Oblikovalskemu kritiku, ki je »svoj meč že zdavnaj spravil
v tok«, se ni lahko vrniti v areno. Hočem pravzaprav reči, da so minili
časi, ko sem bil prepričan, da se je v našem prostoru treba boriti predvsem
za deklarativno uveljavitev industrijskega oblikovanja kot stroke, ki
ji naj bo družbena vloga, podobno kot drugod v razvitem svetu, sistemsko
zagotovljena. Torej stroke, ki naj poseže predvsem v industrijo in povsod,
kjer se koristen, potreben in cenovno privlačen izdelek koherentno »upodablja«
iz večplastne funkcionalnosti, primerne snovnosti in smotrne konstrukcije,
torej z oblikovalsko dorečenostjo (odličnostjo) ter družbeno pozitivno
naravnanostjo, ki se naj ponuja trgu in porabniku kot obetaven izziv
humanističnega poslanstva. Nosilec tega naj bi bilo kajpak osveščeno
gospodarstvo, strateško naj bi ga podpirala politika, ki si želi produktivno
industrijo, veliko in malo, sposobno osvajati trge, odkrivajoč mnogoobrazne
niše, a še prej naj bi se včlenilo in dejavno sodelovalo v splošnem
procesu globalizacije. Pravzaprav tudi tako gledano, naj ne bi bili
daleč od Kotlerjeve teze o oblikovanju kot potencialnem strateškem orodju,
ki naj bi zagotavljalo konkurenčne prednosti! Toda to smo vedeli tudi
prej, le da je bilo malo drugače povedano. Med drugim smo začeli modrovati
o izdelku z dodano vrednostjo, pri čemer je večina mislila, da je to
predvsem »vrednost«, ki naj bi naredila izdelek bolj zanimiv in privlačen,
dobesedno z dodajanjem nečesa, kar bi oblikovalci lahko storili v podobi
nekakšne oblikovne aditivne (ne oblikovalske!) nadgradnje. Videti je
bilo tedaj, in v to nas prepričujejo, kot smo lahko brali in kot lahko
še zmerom beremo v promocijskih člankih in še več plačanih oglasih,
številni »dizajnirani« (tudi »designirani«) izdelki oziroma »oblikovani
dizajni« (mišljeni so bržčas izdelki arbitrarnega dizajna, kot to rado
počne oglaševalstvo !), da smo stvar spravili prej ko ne na raven kozmetike
oziroma pojmovno zdajšnjega »stajlinga«. Toda pozor, ne tistega, ki
smo ga pred desetletji razumeli kot »lepotično« poigravanje z zunanjo
podobo izdelka zaradi ustvarjanja novih nakupovalnih motivacij... Znotraj
te še zmerom prevladujoče zmede okoli oblikovanja, je kajpak motivacij
več kot dovolj, da se poskušamo ozreti po tistih svežih in verodostojnih
pobudah, ki vnašajo v to zamegljeno situacijo več bistrega pogleda,
zlasti po profesionalni oblikovalski plati.
Kdor se seveda sprašuje, kakšna je pri vsem tem vloga
oblikovalskega študija na naši univerzi oziroma Akademiji za likovno
umetnost, bo morda dobil odgovor v ustvarjalnih rezultatih dveh mladih
oblikovalcev Davorina Horvata in Brigite Lekše, ki razstavljata svoje
dosežke v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Horvat
je diplomiral iz industrijskega oblikovanja na Oddelku za oblikovanje
ALU v Ljubljani, Lekšetova se je z diplomo iz oblikovanja na Fakulteti
za arhitekturo odločila za oblikovalski poklic. Dela, ki jih razstavljata,
so nastala večinoma v okviru petletnega dela (1995-2000) v oblikovalskem
oddelku družbe Zepter International v Monzi, kar nam pove, da sta imela
srečo in možnost takoj po opravljeni diplomi preizkusiti svojo ustvarjalno
nadarjenost in oblikovalsko znanje v okviru mednarodno uveljavljene
gospodarske družbe, ki ima s svojimi izdelki namizne kulture že dolgo
dobo viden delež na svetovnem in seveda tudi našem trgu. Pomenljivo
je tudi dejstvo, da sta se s svojimi oblikovalskimi ambicijami znašla
sredi industrijske panoge in gospodarskega prostora, ki ju je kakovostno
in inventivno oblikovanje nadvse prepričljivo zaznamovalo in jim priznalo
vodilno mesto v svetu.
Mlada oblikovalca sta se kmalu ustvarjalno povsem enakopravno vključila
v oblikovalsko delo. Zepterjevi prodajni katalogi ponujajo široko paleto
namiznih izdelkov, brezhibno izdelanih iz inoksa. Med njimi je veliko
takih, ki tudi s svojo prestižno podobo potrjujejo »prizadevanje za
dolgo življenje«, kar so si proizvajalci zapisali v svoj pozicijski
slogan. Veliko predstavljenih izdelkov posodobljeno kaže sledi oblikovne
tradicije, kar nazorno potrjuje njihovo obstojnost in obenem dejavno
»življenje«. Kar veliko izdelkov iz zadnjih katalogov (servisi za kavo
in različne pijače, posodje, pladnji, vaze, pribor) nas nagovarja z
izvirno, a vendar postmodernistično uokvirjeno izraznostjo. Med njimi
je veliko takih, ki so dobili to svojo posebej prepoznavno podobo z
oblikovalskim ustvarjanjem Horvata in Lekšetove. Pri tem gre vselej
za jasno uporabno definicijo izdelka, ki ima oblikovni »presežek« praviloma
v geometrizirani, kdaj pa kdaj tudi slikovni artikulaciji funkcionalnih
in konstrukcijskih detajlov, ki učinkujejo kot zgovorni znaki postmodernistične
pripadnosti. Vselej s pravšnjo mero in tehnološko popolnostjo.
Horvata spremljam še iz študijskih let, prek diplome,
dela v oblikovalski delavnici in sprotnih dosežkih v Zepterju, zato
lahko trdim, da je znal svoje zasnove in oblikovalski nazor zmerom tudi
racionalno opredeljevati in kritično vrednotiti skozi proces možne uresničitve.
V Zepterju je imel možnost, tako kot Lekšetova (veliko projektov in
realizacij je skupnih), sodelovati v celotnem procesu in ga oblikovalsko
obvladovati, kar je seveda tista nujna oblikovalska izkušnja, ki jo
žal večina naših oblikovalcev na začetku svoje poti ni mogla pridobiti.
Rezultati so vidni in prepričljivi tudi v oblikovalskem delu, ki sta
se ga Horvat in Lekšetova po svoji vrnitvi iz Italije posamično ali
skupaj lotila v svojem oblikovalskem ateljeju 28 Design. Angažirano
sta se lotila novih oblikovalskih nalog, tipološko sta razširila svoj
program, lotila sta se tudi novih gradiv in se zvedavo prepustila novim
izzivom v domačem okolju, ki je žal pri nas v industrijskem oblikovanju
manj radodarno in prepuščeno še vedno samoiniciativnosti oblikovalcev.
Te volje Davorinu Horvatu in Brigiti Lekše ne manjka in prepričan sem,
da sta s kakovostjo svojih izdelkov že dodobra zasidrana v frontni črti
tistih uspešnih diplomantov ljubljanskega
oblikovalskega študija, ki so s svojimi odmevnimi izdelki zastavili
(morda bolje je točneje povedati izsilili) dialog z gospodarstvom oziroma
industrijo, kjer se slej ko prej vsak ustvarjalni napor oblikovalca
uspešno ali neuspešno izteče.
Stane Bernik
