Turni smuki / Kamniško - Savinjsko gorovjeŠkarjev (Škarjov) rob, 1804 m |
Dnevniška zapisa
7.4.2018 Sneg je bil trši od pričakovanj, zato sem za vršni greben dodal srenače, odpovedal pa sem se tudi spustu po direktnem žlebu in, ob pol poldne, odsmučal "le" normalko. Precej jih je z avtom stiščalo vse do Doma pod Storžičem, drugi pa smo parkirali pod klancem pod prvo serpentino. S smučmi v rokah sem začel po vlaki, ki se vzpenja proti razpadajočemu seniku, ter levo skozi smrekovo goščavico v treh minutah od avta dosegel najnižji zasneženi travnik. Stopinje množice naskakovalcev Kramarjeve in Petega žrela sem zapustil na višini 1310 m, kjer pa nisem sledil markacijam, ki tam ponovno vstopijo v gozd, temveč plitvemu žlebu desno od njih, v katerega se zberejo vsi grabni in žlebovi Stare planje (pvajne). Po približno 70 m vzpona sem pred čelom večje plazovine odvil levo med nizka drevesca, 100 m više pa se svet že razširi in odpre. Zgoraj sem ugledal lep žleb, po katerem sem se imel namen spustiti, pa tudi svet bolj na desni je smučarsko zanimiv. Ker je bil sneg na odprtem nepričakovano trd, sem seveda izbral najlažjo smer pristopa, kar pomeni, da sem med redkimi macesni zavil položno proti levi, do "glavnega smučišča" pod Škarjevim robom. Vmes sem, na 1600 m, končno stopil na sonce, ki pa je sijalo vzporedno s pobočjem, zato na sneg ni vplivalo. Oprijem je bil sicer dober, zato sem do grebena prišel le s kožami, za poševni vzpon proti vršni točki pa sem rajši pritrdil še srenače. Strmi žleb je zaradi trdega snega odpadel, saj je bila celo za drsenje pod grebenom potrebna previdnost; robniki so komaj kaj prijemali. Glavno smučišče je na srečo ravno toliko manj strmo, da sem lahko odvijugal na polno; pobočje je bilo gladko zlikano, s smučmi pa sem v zavojih odrival samo kak milimetrček. Izjemno lahkotna smuka. Najboljše bi bilo po tej flanki odsmučati vse do njenega dna, ker pa nisem poznal prehoda skozi gozd, sem se rajši držal vzponske smeri. Malo je k temu pripomogel tudi firbec, kaj pomeni kamnita skleda, ki sem jo bil na grebenčku nad plazno strugo opazil med vzponom; čez dva dneva sem izvedel, da gre za spomenik umrlim v plazu iz leta 1937 (križ, ki spada zraven, pospravijo pred zimo, da tega ne stori kak plaz). Vijuganje skozi goščavo mladih drevesc je bilo zabavno, zaključil pa sem z nekaj veleslalomskimi zavoji na planini Jesenje (Jesejne). Na sončku pred kočo je ob hribovski debati seveda padel zdravilni napitek.Smuka ob cesti je šla gladko, zadnji travnik je s popuščenim snegom ponudil najbolj sproščene zavoje dneva, do avta pa je ostalo še tri minute peš. Ledinska imena v občini Tržič Gorenjec, 3.4.1937: Nesreča pod Storžcem ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() 14.4.2018 Škarjov rob je ravno prava aprilska tura za moje oči, malo pa je k ponovitvi prispeval tudi firbec, kakšen neki je pristop v okviru označene poti, s priključkom na osrednje smučarsko pobočje čim bolj na njegovem začetku. Ker je cesta od prejšnjega tedna povsem skopnela, sem začel pri Domu pod Storžičem, tako da je ostalo vsega 680 višincev. S spustom z vrha ob 11h sem bil tudi tokrat malo prezgoden. Ni bilo sicer tako trdo kot pred tednom, zato pa je dež poskrbel za ponvičasto površino, ki me je malo pretresla. Smuka po hrustljavcu je bila vseeno zelo dobra. Z enominutno prekinitvijo pred vikendom, sem prismučal do avta. ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() |