dnevnik 2020, vinotok - listopad - gruden
Dnevnik 2020, mali srpan - veliki srpan - kimavec
sobota, 5.9.2020: Svečinske gorice 2
To je bilo pa čisto nekaj drugega kot tisti masaker pred tednom; samo nekaj stopinj manj, pa so bili kolesarski pogoji idealni. Manjkajočim kontrolnim točkam Svečinske poti sem zato dodal še Tojzlov vrh in Urban. Pot: Zgornja Kungota - kmetija Kren (KT-5) - turistična kmetija Vrezner (KT-4) - Svečina - turistična kmetija Dreisiebner (KT-6) - Sv. Križ - Tojzlov vrh - sv. Urban - domačija Brunček (KT-8) - Zg. Kungota = 49 km / 980 m.
Svečinske gorice, področje zahodno od avtoceste Maribor - Šentilj, ki ga prej nisem poznal, so se izkazale za pravo odkritje. Vinorodne (in sadjarske) gorice, ki po lepoti prav nič ne zaostajajo za Goriškimi Brdi ali Jeruzalemom. Še več, so v veliki prednosti: niso še preplavljene s turisti.
sobota, 29.8.2020: Svečinske gorice 1
Čudna tura. Načrt, prevoziti Pot po Svečinskih goricah v enem kosu, mi je uspel komaj polovično. Temperatura 30+ °C, precejšnja vlažnost in skoraj nobene sence so mi nepričakovano močno zavdali. Koliko, sem dojel šele po turi, ko dolivanja tekočine ni in ni bilo konca.
Sicer pa so si Svečinske gorice prislužile mojo klasično oceno za novoobiskano slovensko pokrajino: zelo lepo. ;) Od ostalih Slovenskih goric ta predel odstopa po strmejših pobočjih in večjem deležu makadama, zato tudi izbira gorskega kolesa (namesto izletniškega) ne bi bila zgrešena.
Zgodnji začetek je bil prijeten, čeprav se mi je za pol deveto uro zdelo precej toplo. Dodatno me je pogrela še izbira dveh napačnih odcepov in posledični bonus klanci, da ne omenjam zgrešenega prvega žiga. Sreča se je obrnila pri obnovljeni kapelici, za katero slemenski poti ni bilo več težko slediti. Sčasoma se pojavi tudi asfalt. Na koncu kratek desni ovinek pelje do najvišje točke občine Šentilj, Brloge (KT-2). Kapelica z razgledom.
Kako prikolesariti na Plački vrh (KT-3), si nisem bil na jasnem. Lahko bi se sicer po asfaltu spustil do ceste, ki pelje na vrh, ampak bolj se spodobi poiskati direktnejši pristop. Pri tem sem imel več sreče kot poznavanja; na križišču s smerokazom, ki sugerira smer v dolino, sem zavil desno, v strm klanec do sedla. Od tam pa, kljub znaku slepa ulica, po makadamu po grebenu proti Plačkemu vrhu. Tik ob meji se povzpne do opuščene kmetije Repolusk, kjer pa žiga ni več. Eh, ja. Na srečo vsaj s prevoznostjo naprej ni težav. Od stare kmetije kolesarji prečimo po travnatem kolovozu (vmes se odcepi pešpot naravnost na vrh), ki se nato spusti do makadamske ceste. Ostane 50 višincev, ki niso povsem od muh. Na travnatem vršnem temenu stoji orjaški razgledni turn, ki ponuja daljinski razgled, vesel pa sem bil tudi skrinjice z žigom v njegovem vznožju. Turistična kmetija na vrhu je, žejnemu, prišla zelo prav.
Makadam je bil zelo neprijeten, je pa zato toliko bolj letelo niže, ko sem dosegel asfalt. Pri transformatorju sem zavil v izvirno dolino Plačkega potoka, po kateri naj bi, kot so obljubljali zemljevidi, pripujsal direktno do kmetije Vezner (KT-4). Žal je dandanes to dolina ograj. Na kolovozu za Veznerja so me pričakala štiri metre visoka zaklenjena vrata, c c c. Obvoza ni, vročina je pritisnila na polno, itd., skratka vse skupaj mi je padlo dol. Na srečo sem se med prijetnim kotaljenjem proti Zgornji Kungoti malo sestavil nazaj, zato sem se odločil pofočkati vsaj še kontrolno točko, ki sicer kvari krožno pot. Zapeljal sem gor po dolini Pesnice in se vzpel po makadamu do kmetije Polc. Ker pa se je izkazalo, da Polc z zemljevidov ni tudi Polc z žigom, mi seveda ni ušlo nekaj "bonusa". Na srečo sem imel tokrat precej krompirja in sem pravo hišo uspel odkriti presenetljivo hitro. Ni pa šlo brez bizarnosti ali dveh. Na vrhu grebena sem pogučal s kolegom kolesarjem, nato pa je sledil samo še šus v dolino in zložna vožnja do izhodišča. Med Zg. in Sp. Kungoto je speljana kolesarska steza.
sobota, 22.8.2020: Črna - Sleme - Kramarica - Najevska lipa
četrtek, 13.8.2020: Sušni vrh, 1231 m
Etapa Kočevske planinske poti. Grčarice - Žaga Medvedjak - Sušni vrh - Glažuta (32 km). Nova potrditev, da je kolesarjenje po gozdnih cestah ena najboljših izbir za vroče dni.
Arhiv: K: Travna gora - Glažuta, 8.7.2017
petek - sobota, 7.-8.8.2020: Dolgi hrbet, 2473 m - Jezerski Mali Grintovec, 2447 m - Grintovec, 2558 m - Kokrski Mali Grintovec, 2360 m
Po mnogo letih ponovitev Dolgega hrbta; tokrat v obratni smeri, z vzhoda proti zahodu. Znamenita jeklenica, na kateri si nekoč zanihal nad 1000-metrskim prepadom, je danes brezhibna, tako da doživetje ni več primerljivo. Vseeno smo lahko hvaležni TC-ju, da ni nikoli uresničil svojih groženj o demoliranju s topništvom. :)
Sosednji Jezerski Mali Grintovec, ki sem ga prečil prvič, po zanimivosti skoraj nič ne zaostaja. Greben je bolj našpičen, kot sem bil pričakoval.
Ata Grintovec. Na njem je bilo, skupaj s spuščajočimi in vzpenjajočimi se, več kot sto ljudi. Ko se je muziki iz zvočnika pridružil še dron, me je katapultiralo v dolino ...
Med spustom po Strehi sem osvojil tudi Kokrski Mali Grintovec, "vrh", ki ne samo, da ga ni na zemljevidih, tudi v živo ga ni. :))
sobota, 1.8.2020: Slovenski vrh, 1040 m - Ledenik, 1072 m
Etapa Kočevske planinske poti: Kočevje - Jasnica - Slovenski vrh - Ledenik.
torek, 28.7.2020: Žabijski Kuk, 1844 m - Vogel, 1922 m
Kolo: pl. Stador - Močila. Peš: Žabijski Kuk - Vogel - Globoko - pl. Razor - Močila.
nedelja, 12.7.2020: Planica - dve lovski stezi in Glave, 1760 m
Po dovškega župnika stezi PL10 gor, po PL8 dol. Divje in samotno.
Začetek ture je bil zelo v slogu PP: lovsko stezo sem našel po tričetrt ure. Toliko o župnikovem opisu. :)) Moj nasvet: pešpoti za Tamar mirno slediš do mesta, kjer se trije vzporedni kraki poti stečejo skupaj (steber s tablicama Visoka in Srednja Ponca). Tam zaviješ na desni krak in na ovinku vklopiš stezosledske sposobnosti. Skala s puščico ni daleč.
Pot "PL10" ponudi vse, kar človek pričakuje od PP (to je njen originalni začetek!); zapuščeno stezico v strmem skrotju, ruševju in krušljivem, mestoma izpostavljenem pečevju. Na nekaj mestih je treba tudi razmisliti, kje je nadaljevanje. Strmi svet zapustiš šele nekaj deset metrov pred stikom z lahko stezo ob Belem potoku.
Do vrha Glav sem pristopil po že "znani" stezi po dolini Belega potoka, od katere pa mi z meglenega prvega obiska ni v spominu ostalo čisto nič, turna smuka pa itak poteka v povsem drugačnih razmerah. V glavnem, lepa dolina in dobro sledljiva pot.
Spust proti Tamarju postreže s spet bolj pravo PP. Prvega možica in oznako sem ulovil v gruščnati krnici, pod katero se stezička ves čas spušča po levi strani kamnitega korita. Prečka ga sredi strmega dela, pod rušnatim jezikom pa preči čez razsuti, skalnati plaz proti od daleč vidnemu razcepu poti, v pobočju pod "Udom Srednje Ponce". -)
Prečenje do Tamarja sem bil že prehodil, zato sem tokrat zavil navzdol, ob Mokrem potoku, kjer župnik obljublja lahko pot. Tehnično to drži, zato pa je več dela s sledenjem pozabljene steze. Še posebno v srednjem delu, v bukovem gozdu, kjer se obrisa držiš le z obilo domišljije. Na srečo se tam izgubiti skoraj ne da. Niže postane steza spet očitnejša, tako da vstop v ruševje težko zamočiš (no, če ga pa, si v riti, hehe). Skozi ruševje gre ves čas proti levi in ko te že malo stiska, kako neki se boš spustil čez vse bližji zračni rob nad orjaško grapo, se stezica sicer strmo, a enostavno prelisiči k vstopu v kratko sotesko, v katero pada navdušujoč slap. Turo končaš v slogu, s 100 višinskih metrov dvomov v prehodnost grape, polne balvanov, skal in zlizanih pečin. Ko dosežeš gruščnate nanose v dolini, si kar vesel.
Turni smuk: Glave, 12.3.2011
nedelja, 5.7.2020: Veliki Babanski Škedenj, 2121 m - Glava nad Jezerci, 2044 m
Najprej zanimivo speljana mulatjera Gozdec - pl. Baban, nato vse bolj izginjajoča travniška steza proti Škednjema. Pot ponovno postane boljše sledljiva v kamnitem svetu pod Malim Babanskim Škednjem, katerega stena me je navdušila s senco. Grobo melišče, boljše: skališče, proti levi preči dobro vidna mulatjera, ki se nadaljuje po udobni polici proti južnemu pobočju Velikega Babanskega Škednja. Kot pričajo številni možici, posejani navzgor do vršne točke, je po novem to glavna dostopna smer, kar ni čudno, saj je lažja, krajša in orientacijsko enostavnejša od tiste pod severno steno.
Spustil sem se po "stari" varianti, se pravi po zahodnem grebenu ter desno dol po strmem travnato-pečevnatem pobočju, prek katerega je v spustu precej težko najti normalen prehod. Morda še bolj zaguljen je nori kraški labirint pred sosednjo Glavo nad Jezerci (mimogrede, vrh sem opazil šele iz vznožja VBŠ), ki sem ga verjetno ne najbolj posrečeno napadel kar po najkrajši poti. Ravno nasprotno se je izkazal JV greben, ki je presenetljivo lahek; to je daleč najlažja pristopna smer.
Ko sem bil v vzhodnem vznožju VBŠ že prepričan, da sem iz vseh težav, sem spet debelo zazijal, kajti še enkrat sem se znašel nad odrezano stopnjo, kjer mi ni bilo jasno, kako - če sploh - naj pridem dol. Podobno kot pod grebenom VBŠ mi je tudi tu uspelo s potrpežljivostjo starega, izkušenega stezosledca (kašelj). Pri ruševinah sem končno spet stal na mulatjeri, kar pa še ne pomeni, da je zapletov tam konec. Kakšne četrt ure je res šlo gladko, bil sem že v povsem travnatem svetu, ko je pot nenadoma izpuhtela. Edino vidno znamenje je bil možic na travnatem, 70 m više ležečem sedlu ... Za njim še en majhen dolec, potem pa končno spust do označene poti nad ruševino stare koče. V slabi vidljivosti in brez GPS-ja je ta pot daleč od enostavne.
dnevnik 2020, mali traven - veliki traven - rožnik