ŠUSS 4.3, september 2007

Zapisovanje pogovornega jezika

Ključne besede: slovenščina, jezikovna kultura, pravopisne napake, zapis pogovornega jezika

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000446.html]

Nekaj me zanima: včeraj sem prebrala knjigo Trgovec z življenjem, ki govori o poslovnio poti g. Miloša Kovačiča. Jo je kdo od vas morda prebral?

Namreč, zanima me, kakšno je vaše mnenje glede porazne ravni jezikovne kulture v tej knjigi. Pisana je namreč tako, kot bi nekdo naredil magnetogramski zapis nekoga, ki pripoveduje zgodbo za šankom. Za nas, ki sta nam pravopis in slovnica pomembna, je to zelo težko branje.

Z odgovorom smo čakali malo dalj časa upajoč, da bo v vmesnem času kdo od nas le prišel do knjige o kateri govorite. To se vse do zdaj ni zgodilo, in kakor vse izgleda, se zelo verjetno tudi ne bo zgodilo. Tudi vaše vprašanje je bolj slaba reklama za to knjigo, katere, če nas vi ne bi nanjo opozorili, verjetno ne bi niti poznali.

Kakorkoli že, nekakšno mnenje vseeno imamo. Strinjam se, da je branje magnetogramskih zapisov lahko zelo zahtevno branje. Strinjam se tudi, da je branje neslovničnih in nepravopisnih besedil lahko mučno, vendar bi vseeno rekel, da je to predvsem zato, ker tega nismo vajeni. S kolegi že kar nekaj let eksperientiramo in si mejle pišemo v naših narečjih. Sprva je bilo to malce težavno, vendar smo se tako branja kot pisanja kmalu navadili (eni bolj drugi manj). Kaj hočem reči. Narečnih zapisov oziroma zapisov, ki sledijo govorjenemu jeziku nismo vajeni, saj je zapisana vedno le knjižna slovenščina. Ker takšnih zapisov nismo vajeni, so nam moteči. Vi sicer govorite o neslovničnih in nepravopisnih zapisih raje kot o zapisih govorjenega jezika, vendar se zdi, da so odstopanja od pravopisne norme običajno v smeri govorjenega jezika.

Po eni strani je sicer res, da je normo, če jo že imamo, smiselno upoštevati. Učili smo se je v šoli in gotovo v njej najlažje pišemo in beremo. To velja še posebej za branje. Že pri malo hitrejšem branju, ko s pogledom ulovimo celotno besedo, nas lahko vsakršno odstopanje od navade zmoti. Vendar to še ne pomeni, da bi se te norme morali striktno držati. Na možnost odstopanja od norme lahko gledamo tudi kot na bogastvo jezika. Seveda tu govorimo o odstopanju v določeno smer, konkretno v smer govorjenega jezika. Odstopanje samo seveda ne predstavlja nikakršnega bogastva, bogastvo predstavljajo dodatna izrazna sredstava, ki jih pisanje govorjenega jezika omogoča.

Za samo kršenje pravopisnih pravil, pa se zdi, da bi se lahko uravnavalo tudi kar samo od sebe. Vas je recimo neslovničnost omenjene knjige tako zmotila, da ste celo nam napisali mejl. Predvidevam, da se istočasno tudi prenehali brati knjigo ter lasten pogled na knjigo posredovali tudi prijateljem in znancem. Predvidevamo lahko, da to ni motilo le vas temveč še koga drugega in da je tudi še kdo drug lastno zgražanje nad knjigo prenesel naprej. Kršenje pravopisnih norm v knjigi je bila torej kaj slaba reklama za to knjigo. Verjamem, da je to vplivalo tudi na prodajo knjige in posledično na poslovni uspeh založbe. Če je založba kolikor toliko pametna, se bo potrudila, da bo pri naslednji knjigi bolj pazila na jezik.

Samo kršenje pravopisne norme nas torej ne moti. Po eni strani je lahko zanimivo, še posebej, če gre v smeri govorjenega jezika. Po drugi strani pa bo tako ali tako vplivalo na prodajo knjige in posledično na željo založnika po izdajanju drugih takšnih knjig. Kakršnekoli akcije, izjave ali kaj tretjega se nam torej ne zdijo potrebene. Jezik (tudi pisani) pač živi svoje življenje.

(julij 2006)