CROSSOVER III
9.9. – 8.10.2006
Razstavljajo:
Niclas Anatol
Judith Baum
Barbara Bernsteiner
Sini Coreth
Canan Dagdelen
Judith P. Fischer
Gernot Fischer -Kondratovitch
Barbara Graf
Uwe Hauenfels
Tomas Hoke
Lukas Maximilian Hüler
Richard Kaplenig
Eric M. Kresnig
Thomas Reinhold
Eva Schlegel
Katarina Schmidl
Martin Schnur
Jochen Trar
Eva Wagner
Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti, otvoritev v petek, 8. septembra 2006, ob 19. uri. Razstava bo odprta do 8. oktobra 2006
Po izboru kuratorke Silvie Aigner razstavljajo Niclas Anatol, Judith Baum, Barbara Bernsteiner, Sini Coreth, Canan Dagdelen, Judith P. Fischer, Barbara Graf, Uwe Hauenfels, Tomas Hoke, Lukas Maximilian Hüller, Richard Kaplenig, Gernot Fischer – Kondratovitch, Eric M. Kressnig, Thomas Reinhold, Eva Schlegel, Katarina Schmidl, Martin Schnur, Jochen Traar in Eva Wagner.
Markets of the world , Brunnenmarkt - Wien, 2004, Serie „180 degrees EAST-180 degrees WEST“, C-Print, 30 x 300 cm
Markets of the world , Old Fishmarket - Alexandria, 2005, Serie „180 degrees EAST-180 degrees WEST“, C-Print, 30 x 300 cm
Courtesy: Galerie Caprice Horn, Berlin
Lukas Maximilian Hüler
Nemški prevod tekstov (Deutsche Übersetzung)
Slovenski umetniki po izboru kustosa Jerneja Kožarja pa se bodo v oktobru in novembru 2006 predstavili v Celovcu (Künstlerhaus, 30. 10 – 30. 11. 2006). Na Crossover III sodelujejejo: Peter Hergold, Ciril Horjak, Barbara Jakše – Jeršič, Stane Jeršič, Dušan Fišer, Tomo Jeseničnik, Lojze Logar, Štefan Marflak, Luka Popič, Mirko Rajnar, Naca Rojnik, Nataša Skušek, Mladen Stropnik, Sašo Vrabič in David Zadravec.
O.T., 2006, Siebdruck auf Blei / sitotisk na svincu, ed.8, je 14 x 20 cm
Courtesy: Galerie Krinzinger, Wien
Eva Schlegel
Projekt Crossover (pobuda Društva umetnikov iz Celovca), ki je v letih 2004 do 2006 predstavljal sodobno umetnost v Avstriji (poudarek na koroških avtorjih) in Sloveniji ter gostoval na različnih lokacijah v Sloveniji in Avstriji, je združeval umetnike in njihove projekte na območju sorodnega kulturnega prostora s skupnimi zgodovinskimi izkušnjami in razhajanji, se v letošnjem letu izteka – v Slovenj Gradcu in Celovcu. Projekt je bil v pristopih inovativen in svež ter je pomenil dobrodošlo dopolnitev v ponudbi razstav in raznih dogajanj, ki sodijo pod okrilje sodobne umetnosti. Poseben je bil predvsem zaradi dejstva, da ga je spodbudilo društvo in ne institucije kot so galerije, muzeji in drugi centri, ki bdijo nad sodobno umetniško produkcijo, »odbirajo« umetnike in artefakte ter usmerjajo zastavljene kuratorske cilje. Takšna je namreč postala običajna praksa značilnih producentskih hiš, ki delujejo kot umetniška industrija. Društva pa so zaradi takšnega načina postala vse manj aktualna, doba individualizma jim ni prizanesla, še manj pa umetnostni sejmi, ki diktirajo trende in imena bodočih mednarodnih in nacionalnih zvezd. Na teh prizoriščih je ponudba velika in tako mnogi dobri umetniki ostanejo brez možnosti za večjo prepoznavnost. Muzeji in galerije stopijo na prizorišče šele potem, ko so umetnostni trendi že določeni in vrednostna lestvica znana, svoje zbirke lahko dopolnijo šele na neke vrste »razprodajah«. To pa seveda ne pomeni, da pridobivajo slabo blago, saj kvaliteta ni povezana z razvpitostjo avtorja in visoko ceno, zlasti ko gre za kvalitetne avtorje manj prepoznavnih nacionalnih prostorov in regionalnih področij. Od 20. stoletja dalje, ko so začeli javno izpostavljati tržno vrednost umetniških eksponatov in dogodkov (bolj kot vsa prejšnja stoletja v razvoju zahodnoevropske kulture), potem, ko so umetniki konec 19. stoletja skupaj s trgovci ponudili svoje artefakte kupcem in so osveščeni spremljevalci postali tudi njihovi meceni, je način in določanje vrednosti te produkcije pripeljal do stanja, kakršno je danes. Podobna je bila tudi pot umetniške prezentacije – razstav. Tole razmišljanje ni namenjeno sodbi o tem ali je bila pot prava ali ne, spomnilo me je le dejstva, kako pomembna so bila nekoč umetniška združenja in skupine umetnikov za uveljavitev umetnostne stroke. Zato je bila pobuda za pričujoči projekt, ki je prišla iz strani društva, ki bo prihodnje leto praznovalo že stoletnico svojega obstoja, še toliko bolj zanimiva. Morda pa se tudi v bodoče obetajo nove pobude s strani umetnikov in njihovih združenj. Bodo poskušali ustvariti nove načine za dialog s publiko, kolegi in nenazadnje tistimi, ki želijo umetnine tudi posedovati. Bomo umetnikom bolj prisluhnili tudi v institucijah, saj smo drug drugemu življenjski eliksir?! Sledimo namreč istim ciljem: spodbujati vizualno kulturo, ljudi narediti vizualno senzibilne in razmišljajoče v kontekstu družbenih dogajanj. Naša galerija je vsekakor odprta za takšne pobude. Prepričani smo, da imajo kustosi vlogo spremljevalcev, ki umetnikom pomagajo izčistiti koncepte in pomagati pri prezentacijah. So njihovo tretje oko in posrednik med umetniškim delom in publiko. Tokrat je bilo takšno sodelovanje z umetniki zaupano kolegoma Silvii Aigner in Jerneju Kožarju. Njun izbor ponovno dokazuje, da živimo v času, ko izstopa vizualna kultura ter pridobivajo na pomenu in vrednosti tudi regionalne pobude in manj razvpita umetniška imena.
Milena Zlatar
Crossover – tridelna razstava Društva umetnosti iz Celovca
(Crossover – eine dreiteilige Ausstellungsreihe des Kärntner Kunstvereins)
Pri razstavi Crossover sodelujem že od leta 2004, na povabilo Wolfganga Walkensteinerja sem namreč imela priložnost spremljati projekt že od prve razstave na ljubljanskem gradu kot avtorica kataloga skupaj s svojimi slovenskimi kolegi. Zato me je zelo veselila odločitev Društva umetnosti, da povabi samo dva kustosa Jerneja Kožarja s Koroške galerije likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca in mene, da pripraviva zadnji dve razstavi trilogije.
Vsaka izmed treh razstav Crossover je imela različna težišča. Pri prvi razstavi leta 2004 je šlo za klasični pristop prezentacije več držav. Na ljubljanskem gradu se je predstavilo 6 avstrijskih umetnikov, v celovškem Društvu umetnosti pa 8 slovenskih umetnikov, med drugimi Janez Bernik, Ivo Prančič ali Klementina Golija. Leta 2005 se je projekt Crossover predstavil pod naslovom „Pas de deux“. Sedem umetnikov, članov Društva umetnosti s Koroške, je sklenilo čezmejno partnerstvo z umetnikom in umetnico s Slovenije za realizacijo skupnih projektov na različnih lokacijah v Sloveniji od maja do septembra 2005. Pri tem je bilo pomembna ne samo pot do izdelave skupnega dela, skupne razstave ali intervencije na kraju samem, temveč tudi sama dela, ki so nastala v projektu in ki so bila ob koncu predstavljena v skupni prezentaciji v Društvu umetnosti Koroške.
Crossover pomeni prekoračenje meja, prečkanje prehodov v povezavi s potrebo ubirati nove poti, pustiti poznano za sabo in se soočiti s tem, kar je bilo doslej tuje. Tako se poskuša približati avstrijski del razstave „Crossover III – le passage“ leta 2006 pomenu beside crossover v prostorih Koroške galerije. Umetniki pogosto odigrajo pionirsko vlogo s svojim čezmejnim sodelovanjem, ki je za njih samo po sebi umevno, saj tematizirajo vprašanja v zvezi s tem ter opozarjajo na tradicionalna stališča in stanja v družbi.
Razstava omogoča razširjen vpogled v moderno umetnost iz Avstrije in postavi umetnike in umetnice Društva umetnosti s Koroške v kontekst modernega časa, ki vključuje tudi umetnike kot so v Švici rojena Barbara Graf (šolala se je pri prof Mariji Lassnig) ali Canan Dagdelen iz Turčiji. Oba živita in ustvarjata v Avstriji. Pomemben cilj razstave v smislu besede crossover je presekati nacionalno domestikacijo in etiketiranje umetnosti. Naslov crossover je bil primeren za izbiro umetnikov in umetnic, ki so razmišljali o tem pojmu in ga izrazili na najbolj različne načine. To pomeni da tematizirajo svoje izkušnje z drugimi kulturami ali razvijajo svoja dela na potovanjih ali na daljših bivanjih v tujini oz. to bivanje kasneje predelajo v svojih slikah na podlagi spomina. Moja izbira je temeljila tako na vsebinskih konceptih kot tudi na formalnem dialogu s posameznimi pozicijami in postavlja ob bok različne medije kot so slikarstvo, kiparstvo, video ter fotografijo.
Nekatera dela nas soočajo s povečini že obrabljenim pojmom „multikulturnega“ in predstavljajo družbo, v kateri pomeni nekaj tujega potencialno grožnjo. Biti drugačen, ne pomeni nujno raznolikosti, ki bogati, temveč nevarno konkurenco. To kažejo fotografije Lukasa Maximiliana Hüllerja iz serije 180 degrees West – 180 degrees East, potem objekti Barbare Graf iz Švice, ki je poročena z umetnikom iz Kaira. Umetnik Canan Dagdelen je rojen v Istanbulu in je študiral na Dunaju. Oba umetnika se neprestano soočata z izkušnjami zelo različnih kultur in tudi z izkušnjami med tema dvema družbama. Beseda domovina dobi s fotografskimi deli Homelike, ki jih je Canan Dagdelen posnel na Dunaju, popolnoma novo konotacijo, kaj domovina pomeni ženskam na fotografiji. Sini Coreth, ki je živela mnogo let v arabskem prostoru, je v svojem videu “On the way” to tematiko prikazala v nenehnem prekrivanju podobe sveta dveh različnih kultur. Fotografija “Doom” nas sooča s pogledom otrok, katerih domovino so razdejale vojne. Medtem ko je vojna za nas le del vsakodnevnih novic, predstavlja za njih neposredno realnost.
Potujoči umetnik usmerja svoj pogled na dogajanja daleč onkraj turističnih potovalnih navad in zaobjema ciljni, vseobsegajoč pristop do tujega. Že pri izbiri motivov je mogoče opaziti drugo kulturo. Prikaz postane specifični izraz družb in njihove identitete. Primeri za to so poleg že omenjenih umetnikov tudi Gernot Fischer-Kondratovitch (njegova serija slik kaže Petrograd, nekdanji Leningrad), Eva Wagner, Jochen Traar, Judith Baum in Richard Kaplenig. Razstavljena dela Eve Wagner so nastala med umetničinim daljšim bivanjem v Senegalu. Serija se imenuje Dakar en passant, s čimer je poimenovala tudi druge motive, ki formalno povezujejo mnoga dela. To je, gibati se, ujeti trenutek v statičnem mediju tabelne podobe ali fotografije. V seriji „constructing identity“ umetnice Judith Baum hiti neznanka po cestah New Yorka in se od časa do časa izgubi v masi mimoidočih. Tukaj razstavljena slikarska dela kažejo, da je mlada generacija, ki navidezno ni obremenjena z zgodovino, spet odkrila slikarstvo kot moderno in uporabno izrazno sredstvo. Okrepljena usmeritev k figuraliki je del avstrijskega modernega slikarstva. Video, film, fotografija so pogosto izhodišče slikarskih razmišljanj. V ospredju pri vseh primerih pa je slikarstvo samo, refleksija preko medija. Tako je slikarstvo neprestano v dialogu uresničevanja realnosti in čutnosti barv, ne glede ali gre za refleksijo, ki je v mediju samem, kot pri Thomasu Reinholdu, Richardu Kaplenigu, Ericu M. Kressnigu s pomočjo čiste barve ali kot pri Martinu Schnuru, Niclasu Anatolu in že omenjenih umetnikih s vključevanjem figurativnih motivov. V tem dialogu so preprosto slikarstvo v neposredni, direktni sedanjosti in ne dopuščajo delitve na figurativno in abstraktno.
Meje pa ne pomenijo samo državnih meja, temveč nastajajo tudi v družbi. Ljudje, ki se ne prilagodijo sistemu ali se znotraj tega ne morejo sporazumevati kot je običajno, postanejo hitro izključeni. Med drugim kaže to video instalacija Borderline umetnice Sini Coreth ter fotografije Eve Schlegel. Obe umetnici delata zavestno z reducirano barvno skalo, kar daje prezenci njunih vsebin in estetike še večji prostor. “Svinčene slike” (beseda se nanaša na material iz katerega so narejene podlage za sitotiske) Schleglove kažejo scene z dunajskega sodišča za mladoletnike in reflektirajo tematiko zaprtja zgradbe in skupnega priprtja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj z odraslimi osebami, ki je rezultat prav takšnega načina. Eva Schlegel in Sini Coreth obravnavata socialno problematiko teh ljudi, ki jih je družba marginalizirala. Nenavadno občutenje - brez besed in nemo, kot da ne morejo preseči pregrad, ki so med njimi.
Da jezik ne pomeni le komunikacije, temveč lahko ponazarja tudi prenosljiv sistem razlik urbanih navad, kaže video Jochena Traara. Pod naslovom „Art Protects You“ je Traar performativno uporabil jezik v dobesednem in prenešenem pomenu v treh različnih mestih (Dunaj, Los Angeles, Benetke), da bi ponazoril ritem vsakega mesta, ki je viden tudi v načinu gibanja ter premikanja. Podobno je gibanje urbanega mesta prikazano tudi v nekaterih slikarskih delih.
Z Judith P. Fischer, Barbaro Bernsteiner, Barbaro Graf, Uwejem Hauefelsom in Katarino Schmidl kaže razstava tudi primere modernega kiparstva v Avstriji. Pozicioniranje razširjenega pojma kiparstva je bilo poleg uresničenja formalnih in konceptualnih vprašanj nenehno tudi vprašanje materiala. Judith P. Fischer dela z materiali iz umetnih mas, kot je silikon na mreži. Njene oblike, četudi so sprva avtonomno razvite iz materiala, se v asociativnem postopku navezujejo na motive iz narave ali na realna telesa, kot tudi glave Katarine Schmidl. Umetnica izdeluje podobe svojega obraza ob potovanjih ali posebnih dogodkih, z namenom, da se sama “prepriča o sebi” (umetničin pogled vase).
Fischerjevi računalniški „Fotomorphings“ kažejo razširitev kipa v mediju fotografije. Značilno za instalacije z najdenimi stvarmi Barbare Bernsteiner je obdajanje objektov in figur s tekstilno plastjo iz sive volne. Povečini umetnica dela kvačkane prevleke za objekte iz svojega vsakdanjega, neposrednega okolja, pri čemer poveže kulise z ambivalentnimi prevlekami na temo domovina in idila.
Da bi tudi navzven pokazali sodelovanje med institucijama v Celovcu in Slovenj Gradcu, je zasnoval umetnik Tomas Hoke akustično instalacijo, ki zajema obe hiši. Če vstopimo v zgradbo v Celovcu sprožimo koncert s koroškimi narodnimi pesmimi pred Koroško Galerijo v Slovenj Gradcu in obratno zaslišimo slovenske pesmi na Goethejevem trgu v Celovcu. Kljub različnima jezikoma zvenijo pesmi skoraj identično in sprožijo v obiskovalcu Deja vu, ki povzroči iritacijo.
Razstava naj bi posredovala poleg prezentacije modernih stališč iz obeh držav tudi impulze za nadaljnje projekte. Društvo umetnosti predstavlja v svoji funkciji odprto komunikacijsko raven in kraj za srečevanje onstran meja.
Silvie Aigner
Slovenski umetniki bodo razstavljali v Celovcu:
Kunstverein Kärnten, Goethepark 1, 9020 Klagenfurt, A
od 31. oktobra do 30. novembra 2006
Izbrani razstavljujoči:
Dušan Fišer
Peter Hergold
Ciril Horjak
Barbara Jakše Jeršič
Stane Jeršič
Tomo Jeseničnik
Lojze Logar
Štefan Marflak
Luka Popič
Mirko Rajnar
Naca Rojnik
Nataša Skušek
Mladen Stropnik
Sašo Vrabič
David Zadravec
Kustos razstave: Jernej Kožar
Meditacije , 2004 – 2006, akril na papirju / Acryl auf Papier, 30 x 40 cm
Peter Hergold
ANTILOPA IN ENIGMA MENTALNE STRUKTURE PROSTORA, 2006
detajl / Detail, Kibla, Maribor
Dušan Fišer
