ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: univerzalna slovnica, slovenščina, dvojno zanikanje, velelnost, jezikovna raba, jezikovna zmožnost

Odziv na članek Andreja Marušiča v Sobotni prilogi Dela

V Sobotni prilogi 23. 11. 2003 Andrej Marušič išče razloge pogostosti samomora v Sloveniji ter poda nekaj smernic za možno ukrepanje. Menimo, da je AM zagrešil nekaj hudih strokovnih napak, ki kažejo na nepoznavanje osnovnih lastnosti jezika ter posledično na možne pomankljivosti uporabe jezika kot sredstva za preprečevanje samomorov.

AM začne razpravo o vzrokih pogostosti samomora z omembo jezika, ki da je eden ključnih opredeljevalcev osebnosti. Poudariti velja, da je jezik lastnost, skupna vsem ljudem. Prevladujoča jezikoslovna teorija zadnjih 40 let (vse od Syntactic Structures Noama Chomskega, 1957) se tako ukvarja s preučevanjem univerzalne slovnice, tj. tistega dela ustroja jezika, ki je skupen vsem naravnim človeškim jezikom. Sprejeta je predpostavka, da imamo ljudje prirojeno jezikovno sposobnost, brez katere se jezika v otroštvu (kot tudi kasneje) ne bi mogli naučiti. Slovenski otrok, ki odrašča v kitajsko govorečem okolju, se brez težav nauči kitajščine, kitajski otrok, ki odrašča na Verdu, pa bo akal enako kot 'avtohtoni' Verjani (npr. Daj mi sem ta motorka, da prežagam ta dila). Jeziki so si različni, vendar njihova oblika načeloma ne vpliva na naše kognitivne sposobnosti. Prav vsi jeziki lahko izrazijo še tako zahtevno misel iz drugega jezika in prav v vseh jezikih imajo govorci včasih težave izraziti kakšno misel, ki se jim je porodila. Od kod torej razlike med nami in Italijani? Prav gotovo ne iz lastnosti jezika. T.i. Sapir-Whorfovo hipotezo, da jezik vpliva na način mišljenja, na kulturo naroda, ki ga uporablja (in obratno), je jezikoslovje zavrglo (npr. Steven Pinker, The Language Instinct, 1994). Jeziki se razlikujejo v naboru glasov, besedišču in slovnici, vendar njihova oblika, tj. katere glasove uporabljajo, kako poimenujejo pojme ter kakšno slovnico imajo, nima nič opraviti z vzorci našega mišljenja, obnašanja in delovanja.

AM je verjetno mislil na jezikovno rabo. To je to, kar se razlikuje od človeka do človeka kot tudi znotraj realizacij posameznika. Vendar je raba jezika nekaj čisto drugega od jezikovne sposobnosti in univerzalne slovnice. Razliko lahko v grobem primerjamo z razliko med avtomobilom in vožnjo. Avto sam po sebi ne more biti nevaren, v njem smo kvečjemu bolj varni kot na prostem. Lahko ga nevarno vozimo, a to je nekaj povsem drugega. Jezik je tu kot avto, navarna pa je lahko le raba. Ljudje se zaradi izrečenih besed tožijo - besede lahko tudi "bolijo". Kaj in kako bomo govorili otroku, kako bomo z njim komunicirali, bo gotovo vplivalo na njegov razvoj, tako kot vpliva vse ostalo, kar se dogaja okoli njega. A kaj ima to opraviti z jezikom? Jezik je tu le eno od sredstev sporazumevanja, ni pa to edino sredstvo, tako kot sporazumevanje z otrokom ni edini način vpliva nanj.

Kot rešitev ponudi AM zamenjavo negativnega omejevalnega načina razmišljanja, ki da ga kažejo zanikane povedi, s pozitivnim usmerjevalnim, torej z nezanikanimi povedmi - namesto Ne plezaj naj raje rečemo Noge na tla. Zaradi nikalnosti, nadaljuje, bo dogodek shranjen v "glavnem spominu" kot negativna izkušnja, od česar da bo kasneje odvisna posameznikova miselna naravnanost. Prvič, omejevalna sta oba izreka, saj omejevanje tu tiči v nejezikovni komunikaciji, v zapovedovanju, ne pa v jezikovnooblikovnem zanikanju. (Malo karikirano lahko celo rečemo, da je zanikani ukaz manj omejevalen, saj prepoveduje plezanje, a dopušča skakanje, prevračanje kozolcev itd., nezanikani ukaz pa omejuje vse našteto.) Drugič, da bi na obliko, v kateri bo ali misel ali dogodek shranjen v glavnem spominu, vplivala nikalnost oz. nenikalnost konkretne velelne povedi, je neosnovana špekulacija. Če že, se zdi možno, da bo izkušnja shranjena v povezavi z zapovedovanjem, torej z velelnostjo v komunikacijskem in ne jezikovnooblikovnem smislu (velelniško obliko pa tako vsebujeta tako AM-jeva priporočena kot odsvetovana poved). Raba velevanja napram naprošanju, omejevanja napram prepuščanju lastni presoji, pa je tema, ki se je bomo kot jezikoslovci pač vzdržali. Kot se bomo vzdržali tudi razprave o vplivu ritmike (napram spevnosti) na pozitivno mišljenje ipd.- Le čevlje sodi naj kopitar. Pozitivno mišljenje, permisivna vzgoja ... so teme, ki s zgradbo jezika nimajo nikakršne zveze.

AM gre s povezavo negativnega mišljenja in jezika še dlje: "... da imajo narodi z visokim samomorilnim količnikom, denimo Slovenci in Madžari, več negacij kot drugi. Slovenci ob negiranju zanikamo dvojno, medtem ko se v angleščini zanika le enkrat: Nimam nobenega nasproti I have n't got any." In da ravno Američani in Angleži imajo manj samomorov kot Slovenci. Že pogled prek zahodne meje pove, da pozna t.i. dvojno zanikanje tudi italijanščina: Non voglio niente 'Ne želim ničesar', Italijani pa imajo samomorov manj kot Angleži ali Američani, Grki, z dvojnim zanikanjem v grščini, pa so po stopnji samomorov med razvitim svetom celo na samem dnu (http://www.uni-wuerzburg.de/IASR/suicide-rates.htm). Dvojno zanikanje je po jezikih sveta zelo razširjeno, in nenazadnje ga uporablja tudi ameriška črnska angleščina ('African American Vernacular English'), katere govorci združujejo kategoriji, ki ju AM nudi kot zgled nizke samomorilnosti, tj. Američane in temnopolto raso. Razpravljati o vplivu dvojnega zanikanja na govorčevo trenutno ali trajno duševno stanje je brezpredmetno - gre za slovnično prvino, kjer govorec slovenščine in mnogih jezikov sveta nima izbire. Dvojno zanikanje je ena od možnosti ubesedenja nikalnih povedi v naravnem človeškem jeziku, je del prirojene jezikovne sposobnosti.

Proti koncu članka AM pravi, da je za zahteven jezik, kot je slovenščina, "potrebno več let zorenja kot za druge jezike". Ker, kot je bilo omenjeno, vsi naravni človeški jeziki sledijo univerzalni slovnici, jih otroci vse usvojijo enako lahko in jih ob koncu procesa usvajanja (okoli 9. leta) tudi vse enako obvladajo.

Povezava preskriptivne slovničarske tradicije in stopnje samomorov, narejena na koncu AM-jevega spisa, je velika špekulacija. Vsekakor se strinjamo, da je slovničarski preskriptivizem pri nas močno prisoten, vendar je močno prisoten recimo tudi v Franciji in frankofonski Kanadi, pa tam stopnji samomorov nikakor nista primerljivi s slovensko. In preskriptivizem v Veliki Britaniji je močnejši kot v Združenih državah Amerike, pa vendar imajo Angleži skoraj za polovico manjšo stopnjo samomorov kot Američani.

Če povzamemo, glavni očitek spisu AM je mešanje slovnice (strukturnega sistema v okviru univerzalne slovnice) in jezikovne rabe. Ko govorimo o dvojnem zanikanju, govorci slovenščine nimamo izbire, in to nikakor ne odseva našega trenutnega ali občega stanja zavesti. Pomešani sta tudi sicer izbirna jezikovna raba in splošnejše komunikacijsko omejevanje, ko je slednje pripisano nikalni obliki namesto ukazovalnemu odnosu. AM špekulira na temo jezikovnega preskriptivizma in povezave jezikovnih oblik s shranjevanjem v glavnem spominu. Zdi se nam zaskrbljujoče, da se AM s pozicije enega glavnih državnih strokovnjakov za problematiko samomorov o teh zadevah izreka takole 'po nedeljsko' ter rešitve problemov izpeljuje iz očitno napačnih predpostavk.

Franc Marušič
Tatjana Marvin
Rok Žaucer