ŠUSS 5.1, marec 2008Kako vikati dve osebi hkrati? Rok Žaucer Ključne besede: slovenščina, vikanje, URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000457.html] imam vprašanje, ki se nanaša na dvojino in vikanje. Če vikamo dve osebi, uporabljamo množino ali dvojino? Torej: Prosim, da mi sledite; ali Prosim, da mi sledita?Odgovor na vaše vprašanje je žal vse prej kot preprost. Na ŠUSSu smo se o tem nekoč celo že bežno pogovarjali, ko je imel v neki televizijski oddaji voditelj dva gosta, ki ju je ob posameznem naslavljanju vikal, ko pa je naslavljal oba hkrati, je uporabljal običajno dvojinsko obliko. Vsaj enemu kolegu se je to zdelo nenavadno, medtem ko je meni takšen način naslavljanja deloval popolnoma običajno in bolj ali manj edino sprejemljivo. Za začetek naj povem, da pozna slovenščina tudi narečja, ki dvojine skoraj ne poznajo. S stališča govorcev takih narečij je odgovor na vaše vprašanje seveda preprost; ker njihov govor dvojine bolj ali manj ne pozna, je ne bojo uporabljali niti v naslavljanju, pa naj gre za spoštljivo/formalno ali prijateljsko/neformalno naslavljanje dvojice. V teh narečjih bojo torej rekli 'Prosim, da mi sledite'. Zelo verjetno tovrstni govorci s tem vplivajo na status take rabe tudi v slovenščini v širšem kontekstu, kako velik je ta vpliv, se pa zdi nemogoče ugotavljati. No, ker za govor takih govorcev vaše vprašanje niti ni relevantno, bom govorce nedvojinskih narečij v nadaljevanju pustil ob strani in poskusil kaj povedati o spoštljivem naslavljanju v tistih narečjih, kjer je dvojina na (pomožnem) glagolu povsem živa, pa tudi v normirani/knjižni slovenščini. Poleg uporabnikov različice 'Prosim, da mi sledita' namreč obstajajo tudi govorci, katerih narečje dvojino pozna, pa se jim vseeno zdi ob spoštljivem naslavljanju dveh oseb potrebna raba množinske/'vikanjske' oblike, torej 'Prosim, da mi sledite'. Obstoj takih govorcev že kaže, da zgolj obstoj dvojine v nekem narečju še ni dovolj, da za takega govorca v spoštljivem naslavljanju dvojice ne bi bila možna raba množinske oblike. Obstoja različice 'Prosim, da mi sledite' torej verjetno ne moremo kar preprosto naprtiti kašnemu potencialnemu izgubljanju dvojine. Na kratko, v dvojinski ljubljanščini, naprimer, imamo govorce, ki jim jezikovni čut pravi, da naj za izražanje spoštljivosti v naslavljanju dveh oseb rečejo 'Prosim, da mi sledite' in da je ubesedenje 'Prosim, da mi sledita' prijateljsko/neformalno in povečane spoštljivosti ne izraža. Imamo pa tudi govorce, ki se jim zdi, da se v naslavljanju dvojice lahko rabi le dvojina, ki je glede spoštljivosti/prijateljskosti nevtralna oziroma glede spoštljivosti/prijateljskosti ne izraža ničesar -- pač podobno kot je ob naslavljanju treh ali več oseb nevtralna množinska oblika ('Prosim, da mi sledite'), ki ne izraža niti spoštljivosti/formalnosti niti prijateljskosti/neformalnosti. Med take govorce spadam sam. Imamo torej dva vzorca, od katerih vsak sledi ponotranjenemu sistemu določene skupine govorcev, in torej ne moremo reči, da je eden pravilen, drugi pa ne, ampak sta pravilna oba, eden za eno skupino govorcev, drugi za drugo. [To je nekakšen povzetek, od tu naprej se stvari zapletejo in odgovor postane rahlo neberljiv ...] Takšno, vsaj deloma neenotno stanje izpričuje tudi opisno-teoretična jezikoslovna literatura o slovenščini in pa o rabi kategorije števila po jezikih. T. Priestly (v poglavju o slovenščini v knjigi The Slavonic Languages, 1993) sicer navaja, da se množinska/'vikanjska' oblika rabi zgolj v naslavljanju ene osebe, nikdar pa v naslavljanju dveh, vendar ga že G. Corbett (v knjigi Number, 2000) dopolnjuje, da čeprav Priestlyjevi informanti svoje sodbe za stavke kot sta spodnja (1a) in (1b) še enkrat potrjujejo, popolnega strinjanja v vseh situacijah vendarle ni -- torej da vsaj v kakšnih položajih kakšni govorci za spoštljivo naslavljanje dveh rabijo (tudi) množinsko obliko, da bi torej vsaj kakšen govorec (1a) rabil tudi za spoštljivo naslavljanje dveh oseb. In nadalje A. Derganc (v članku The Dual in Slovenian, STUF 56/3, 2003) piše, da je (neglede na obstoj vikanja v naslavljanju ene osebe) ob naslavljanju dveh, ki ju vsakega zase vikamo, često bolj ustrezno uporabiti dvojino, in kot tak primer navede (2). Izpostavljam, da Dergančeva zapiše 'često bolj ustrezno', ne 'vedno' in 'edino možno'.
(1a) Ali se boste usedli? [spoštljivo naslavljanje ene osebe, ne pa dveh] (2) Kdo ve, zakaj Vam tega ni povedala. Saj sta bili tako rekoč neločljivi. Omenjeni opisi slovenskega spoštljivega naslavljanja torej rabo dvojine v naslavljanju dvojice morda sicer opišejo kot prevladujočo, vendar tudi že odsevajo vsaj do neke mere neenotno rabo -- ni pa iz teh opisov jasno, ali gre za dve skupini govorcev, kjer eni sprejemajo samo eno in drugi samo drugo, ali pa za to, da vsi govorci v svoji rabi nihajo med obema možnostima. Na tem mestu naj dodam, da Dergančeva po njenem večjo ustreznost dvojine v primeru (2) razlaga s tem, da dvojinska oblika v (2) razjasni sicer dvoumni pomen izreka, češ da ob rabi množine ni jasno, ali se izrek nanaša na eno, dve ali več oseb. Prav ista razlaga, namreč o nejasnosti, mi je bila -- v podporo rabe dvojinske oblike raje kot množinske/'vikanjske' -- ponujena tudi s strani laika, pa tudi meni samemu je intuitivno takoj prišla na misel, vendar se po premisleku zdi vsaj deloma neustrezna, razlog za rabo dvojine raje kot množine (pač pri govorcih, ki jim čut veleva dvojino) pa verjetno tiči preprosto v slovnični nesprejemljivosti množinske oblike, ki vsaj sinhrono ni vezana na dvoumnost. Pri tovrstnih govorcih se kategorija spoštljivosti pač izraža zgolj v naslavljanju ene osebe; ne izraža se v naslavljanju več kot dveh oseb (pri 'Vi trije, pridite sem' ne moremo izraziti opozicije spoštljivo/prijateljsko), in prav tako se pri teh govorcih ne izraža pri naslavljanju dveh oseb. Taka omejena izražanja določene kategorije so po jezikih precej pogosta, v slovenščini naprimer opozicija 'živo'/'neživo' pride do izraza samo pri samostalnikih moškega spola ednine v tožilniku (prim. 'Vidim en stol'/*'Vidim enega stola' proti 'Vidim enega medveda'/*'Vidim en medved'), ne pa pri samostalnikih moškega spola ednine v ostalih sklonih, pri samostalnikih moškega spola dvojine in množine neglede na sklon in pri samostalnikih ženskega in srednjega spola neglede na število in sklon (prim. 'Vidim eno mizo', 'Vidim eno medvedko'). Po drugi strani pa se pri govorcih, ki v spoštljivem naslavljanju dvojice rečejo 'Prosim, da mi sledite', opozicija spoštljivost/prijateljskost izraža ne le v naslavljanju enega, ampak je posplošena tudi na naslavljanje dveh, in to z isto, množinsko obliko (ni pa posplošena na naslavljanje več kot dveh, pri 'Vi trije, pridite sem' tudi ti govorci ne morejo izraziti opozicije spoštljivo/prijateljsko -- lahko se nekoč sicer zgodi tudi taka posplošitev, vendar bi v slovenščini za to poleg množinske oblike potrebovali še eno spoštljivostno obliko, saj se za spoštljivost ob naslavljanju enega in za vsakršno naslavljanje več kot dveh rabi ista množinska oblika). Zato vam bo tak govorec ob pojasnjevanju svoje rabe povedal, da ima ob naslavljanju z dvojino občutek, da je do naslovnikov prijateljski, medtem ko bi situacija oziroma odnos zahteval spoštljivost. Nenazadnje ob zgoraj omenjeni razlagi (tisti, ki se sklicuje na razdvoumljenje) tudi ni jasno, zakaj obstajajo drugi jeziki z dvojino, v katerih se za spoštljivo naslavljanje dveh rabi množinska oblika -- taka jezika sta menda v Nemčiji, ob nemško-poljski meji govorjena lužiška srbščina (po opisu G. Stonea v knjigi The Slavonic Languages, 1993) in izumrli sanskrt (po opisu G. Corbetta v knjigi Number, 2000). (Pripomnim sicer lahko, da status spoštljivega naslavljanja v teh jezikih vsaj po omenjenih opisih ni ravno jasen, še posebej v primeru lužiške srbščine je zapisano zgolj to, da se množinski zaimek, ustreznica slovenskega 'vi', rabi tako za spoštljivo naslavljanje enega kot dveh -- tak opis pa je lahko zelo poenostavljen, kot se bo spodaj pokazalo na primeru slovenščine.) Kaj se torej meni, kot govorcu (dvojinske) ljubljanščine, zdi sprejemljivo in kaj ne? Kot sem že omenil, bi vaš primer načeloma ubesedil kot 'Prosim, da mi sledita' in ne kot 'Prosim, da mi sledite'. Vendar stvar s tem še ni zaključena. Za primer (3), s kontekstom podanim v oglatih oklepajih, se mi namreč zdi, da bi poleg meni bolj običajne različice (3a) sprejel oziroma lahko izrekel tudi različico (3b). In dejansko se mi na tak način ne zdi čisto nemogoče niti 'Prosim, da mi sledite'. (3) [Pogledam gospoda Vavpotiča in gospo Suhadolnik, ki ju vsakega zase vikam, kako se mučita z nekim programom na računalniku.] Je pa res, da se mi v takih primerih zdi, da z različico (3b) ali naslavljam vsakega od dvojice ločeno (da je stavek v resnici torej nekaj takega kot 'A vam lahko kaj pomagam, vam in vam?') ali pa da s to različico bolj, kot da bi zares rabil množinsko/'vikanjsko' obliko v nagovoru dvojice, le nekako zamolčujem število ogovorjencev (podobno kot naprimer najstnik doma lahko staršem odgovori z množino, recimo 'Bili smo v kinu', da se izogne razkritju natančnega števila udeležencev, čeprav je bil v kinu sam s potencialno bodočo punco). Ni mi sicer jasno, zakaj bi v primeru (3) želel zamolčevati natančno število ogovorjencev, če ne ravno zato, ker imam občutek, da ob rabi dvojine ne uspem izraziti dovoljšnje spoštljivosti oziroma da naslovljenca nekako 'tikam'. Vendar je hkrati nenavadno, da -- če bi bil razlog za izogibanje dvojinski obliki občutek nedovoljšnje spoštljivosti -- tega ne bi počel povsod; vendar v vseh dvojicah primerov v (4), kjer začetna eksplicitnost motoviljenja glede števila ogovorjencev ne dopušča, za moj jezikovni občutek ni debate, v vseh sprejmem samo dvojinsko obliko.
(4a) Draga gospa županja in draga gospa ministrica, vidve sta teroristki že od malih nog.
c. Dragi gospod župan in draga gospa ministrica, vidva sta lopova že od malih nog.
e. Dragi gospod župan in dragi gospod minister, vidva sta lopova že od malih nog.
g. Dragi gospod župan in dragi gospod minister, lopova sta že od malih nog. Enako velja za primere v (5): medtem ko bi v naslavljanju dveh sam načeloma sicer uporabil (5a), se mi nekako na isti način, kot sem ga opisal že zgoraj pri primeru (3), zdi možen tudi (5b). Istočasno pa mi je izmed (5c), (5d) in (5e) v naslavljanju dveh gospodov sprejemljiv izključno samo (5c), neglede na to, da ju vsakega zase vikam.
(5a) Prosim, da mi sledita. Kot rečeno (in kot označujejo zvezdice pred primeri z množinsko/'vikanjsko' obliko), so meni v primerih (4) in (5c-e) sprejemljive samo dvojinske oblike, neglede na to, da bi posamezno vsakega od naslovljencev vikal. Nekako se torej zdi, da mi jezikovni občutek po eni strani narekuje, da se pri naslavljanju dveh rabi zgolj dvojina, neglede na spoštljivost, po drugi strani pa mi pravi tudi to, da dvojinska oblika vsaj včasih ne izzveni dovolj spoštljivo. V številsko eksplicitnih situacijah pri meni prva silnica vsekakor še prevlada, kadar se da kaj zmotoviliti, recimo z nekakšno neeksplicitnostjo pri številu ogovorjencev, pa me očitno druga silnica tudi zna potegniti v izogibanje dvojinski obliki -- čeprav, kot rečeno, takrat ni ravno jasno, če sploh res na isti način nazivam dve osebi. Dodam pa naj tudi, da v Ljubljani obstajajo tudi bolj restriktivni govorci od mene, ki tudi v (3), (5a-b) in v vašem primeru sprejemajo izključno le dvojino, torej 'Prosim, da mi sledita'. Dergančeva navaja tudi primer (6) in dodaja, da se dvojina rabi tudi, ko govorec z zaimkom zajame sebe in poslušalca, ki ga sicer vika. (6) Naj ostane med nama. Saj menda veste, da je Makiko v Evropi, mar ne? Moj občutek Dergančevi v tem pritrjuje, zaimka '(med) nama' tu ne bi nikdar zamenjal za '(med) nami'. Vendar mi relevantnost tega primera za našo temo ni povsem jasna in nisem prepričan, da sta stvari neposredno povezani. K razglabljanju lahko dodam še nekaj o tako imenovanem 'onikanju'. Na tako naslavljanje sem v rabi naletel samo v starinski literaturi, v spontani živi rabi pa seveda nikdar. Zanimivo je, da medtem ko se mi (7a), (7b) in (7c) zdijo sprejemljivi, čeravno starinski, mi (8a) in (8b) nista sprejemljiva. Ker onikanja, še posebej pa onikanja v naslavljanju dveh oseb, iz rabe praktično ne poznam, te sodbe verjetno izvirajo ali iz ureditve rabe dvojine v mojem ponotranjenem sistemu ali pa jih na onikanje prenašam z vikanja, oboje pa bi verjetno potrdilo moje zgoraj omenjeno odklanjanje množinske/'vikanjske' ob naslavljanju dveh oseb. No, ampak to res zgolj kot stranska pripomba, kajti onikanje je za govorce mojih let in geografskega porekla res že preveč umetna zadeva, da bi lahko na podlagi tega prav veliko trdili. (7a) Oče so odšli že zjutraj. (8a)*Gospod grof in oče so odšli že zjutraj. Tak je torej moj jezikovni občutek, načeloma mi veli, da se tako za spoštljivo kot običajno/prijateljsko naslavljanje dveh rabi dvojina; potrdilo mi ga je tudi par drugih Ljubljančanov, zelo verjetno pa ga delijo tudi zgoraj omenjeni Priestlyjevi informanti. Ni pa, kot rečeno, tak jezikovni občutek vseh Ljubljančanov. Prijateljica, ki je mojih let in prav tako iz Ljubljane, mi pravi, da bi ona v vašem primeru uporabila izključno 'Prosim, da mi sledite', pravtako bi v primerih (3) in (5a-b) uporabila izključno množinsko obliko, saj se ji sicer zdi, da naslovljeno dvojico 'tika' (tako rabo sta mi potem zase navedli še dve prijateljici). Kot sem omenil že zgoraj, ima ona v svojem ponotranjenem sistemu kategorijo spoštljivosti/prijateljskosti morda posplošeno tudi na naslavljanje dveh oseb (in ji torej množinska oblika poleg ednine lahko 'povozi' tudi dvojino), sam pa imam v svojem ponotranjenem sistemu kategorijo spoštljivosti/prijateljskosti omejeno zgolj na naslavljanje enega (in mi torej množinska oblika lahko 'povozi' samo ednino, ne pa dvojine). Poudarjam, da sta oba sistema enakovredna, da ni eden 'boljši' in drugi 'slabši'. Sta pač dve možnosti, in trenutno v slovenščini in tudi ožje v dvojinski ljubljanščini očitno soobstajata. Da gre res pač za dve možnosti ureditve sistema naslavljanja in dvojine, je očitno tudi iz tega, da tudi po dvojinskih jezikih po svetu najdemo obe možnosti: množinska oblika naj bi se -- kot sem že omenil -- za spoštljivo naslavljanje dveh rabila v lužiški srbščini in v sanskrtu, dvojina pa naj bi se po Corbettu (kljub množinskemu naslavljanju ene osebe) rabila za naslavljanje dveh oseb v stari islandščini. (Ravno tako kot sta medsebojno enakovredna omenjena sistema, niso od slovenščine nič boljši ali slabši razni drugi jeziki, od katerih imajo nekateri opozicijo spoštljivo/prijateljsko v slovničnih oblikah precej bolj izdelano kot slovenščina, npr. japonščina, drugi pa je na ta način sploh ne izražajo, npr. angleščina. (Tudi med anglofoni hierarhija v medosebnem odnosu sogovorcev sicer pride do izraza, recimo v naslavljanju z imenom nasproti naslavljanju s kombinacijo pridevkov kot 'gospod' in priimka, vendar pri tem opozicija nima realizacije v slovničnih oblikah.)) No, razlaga z dvema sistemoma, vsaj z delitvijo, kot sem jo predstavil pravkar, je seveda tudi malo idealizirana. Medtem ko omenjena kolegica pravi, da bi za vaš primer rabila izključno množinsko obliko, torej 'Prosim, da mi sledite', pravi tudi, da se ji ob uvodu z 'Gospoda' sodba spremeni, in bi tu vendarle rabila dvojino, torej 'Gospoda, prosim, da mi sledita' (in ne 'Gospoda, prosim, da mi sledite' ali 'Gospodje, prosim, da mi sledite'). Pri tem je verjetno posredi eksplicitno naslavljanje dveh oseb. S tem, ko pred glagol postavimo samostalnik 'gospoda', direktno vplivamo na glagolsko obliko. Glagol se pač mora ujemati s samostalnikom, raba množinske oblike samostalnika, 'gospodje', za naslavljanje le dveh gospodov, pa se bo verjetno zdela nesprejemljiva vsakomur. Podobno bi dvojinsko obliko zahtevali kakšni drugi slovnični elementi, recimo besedica 'oba', kot naprimer v primeru (9). Četudi naslavljamo dva, ki ju vsakega zase oba vikamo, je primer (9b) z množinsko obliko glagola in besedico 'oba' verjetno nesprejemljiv vsakemu rojenemu govorcu slovenščine; in ravno tako slab je primer (9c), kjer besedico 'oba' nadomešča besedica 'vsi', ki se zdi nesprejemljiva za naslavljanje le dveh oseb.
(9a) Ali sta bila oba deležna takšnega sprejema? Če privzamemo razlago z dvema sistemoma, lahko še dodam, da je seveda možno tudi, da oba sistema soobstajata tudi v ponotranjenem jeziku kakega posameznika -- oba sistema torej pri njem tekmujeta, in tako se lahko zgodi, da tak govorec v svoji rabi niha. Za razliko od najbolj restriktivnih govorcev, ki tudi v vašem primeru in primeru (3) sprejemajo samo dvojinsko obliko oziroma ob rabi dvojine ne čutijo prav nobenega primanjkljaja spoštljivosti, sem pri teh primerih zase omenil nekakšno nihanje, s preferenco dvojinski obliki, a vsaj z delnim sprejemanjem tudi množinske oblike. Podobno se mi zdi tudi, da če bi se namenil dva, ki ju vsakega posamič vikam, vprašati, če grem lahko z njima, bi malo okleval med 'A grem lahko z vama?' in 'A grem lahko z vami?'. Po eni strani mi občutek narekuje, da moram reči 'z vama', po drugi strani imam občutek, da ju s tem morda 'tikam', in prav mogoče bi se poskusil izmotati s kakšno alternativno ubeseditvijo, ki se dilemi ogne, npr. 'A grem lahko zraven?'. Podobno oklevanje se mi včasih dogaja, ko edninsko ogovorim koga, za kogar se mi tikanje ne zdi čisto na mestu, vikanje pa tudi ne; in ker mi sistem pač omogoča samo vikanje ali tikanje, ne pa kakšne srednje možnosti, potem oklevam in se skušam s pomočjo kakšne alternativne ubeseditve izogniti vsaki obliki, ki je eksplicitno 'tikanjska' ali 'vikanjska' (npr. 'Od kod bo prišel pa denar?' namesto eksplicitnih 'Kje boš dobil pa denar?' ali 'Kje boste dobili pa denar?'). Še ena zagata se pojavi ob naslavljanju dvojice, od katere eno osebo sicer tikam, drugo pa vikam, naprimer brata in gospoda ministra. V takem primeru sam sprejmem samo dvojino, 'Prosim, da mi sledita', ne pa množinskega 'Prosim, da mi sledite'. Kolegica pa mi pravi, da v tem primeru tudi ona ne bi uporabila množinske oblike, vendar tudi dvojinske ne, ker bi se ji pač zdelo, da gospoda ministra potem tika, in zato bi se skušala izmotati s kako alternativno ubeseditvijo. Nikakor tudi ne bi uporabila množinske oblike ob prisotnosti zaimka, ne bi torej rekla niti 'Vi pa prosim, da mi sledite' niti 'Vidva pa prosim, da mi sledite' -- formulaciji 'Vidva pa prosim, da mi sledita', pa bi se skušala izogniti kot do ministra 'tikanjski'. (Podobne zagate imajo (po Wikipediji, http://en.wikipedia.org/wiki/T-V_distinction) menda v nemščini. Imajo namreč zaimek 'ihr', ki je običajni/prijateljski 'vi', in 'Sie', ki je spoštljivi 'vi'. Ko pa naslavljajo skupino več oseb, od katerih jih posamično nekaj vikajo in nekaj tikajo, jim ni jasno, katero obliko naj uporabijo, in se menda često znajdejo v motoviljenju in alternativnih ubesedenjih.) V dejanski rabi torej vsekakor srečamo tako 'Prosim, da mi sledita' kot 'Prosim, da mi sledite'. Nekaterim se zdi, da ob naslavljanju dvojice s 'Prosim, da mi sledita' naslovljenca 'tikajo', in da morajo zato rabiti 'Prosim, da mi sledite'. Drugim ponotranjeni sistem tega preprosto ne dovoli, še posebej ne, če izrek uvaja naziv 'Gospoda'. Kaj pa normirana/knjižna slovenščina? Po eni strani se zdi, da uradno naslavljanje dveh oseb v normirani/knjižni slovenščini ni dorečeno v nobenem opisovalno-predpisovalnem jezikovnem priročniku (Pravopis, Toporišičeva Slovenska slovnica, Žagarjeva Slovenska slovnica in jezikovna vadnica itd.), saj noben ne obravnava dvojnic kot je vaša; iz tega bi morda lahko sklepali, da je vse skupaj stvar -- s stališča ponotranjenega slovničnega sistema poljubne -- posameznikove odločitve. No, po drugi strani pa bi ugotovitev, da spoštljivo naslavljanje dveh oseb v knjižnojezikovni priročniški literaturi ni dorečeno, lahko tudi spodbijali, kajti v Toporišičevi Slovenski slovnici je vikanje opisano takole: "Pri vikanju se namesto edninske 2. osebe rabi množinska". To se seveda da razumeti tudi takole: vikanje je opisano kot pojav, ki zadeva 2. osebo ednine, o dvojini pa ni povedanega nič, iz česar sledi, da vikanje 2. osebe dvojine pač ne zadeva. Po taki interpretaciji se za naslavljanje v 2. osebi dvojine pač uporabljajo običajne oblike (npr. Prosim, da mi sledita!; Kam sta pa šla?; Kam sta pa šli?). Konec koncev tudi o spoštljivem naslavljanju treh ali več oseb v Slovenski slovnici ni napisanega nič, pa zaradi tega še ne bomo sklenili, da spoštljivo naslavljanje treh ali več oseb tam ni dorečeno -- prav verjetno se zdi, da zadeva pač ni omenjena, ker da se (za razliko od spoštljivega naslavljanja ene osebe) ob spoštljivem naslavljanju treh ali več oseb pač uporabljajo običajne oblike. Verjetno torej ne moremo skleniti, da spoštljivo naslavljanje dveh oseb v knjižnojezikovnih priročnikih ni dorečeno. Manj kontroverzen (četudi temelječ zgolj na negativnih indicih) se zdi sklep, da spadajo avtorji teh priročnikov med tiste govorce, katerim jezikovni čut narekuje, da ob spoštljivem naslavljanju dveh oseb rabimo dvojinsko obliko in ne množinske/'vikanjske' oblike (torej Prosim, da mi sledita!), in so ta svoj čut prenesli tudi v svoj opis oziroma v svojo normo knjižnega jezika. Kaj to torej pomeni za normirano/knjižno slovenščino? Po eni strani bi lahko pomenilo, da je v normiranem/knjižnem jeziku 'pravilna' raba ta, da ob spoštljivem naslavljanju dveh uporabimo običajno dvojinsko obliko. No, vendar je tako sklepanje legitimno le v toliko, v kolikor imamo za knjižni/formalni jezik tisto, kar piše v priročnikih, ne pa tisto, kar neka nezanemarljivo velika skupina govorcev v formalnih govornih položajih oziroma odnosih dejansko uporablja in čuti kot sprejemljivo. In ker je spoštljivo naslavljanje skoraj utelešenje rabe v formalnih položajih oziroma v formalno hierarhiziranih odnosih med sogovorci (v povsem neformalnem položaju oziroma formalno nehierarhiziranem odnosu se pač tikamo), je po svoje zelo nenavadno govoriti, da neka oblika, ki se v formalnih položajih oziroma odnosih uporablja, v knjižnem/formalnem jeziku ni sprejemljiva. Zato bi se mi zdelo res zelo sporno zatrditi, da je v knjižnem/formalnem jeziku ena od različic sprejemljiva, druga pa ne. Vedno pa ostaja tudi vprašanje, ali oziroma do kakšne mere kot govorka slovenščine omenjene priročnike sploh priznavate kot avtoriteto, ki vam pove, kako naj bi govorili. Kar se Šussa tiče, običajno rečemo, da če vam v kakem priročniku kaj ne diši, kar mirno uporabljajte slovenščino po svojem občutku in vesti. Seveda to manj velja tedaj, ko priročnik s svojo normo samo povzema močno večinsko rabo v govorni skupnosti, kajti ob kršenju take norme bo bolj verjetno, da naletite na začuden odziv. Toliko bolj pa to velja tedaj, ko priročnik s svojo normo nasprotuje dejanski večinski rabi ali pa vsaj eni od enakovrednih različic; v tem primeru je priročnik pač preprosto zastarel, kršenje njegove norme pa s strani običajnega uporabnika niti ne bo opaženo (prav lahko je sicer opaženo in glasno komentirano s strani kakega predpisovalno-puristično nastrojenega posameznika, ampak to bi po svoje lahko primerjali z negodovanjem prababice nad oblačenjem najstniške pravnukinje). Na odsotnost omembe vašega vprašanja v priročnikih bi se dalo gledati še z drugega vidika. Običajno je namreč, da predpisovalna priročniška literatura (pravopis ipd.) dvojnost vsaj beleži, če že ne eno od dvojnic razglasi za v knjižnem jeziku pravilno in drugo za v knjižnem jeziku napačno. (Pri vikanju se je to pokazalo pri dvojnosti med 'pravim' vikanjem (Gospa, a ste že bili na pregledu?) in 'polovičnim' vikanjem (Gospa, a ste že bila na pregledu?), kjer priročniška literatura 'polovično' vikanje omeni, in to kot za strogo knjižni jezik nesprejemljivo.) Dejstvo, torej, da obstoječa priročniška literatura pri spoštljivem naslavljanju dveh oseb kake dvojnosti niti ne beleži, prav lahko kaže na to, da je raba množinske/'vikanjske' oblike v taki situaciji nekaj relativno novega. Če je to res, v normativne priročnike taka oblika, kot noviteta pač, gotovo ne bo takoj sprejeta kot v knjižnem jeziku sprejemljiva dvojnica. Da gre pri uporabi množinske oblike za spoštljivo naslavljanje dveh morda res za relativno nov vzorec (napram starejši rabi dvojine), bi lahko sugeriralo tudi dejstvo, da tradicionalno govorimo o 'tikanju' in 'vikanju'; že to poimenovanje sugerira opozicijo 'ti' nasproti 'vi', ne pa 'ti' in 'vidva' nasproti 'vi'. Ni izključeno, da to poimenovanje odseva (nekdanje) dejansko stanje v jeziku, torej stanje, kjer je (bilo) naslavljanje dveh oziroma dvojina iz opozicije spoštljivo/prijateljsko preprosto izključeno, tako kot naslavljanje več kot dveh. Vendar po drugi strani bi to poimenovanje, za katero res ne vem, kako staro je, lahko tudi zgolj odsevalo prevzem poimenovanja iz kakega tujega jezika, kjer dvojine nimajo, npr. iz nemščine (du 'ti' > duzen 'tikati'; Sie 'vi' > siezen 'vikati'), francoščine (tu 'ti' > tutoyer 'tikati'; vous 'vi' > vouvoyer 'vikati'), ruščine (ty 'ti' > tykat' 'tikati'; vy 'vi' > vykat' 'vikati')... In lahko bi tako poimenovanje izviralo tudi iz dejstva, da je naslavljanje dveh pač manj pogosto kot naslavljanje enega, poimenovanje pa je pač zajelo najbolj tipični scenarij. Torej, v kolikor spadate med govorce, ki jim čut veleva, da dvojico neglede na spoštljivost/prijateljskost naslavljajo z dvojino, se pač ravnajte tako. Če pa spadate med govorce, ki čutijo, da spoštljivost/'vikanjskost' ob naslavljanju dvojice izražajo samo z različico 'Prosim, da mi sledite', potem pač uporabljajte ta vzorec. (V okoljih, kjer to ni mogoče -- za primere, kot so (5c-e) in (9), smo namreč ugotavljali, da drugi vzorec verjetno zavračajo vsi govorci -- pa se boste verjetno poslužili kake alternativne ubeseditve.) V nobenem primeru ne boste osamljeni, in zato je pravzaprav tudi nemogoče reči, da ena ali druga različica ne bi bila pravilna, obe imata svojo skupino govorcev, med katerimi je dana različica pravilna. Je pa možno, da vašo rabo, če se vaš čut ne sklada s sogovorčevim, sem in tja kdo interpretira drugače, kot je bilo vaše ubesedenje mišljeno, torej ali kot slovnično neustrezno ali kot neprimerno prijateljsko. Ob soobstoju dveh vzorcev se temu pač ne da izogniti. (august 2006) |
© 1998-2008, ŠUSS