Fotografija kot dokumentarna pripoved

Fotografsko delo Dragiša Modrinjaka se razteza na več desetletij in sega od petdesetih let dvajsetega stoletja, pa vse do teh dni, ko raziskuje izraznost, ki jo lahko ponuja fotografija in tokrat tudi v novejši, digitalni različici. Njegovo likovno ukvarjanje s fotografijo lahko postavimo v nekaj različnih kategorij, pač odvisno od tega, kaj najdemo na njih in katero tehnologijo je avtor uporabil, če bi iskali najbolj splošno oznako za opredelitev teh del kot celote, pa jih lahko označimo kot dokumentarno fotografijo. Z njo so se ukvarjale že generacije raziskovalnih fotografov v devetnajstem stoletju, pravi razmah pa je ta fotografija dobila med obema svetovnima vojnama in sicer med takratnimi pariškimi avtorji in številnimi prišleki iz raznih evropskih dežel. Ti so postavili nove standarde dokumentarni fotografiji, katera je ohranila svojo aktualnost še do sodobnega časa, kajti tako uspešno spajanje likovnih inovacij, emotivne zasnove in pragmatizma se še danes mnogokrat zdi nepresegljivo. Zato nas seveda ne preseneča, da so se mnogi naši fotografi, vključno z Modrinjakom naslonili na ta modernistična izhodišča, ko so iskali svoj izraz kot individualni avtorji.

Najbolj značilni Modrinjakovi posnetki so nastali v urbanem Mariboru in sicer, ko je mesto v daljšem obdobju spreminjalo podobo svojih ulic, trgov in predelov. Tako na starejših fotografijah najdemo še konjske vprege, na novejših pa recimo prestižno arhitekturo, zasnovano z merili, ki so se uveljavila v dobi postmodernizma. Sicer pa, naj gre za panorame ali majhne, intimne predelčke njegovega mesta, na njih največkrat najdemo tudi njegove prebivalce, meščane, ali zgolj obiskovalce, ki so v nekem trenutku – pa praviloma ni naključen, postali zanimivi tudi za Modrinjaka, ki jih je postavil v središče svoje vsakdanje, a hkrati neobičajne fotografske pripovedi. Te so zato prave majhne študije mesta, njegovih, danes že zgodovinskih posebnosti, kot tudi različnih profilov tamkajšnjih prebivalcev.

Zanimanje za figuro je Modrinjak razvijal tudi v številnih portretih sodobnikov. In če je v svojih dokumentarnih esejih največkrat iskal anonimne posameznike, ki dajejo značilen ritem mestnim ulicam, ali pač iščejo zasebnost v romantičnih pejsažih ob Dravi, v njegovih portretih najdemo predvsem znane osebnosti. Portretiral je mnoge predstavnike gospodarstva, politike, kolege; nastajala so dela, ki so bila namenjena za objavo v dnevnem tisku, hkrati pa v njih prepoznamo še avtorsko ambicijo. Tudi portreti Jožeta Tisnikarja so nastali v tem kontekstu in sicer gre za različne serije, ki jih je posnel v daljšem časovnem obdobju. Predstavljajo slikarja in sicer tako, da gre za portrete, ki so hkrati zasnovani z upoštevanjem vseh bistvenih momentov dokumentarne fotografije in vsebujejo srečanje različnih fotografskih konceptov, zato kot takšni predstavljajo še dodatno zanimivost.

Boris Gorupič