ŠUSS 5.4, december 2008Ponovno o sferi motivike Sara Krošelj in Rok Žaucer Ključne besede: slovenščina, pomen besed, sfera motivike URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000491.html] Zanima me, če je možna uporaba besede MOTIVIKA na ta način:O toliko stvareh razmišljam, predvsem v sferi motivike, da bi lahko dneve in dneve preživel v mislih. Avtor trdi, da je sfera motivike vednost zakaj kaj počnemo, kar se ne sklada popolnoma z vašo razlago besede, niti z razlago v SSKJ. Pozdravljeni, najprej se vam opravičujemo za zamudo. Ker omenjate našo razlago besede 'motivika', si za začetek še enkrat poglejmo (med črtama), kaj smo tedaj napisali: "Slovar slovenskega knjižnega jezika si pri razlagi besede motivika pomaga z navajanjem naslednjih primerov: 'glasbena motivika; socialna, vojna motivika; njegova motivika je raznovrstna; motivika panjskih končnic: kakšne so pesmi po motiviki'. Eden od dveh pomenov, ki ga pri razlagi gesla motiv navaja SSKJ, je, da je to 'osnovna tematska prvina umetniškega dela', torej bi recimo zadnja zgornja primera lahko razložili tudi tako: 'kakšne so pesmi po motiviki', pomeni, kakšni motivi se pojavljajo v pesmih; 'motivika panjskih končnic' pa naj bi potemtakem bile teme, ki se pojavljajo na (slikah na) panjskih končnicah ali panjske končnice, ki se nekje drugje pojavljajo kot motiv (recimo v knjigi o slovenski folklori). Motivika je tako imenovano skupno ime (to je samostalnik, ki se nanaša na več predmetov, ljudi, stvari), tako kot na primer 'srnjad' ali 'vejevje'. 'Motivika' je torej skupek motivov nekega področja, avtorja ... Odnos med besedama 'motiv' in 'motivika' je primerljiv z odnosom med pomensko sorodnim parom besed 'téma' in 'tematika'." Imate torej prav, pomen, ki ga navajate v vprašanju, ni v skladu z razlago v SSKJ in z našo interpretacijo te razlage. Zakaj pri vašem vprašanju oziroma pri rabi besede 'motivika', ki jo navajate, dejansko gre? Beseda 'motivika' se brez dvoma rabi s pomenom 'skupek tematskih prvin'; tako pomen opisuje SSKJ, tako smo ga opisali tudi v starem Šussovem odgovoru. Ampak beseda 'motiv', ki je podstava besede 'motivika', ima poleg pomena 'tematska prvina' še en dobro znan pomen (zabeležen seveda tudi v SSKJ), namreč pomen 'razlog, spodbuda, zaradi česar kaj počnemo'; torej pomen, povezan s pojmom 'motivacije'. In vprašanje, ki se postavlja, je, če lahko samostalnik 'motivika' rabimo tudi s pomenom 'skupek razlogov, spodbud, zaradi česar kaj počnemo'. Kot rečeno, SSKJ tega pomena ne beleži; to lahko načeloma pomeni ali to, da beseda tega pomena nima, ali pa to, da je SSKJ v tej točki pomanjkljiv. (Zadnji stavek je kritika sestavljalcev slovarja samo, če velja druga trditev, torej da gre za pomanjkljivost; če gre za to, da 'motivika' tega pomena pač nima, je SSKJ-jeva razlaga, ki odsotnosti drugega pomena ne poudarja posebej, povsem v skladu z običajno prakso; tudi 'mama' bo npr. razloženo le kot 'ženski starš', brez posebne omembe, da to pomeni, da nikakor ne more iti tudi za moškega starša.) V pomoč nista tudi Verbinčev Slovar tujk (Cankarjeva založba, 1997) in Veliki slovar tujk (Cankarjeva založba, 2002), ki besedo 'motivika' razlagata kot 'celotnost kakih motivov' in tore puščata isti dvom; iz razlage ni jasno, ali je 'motivika' le 'celotnost kakih tematskih prvin' ali morda tudi 'celotnost kakih razlogov, spodbud, zaradi česar kaj počnemo', torej ali je 'motivika' skupno ime le za en pomen besede 'motiv' ali za oba. Bolj jasno v skladu s SSKJ, torej s pripisom le enega pomena za besedo 'motivika', pa je Bunčev Slovar tujk (Obzorja, 2002), ki 'motiviko' razloži kot 'skupek motivov v umetnosti'; da gre v umetniškem izrazoslovju pri 'motiviki' za pomen 'tematska prvina' lahko preverite v npr. Kmeclovi Mali literarni teoriji (Univerzum, 1983). Seveda pa tudi pri tej razlagi načeloma lahko ostaja možnost, da je slovar pomanjkljiv in drugega pomena pač ne navaja, čeprav v dejanskem jeziku ta obstaja. No, če ob pomenu, ki ga preverjamo, res ne gre za odklon od splošne rabe besede 'motivika' ampak za pomajkljivost SSKJ-ja in Bunčevega Slovarja tujk, lahko pričakujemo, da bomo to rabo našli izpričano še kje; pri iskanju potrditve oziroma ovržbe tega pričakovanja si lahko pomagamo z internetom, ki nudi pregled velike zbirke besedil in s tem preveritve pomena besede 'motivika' v dejanski rabi. Izkaže se, da tudi na internetu ni najti kakšne pojavitve besede 'motivika', ki bi jasno potrjevala rabo s pomenom 'skupek razlogov, spodbud, zaradi česar kaj počnemo'. Prav tako nam besedilni korpus Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si) ponuja izpričuje besedo 'motivika' samo na področju umetnosti: literarne, slikarske, glasbene, filmske, ..., s približnim pomenom 'tematika'. Nekaj takih zadetkov:
- V mladostni poeziji Konstantina Balmonta in Valerija Brjusova se
erotična motivika prepleta z bolezensko fantastiko dekadence (motivi
dvojnikov, patoloških manij, norčevstva). Težko bi bilo potemtakem trditi, da se v dejanski rabi zasledi besedo 'motivika' tudi s pomenom 'skupek razlogov, spodbud, zaradi česar kaj počnemo'. Tudi sami poznamo to besedo le s približnim pomenom 'tematika', kar lahko ponazorimo takole. Če je imel športnik na finalu nekega turnirja več motivov za to, da se še posebej potrudi -- npr. nastopanje pred domačim občinstvom, denarna nagrada, izpolnitev kvalifikacijske norme za olimpijado -- ali lahko v tem primeru govorimo o 'športnikovi motiviki na tem turnirju'? V slovenščini, kot jo poznamo sami, to ne gre; besedi 'motivika' ta pomen pač ni pripisan. Niti slovarski priročniki niti besedilne zbirke in internet torej ne potrjujejo, da bi bil besedi 'motivika' v splošni rabi pripisan tudi pomen 'skupek razlogov, spodbud, zaradi česar kaj počnemo'; oboje izkazuje samo pomen 'skupek tematskih prvin'. Seveda to ne pomeni, da načeloma ne bi bilo možno, da bi imela beseda 'motivika' oba pomena; izpeljana je iz besede 'motiv', ki ima pač dva pomena, in tudi izpeljanka bi lahko ohranjala to dvopomenskost. Vendar pa po drugi strani tudi to, da beseda, izpeljana iz druge besede z več pomeni, izhaja iz pomena samo enega od pomenov izvorne besede, ni samo po sebi nič nenavadnega; tudi taki primeri v slovenščini vsekakor obstajajo. To slednje očitno velja za 'motiviko': z ozirom na dvopomensko podstavno besedo 'motiv' izpeljanka gradi le na enem od teh pomenov. Isto velja za tudi za besedo 'motivacija', ki ima samo enega od dveh pomenov, ki smo ju pripisali besedi 'motiv', s katero vsebuje isti koren; 'motivacija' namreč ne more pomeniti 'skupek tematskih prvin'. Tudi beseda 'figuralika', ki je iz podobnih vod kot 'motivika', pomeni samo 'skupek umetniških (npr. likovnih) figur', skupku šahovskih figur pa ne bomo rekli figuralika. Prav tako skupno ime 'listje' v splošni rabi pomeni samo skupek listov rastline, ne pa skupka listov papirja. Sicer je pri slednjem odnos bolj zapleten, ker sta oba podpomena besede 'list' metaforično povezana, medtem ko oba pomena besede 'motiv' pomensko nista povezana, pa vendar; pomen besede 'listje' ni bil razširjen, da bi vključeval tudi pomen 'skupek listov papirja', čeprav bi mu -- glede na osnovno besedo 'list' -- načeloma verjetno lahko bil, in mogoče mu kdaj tudi res bo. Torej, načelna sistemska možnost pač ni isto kot dejansko izpričano stanje. To je zelo očitno pri netvorjenih in pomensko nesorodnih besedah (glasovni niz 'lonec' bi načeloma lahko imel tudi npr. pomen 'stol', a ga pač nima), malo manj očitno pri netvorjenih a pomensko sorodnih besedah (beseda 'mama' bi načeloma lahko pomenila npr. 'starš'), najmanj jasno pa je to pri tvorjenkah z istim korenom (npr. naši besedi 'motivika' in 'motivacija', ki obe gradita le na enem pomenu korensko povezane besede 'motiv'); pri slednjih je zato tudi najlažje, da se v jeziku pomenski premik dejansko zgodi in tvorjenki začnemo pripisovati tudi še drugi pomen, ki ga ima osnovna/podstavna beseda. Vendar se pri 'motiviki' v splošni rabi (za razliko od vašega govorca) očitno ta pomenska sprememba ni zgodila. In dokler je v splošni rabi za besedo 'motivika' sprejet samo en pomen, bodo ob rabi te besede z nameravanim pomenom 'skupek razlogov, spodbud, zaradi česar kaj počnemo' ostali govorci večinoma pač prepoznali novost oziroma rabo, ki predstavlja odklon od njihove slovenščine oziroma od 'slovarja' v njihovi glavi. Take odklonilne rabe tipično naletijo na kak negativen odziv, neodobravanje, na kako napačno interpretacijo oziroma nesporazum (kot pač vsi odkloni od ustaljenih norm) ... Če pa se bo raba razširila, jo bodo tudi ostali govorci dodali v svoje 'slovarje' in je v končni fazi ne bodo več prepoznavali kot odklon. Ob današnjem stanju je torej vaš govorec pred odločitvijo, ali je pripravljen prevzeti omenjeno tveganje, ki pride z odklonom od splošno sprejete rabe, in vseeno poskušati svojo rabo te besede razširiti, ali pa bo raje prevzel širše sprejeto normo glede pomena te besede. Če se trudi vztrajati pri svojem, se bo čez čas videlo, ali je bil pri tem uspešen in se je pomen besede tudi v splošni rabi spremenil (v konkretnem primeru razširil), ali pa je splošna raba ostala nespremenjena. (avgust 2007) Odgovor je nastal pri predmetu Jezikovnosvetovalni seminar na Univerzi v Novi Gorici |
© 1998-2008, ŠUSS