ŠUSS 4.4, december 2007

Uporaba moške in ženske oblike znotraj istega stavka

Franc Marušič

Ključne besede: slovenščina, moške in ženske oblike

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000453.html]

Zanima me, kako je pravilnejši zapis, če želim v enem stavku uporabiti moško in žensko obliko glagola in samostalnika.

zmogel/-a ali zmogel/a ali zmogel(a)
junak/-inja ali junak/inja ali junak(inja)

Odgovor bo temeljil predvsem na smiselnosti, kakor jo razumem sam, ter na rabi, kakor sem jo uspel zaslediti. Za odgovor o smiselnosti se velja vprašati, kaj naj bi stvar pomenila in kako naj bi se brala. Zapis je očiten, tak zapis skuša na najkrajši način zaobjeti moško in žensko obliko glagola, pridevnika ali samostalnika. Smiselnost kratkega zapisa je seveda vezana na njegov pomen, ki je najočitnejši ravno iz daljših različic. Tu je treba dodati, da se raba obeh oblik uporablja vsaj v dveh različnih položajih. Uporabi le enega spola se običajno izognemu v različnih obrazcih, ki so namenjeni komurkoli, torej tako moškim kot ženskam, vendar ker v naprej ne moremo vedeti, komu, napišemo na obrazec oba spola; enega bodo brale ženske, drugega moški. Le enemu spolu se običajno izogibamo tudi v različnih pozivih, ki so namenjenim vsem skupaj, istočasno pa vemo, da so med naslovljenci tako moški kot ženske. Obravnavali bomo obe rabi, ni pa nujno, da bomo za obe rabi predlagali dva različna zapisa.

Poglejmo najprej, kako bi zapisovali obe obliki v besedilih, ki so namenjeni vsem. Zanima nas torej situacija, kjer moramo nasloviti tako moške kot ženske hkrati. Katera od krajših različic zapisa je boljša, je najlažje ugotoviti iz daljše oblike, torej iz izvirne oblike za okrajšavo. Daljšo različico lahko ugotovimo tudi iz načina branja teh krajšav. Ker poševnic in oklepajev pač ne moremo brati, se v takih primerih zatečemo v originalno neskrajšano obliko. V pozivih se mi zdi najustreznejša oblika naslavljanja recimo 'tovariši in tovarišice', 'junaki in junakinje' oziroma kasneje tekom govora '[prepričan sem, da boš] zmogel oziroma zmogla [z odliko končati šolo]'. Morda je v takih primerih smiselneje govoriti v množinskih oblikah '[po končani šoli boste] zmogli oziroma zmogle [doseči še marsikaj]', '[vem da ste] pametni oziroma pametne [a vendar sem vam želel povedati ...]'. Obe obliki bo verjetno vedno povezoval nekakšen veznik, ali 'in' ali 'oziroma'. Sedaj moramo samo še za oba veznika najti pisno ustreznico. Zdi se mi, da je najboljša ustreznica takšnih veznikov ravno poševnica. Če je to res, potem smo iz izbora izločili različico z oklepajem. Dejansko se zdi, da je v tej rabi različica z oklepajem slabša saj oklepaj označuje neobvezne vsebine. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da naslavljamo ali junaka ali junakinjo, ne pa oba hkrati. V kolikor se strinjate z zožanjem izbora na obe različici s poševnico, lahko nadaljujemo. Od tu se zdi odgovor nekoliko lažji. Pomišljaj se običajno rabi za označevanje delov besed. Postavlja se ga na mesto, kjer se obrazilo stika z besedo. S pomišljajem tako pokažemo, da je tisto, s čimer se stika, samo obrazilo ter da se to obrazilo stika s preostalim delom besede na tej in tej strani. Ob upoštevanju smiselnosti uporabe pomišljaja lahko zaključimo, da je v tej rabi najprimernejša krajšava 'junak/-inja' oziroma 'zmogel/-a'. Raba poševnice brez pomišljaja bi navajala na nepravilno branje, da je izbira med 'junak' in 'inja', ki je kot branje sicer nelogično in nam zato morda niti ne pride na misel, četudi dejansko obstaja kot možnost.

Druga raba takšnih okrajšav je v obrazcih (pa tudi kje drugje), kjer vedno nagovarjamo eno samo osebo, bodisi žensko bodisi moškega. Veznik v takem primeru je 'ali' (lahko pa tudi 'oziroma'). Tudi 'ali' se načeloma lahko zapisuje s poševnico, tako da bi bila tudi v tej rabi različica 'junak/-inja' smiselna. Obstaja pa tudi druga možnost. Veznik 'ali' navaja na neobvezne vsebine, ki jih lahko izrazimo z oklepajem. Če imamo torej možnost, lahko v takšnih primerih zapišemo tudi '[Spodaj] podpisan(a) _____ [izjavljam ...]'. Pri oklepajni različici se pojavi težava pri dvojnicah, ki niso tako enostavno sestavljive. Do tega pridemo že pri neimenovalniških sklonih 'junaka(inje)'. Takšen zapis bi se bral seveda napačno, saj 'junakainje' ni pravilna oblika ženskega spola. Zaradi takšnih težav se zdi boljši zapis s poševnico, kjer je zamenjava končnice precej lažje razumljiva.

Na kratko povedano, najbolj smiselna se zdi različica 'junak/-inja', vendar se v določenih rabah tudi 'junak(inja)' zdi smiselna. Zapis z oklepajem pa ima tudi kakšno prednost. Ena je vsekakor lažja berljivost, saj zapis uporablja manj nenavadnih znakov in se nasploh zdi lažje razumljiv. V končni fazi se boste še vedno morali sami odločiti kakšen zapis boste uporabili. Ne zdi se tako pomembno, kašnega boste izbrali. Precej bolj pomembno se zdi, da izbrano različico uporabljate dosledno vsaj znotraj enega teksta. Menjavanje med različicami bi lahko dalo slutiti, da ima za vas vsaka svoj specifičen pomen ter da jih ne uporabljate za isto stvar, to pa bi lahko povzročilo zmedo pri bralcu oziroma naslovljencu.

Za konec bi še dodal, da je tako krajšanje -- ko poskušamo prihraniti prostor -- smiselno predvsem v raznih obrazcih, napisih in na splošno sporočilih, ki niso namenjeni glasnemu branju. Kadar pa gre za sporočila, ki so namenjena glasnemu branju (še posebej če bodo morda brana brez predhodnega ogleda besedila), pa se zdi najbolj smiselno dati bralcu oziroma interpretu besedila vso možno pomoč pri branju -- običajno je pač v piščevem interesu, da se interpret pri branju piščevega besedila ne zapleta po nepotrebnem, oziroma da se čim manj prepušča naključju. V tem primeru se torej zdi najbolj smiselno izogibati vsakim krajšavam, ki bi lahko branje zmotile, kar dosežemo s nekrajšanim izpisom, npr. 'prepričan sem, da boš zmogel oziroma zmogla z odliko končati šolo'.

hvala za izčrpen odgovor. Super je.

(maj 2006)