TANJA PAK
Reminiscence med sakralnim in profanim
fotografija:
Tomo Jeseničnik
Občutenje sakralnega prostora (v krščanski kulturi) v povezavi z osebno
mitologijo je bilo za umetnike vedno poseben izziv; od časov prvih umetniških
posegov - kiparskih elementov na portalih, kapitelih in sklepnikih,
mozaikih, freskah, oblikovanju in opremi oltarnih menz in oltarjev -
pa vse do časov, ko se arhitekturne prvine, kiparska oprema in poslikave
zlijejo v celostno umetnino z liturgijo, glasbo in občestvom vernikov.
Arhitektura krščanske cerkve simbolizira podobo sveta; makro- in mikrokozmosa,
duhovnega življenje ljudi in teologije. Je prostor duhovnega in posvetnega;
posvetnost ji dajejo ljudje. Velikokrat pa so poleg duhovnikov posredniki
med duhovnim in posvetnim tudi umetniki. Ti so s svojo zmožnostjo vživljanja
v duhovni svet in občutenjem 'božanske modrosti' teozofi, ki se za spoznanja
poslužujejo tudi mističnih naukov in neznanstvenih ved. Velikokrat je
njihovo delovanje prikrito, dano v razumevanje le izbranim. Tudi teologije
ne moremo docela pojasniti s filozofijo ali drugačnim znanstvenim aparatom,
preprosto je treba verjeti.
Cerkev sv. Vida v Dravogradu je arhitekturni biser, ki naravnost vabi
umetnike. Zgrajena v romanskem slogu s pravokotno ladjo in vzhodnim
kornim zvonikom je bila vse od nastanka povezana s srednjeveškim trgom.
Oblikovale so jo premene zgodovinskega časa od srednjega veka dalje.
Občestvo se ji je približalo v kontemplaciji, cenili pa so jo tudi umetnostni
strokovnjaki - zgodovinarji in drugi -, ki so v njenih razsežnostih
prostora in časa znali odkriti nekaj več.
Vita contemplantiva ljudi s posebno etično držo, pa naj so to umetniki
ali le 'navadni' ljudje (ne glede na njihovo zavezanost religiji), se
upira in se ne podreja banalnemu potrošniškemu svetu kvazi ustvarjalcev,
ki mislijo, da ustvarjajo umetnost. Priča smo do konca razosebljenemu
svetu, ki se mu prepušča vedno več ljudi. Ne glede na liturgijo je velikokrat
tudi fizična prisotnost v cerkvi postala le rutina. Iz take ohromelosti
nas lahko vzdrami le posebno občutenje prostora in njegov zgodovinski
spomin, potem ko povežemo statično in dinamično, trenutke tukaj in zdaj.
Tako je Tanja Pak s svojim posegom v sakralni prostor in vzpostavljenim
časovnim trakom (simbolično ga je začela z letom nastanka cerkve) zgradila
nova razmerja: povezala je svoj intimni svet z zgodovinskim spominom,
umetniške stvaritve z arhetipskimi simboli. Pravijo, da med dušo in
kamnom ostajajo tesna razmerja, da so kamni ohranili človeški vonj (po
legendi o Prometeju); obdelani kamni so človeško delo - dejanje. Nasprotno
pa neobdelani kamni prihajajo od Boga, so njegovo prebivališče, so simbol
svetosti in svobode hkrati (Mojzes udari po skali in iz nje priteče
voda, pa tudi katoliška maša se je prvotno opravljala na kamnu). Po
svetopisemskem izročilu je kamen zaradi nespremenljivega značaja simbol
modrosti. Pomenljiva pa je tudi formula alkimistov o kamnu modrosti.
V.I.T.R.I.O.L. je iniciacijska beseda, ki pomeni spusti se v globino
samega sebe in najdi nerazdeljivo jedro, na katerem boš lahko zgradil
novo osebnost, novega človeka.
KAMEN - ŽELEZO - STEKLO so elementi, s katerimi gradi Tanja Pak. Pomenljivi
so dvojno; sami po sebi in kot materiali umetniškega ustvarjanja. Železno
orodje je bilo prepovedano pri gradnji jeruzalemskega templja. Vendar
je simbolika železa prav tako dvojna; železo sicer varuje pred slabimi
vplivi, hkrati pa je profana kovina, kovina materialnosti, diaboličnosti.
Človek tem dvojnostim ni podrejen; vendar pa iz železa naredi tako motiko
kot orožje. Apokaliptično zvene besede grškega pesnika Hezioda (okoli
leta 700 p. n. š.) za peti rod v zaporedju rodov, ki je železen: »/…/
ne prisega ne pravičnost ne dobrota ne bodo imele nobene veljave, spoštoval
se bo tisti, ki slepari in tlači /…/ vest in sramota bosta odšli med
večne bogove /…/« V tem videnju naznanja Heziod vladavino materialnosti;
ta je surova in brezvestna. Vzporednice z današnjim časom se nam kar
same ponujajo. Umetnik, ki se kot senzor občutljivo odziva na aktualna
družbena dogajanja, sprejema svet takšen kot je; poln licemerstva in
brez človekoljubja. Razgrne ga pred nas. Tako je storila tudi Tanja.
Vendar nam ni nastavila le ogledala, temveč je poskušala po prometejsko
z gradacijo materialov svet rešiti. Kamnom in železu je kot antipod
postavila steklo. Snov, ki je proizvod človeških rok, s svojim prosojnim
nadzemeljskim učinkovanjem pa je že od nekdaj vznemirja in ima veljavo
dragotine, primerljive z zlatom in dragimi kamni. V Egiptu je steklo
služilo kot plačilno sredstvo, v človeško življenje pa je vnašalo občutek
čarobnosti, mistike in v današnjem času tudi estetskega ugodja. Nekaj
dionizičnega je vedno ostajalo v tej materiji in kaj je bolj človeško,
kot takšna občutenja. Stekleni predmeti so vedno tudi razveseljevali,
igrivo lovili svetlobo in v svoji krhkosti opominjali - memento mori!
Hkrati pa je nesmrtnost zasnovana kot svetlobno telo, je meč svetlobe
krščanske vere. Bog je svetloba. Božanska svetloba pa je lahko tudi
prebujenje poželenja: svetloba je ljubezen, kajti luč prinaša odrešenje,
srečo. Svetlobo kot simbol večnosti poznajo vse religije.
Transformacija svetlobe skozi materijo stekla je še učinkovitejša,
kar so vedeli že v srednjem veku. Z znamenitimi vitraži so predrli stene
in oblikovali sakralne prostore, ki so dobili pridih mistike. Občutenje
nadzemeljskega je bilo popolno. Svetloba pa ustvarja tudi sence. Tako
kot Andersenova pravljica pripoveduje o človeku v divjih krempljih sence,
tako tudi celostna postavitev Tanje Pak v cerkvi sv. Vida svari pred
zlaganim svetom dvomljivih vrednot. Vendar pa nam daje tudi upanje.
Podoživeti tako transformiran prostor ni le vrhunsko estetsko ugodje,
pomeni pogledati vase in se zamisliti …
Milena Zlatar
* razlaga simbolov po Slovarju J. Chevalierja in A. Gheerbranta
TANJA PAK, ki živi in ustvarjal v Ljubljani, je rojena v Rogaški Slatini.
Leta 1994 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani
(oddelek za industrijsko oblikovanje), leta 1996 pa magistrirala na
Royal College of Art v Londonu (iz oblikovanja stekla). Tri leta kasneje
je prejela štipendijo za udeležbo na poletnem seminarju v šoli stekla
v Pilchucku (Washington, ZDA). Od leta _____ poučuje na oddelku za oblikovanje
na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Sodelovala je na pomembnih razstavah doma in v tujini, med njimi so
bile najodmevnejše Praznovanje Slovenije, Liberty's v Londonu (1993),
Centenary Degree Show na Royal College of Art v Londonu (1996), Expo
98 v Lizboni (1998), Glass Art Society Expo International II, Tampa
na Floridi (1999), A gathering of Glass, Sable v Fine Art Gallery, Wimberley
v Texasu, ZDA (1999), razstava K?benhavnu, Danska in druge.
Ambientalne postavitve (v zgodovinskih objektih ali na prostem) je izvedla
na gradu Podsreda, na Ljubljanskem gradu (stalna postavitev Fluid, 1999),
v Ribnici (galerija Miklova hiša, 1999) ter v Dravogradu v cerkvi sv.
Vida (projekt Koroške galerije likovnih umetnosti, 2004).
