledamo posamične, pozabimo na ustvarjalne napore, ki so nujni za obvladovanje tako neoprijemljive in po svojem prozornem bistvu neukrotljive in izmuzljive snovi, kot je steklo. Ko pa jih avtorica sooči in združi v povedno celoto, si kljub izbrušeni estetiki v novih kontekstih nadenejo drugačen, skoraj svareč videz. Postavitev v dravograjski cerkvi ni lahkotna in igriva, ampak izredno premišljena, iskreno osebno doživeta in opominjajoča. Dokončno prepričljiva je prav zato, ker je pretresljivo lepa, vendar lepa do srhljivosti. Celo v prostoru, ki je namenjen temu, da se duh v njem osvobodi zemeljskih spon in materialnosti in se dvigne proti spiritualnemu in eteričnemu, mu to lahko preprečijo mreže, kletke in kontejnerji. Vkalupljen v strogo določeno obliko skuša rasti, se razvijati in napredovati, stremi k luči razsvetljenja, a ostane večno na poti, blodeč, lebdeč, ujet v telesnost in kot tak prepuščen odsevanju smrti.

Jure Mikuž