ŠUSS 4.2, junij 2007

Kako naglasiti samostalnik 'stvar' v dvojini

Ključne besede: slovenščina, naglas, stvar

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000428.html]

Franc Marušič

Kako se ta samostalnik sklanja mi je jasno. Zanima pa me, kje je beseda v naglašena v imenovalniku in tožilniku dvojine, na "a" ali na "i"?

Samostalnik 'stvar' spada med samostalnike ženskega spola, druge sklanjatve, z mešanim naglasnim tipom. Z drugimi besedami, sodeč po Slovenski slovnici Jožeta Toporišiča (Založba Obzorja Maribor) in po Slovenskem pravopisu se 'stvar' sklanja takole (kapitaliziran samoglasnik predstavlja naglas):
stvAr - stvarI - stvAri - stvAr - pri stvAri - s stvarjO
stvarI - stvarI - stvarEma - stvarI - pri stvarEh - s stvarEma
stvarI - stvarI - stvarEm - stvarI - pri stvarEh - s stvarmI

Mešani naglasni tip pomeni, da je naglas v ednini premičen, v dvojini in množini pa stalen (na obrazilu). Premičen naglas v ednini verjetno ni sporen oz. je precej bolj ustaljen kot premični naglas v ednini na nekaj samostalnikih prve ženske sklanjatve, recimo 'voda'. Ali pa na (morda le štirih) samostalnikih druge ženske sklanjatve 'senOžet', 'kOpel', 'zIbel' in 'zAlust' (tu se naglas sicer premika le iz prvega na drugi zlog znotraj korena in ne na obrazilo, kot pri samostalniku 'stvar'). Enako nesporen je stalni naglas na obrazilu v množini. Sam si niti ne zamišljam, da bi se 'stvari' v množini lahko naglaševalo na prvem zlogu, torej 'stvAri'.

Precej manj jasen pa mi je naglas v dvojini. Očitno tudi vam, saj bi sicer ne postavili tega vprašanja. Ne le, da se zdi naglas na prvem zlogu v imenovalniku in tožilniku dvojine možen, zdi se mi, da jaz naglašujem prav tam. Ali je za tem skrita kakšna želja po razločevanju dvojine in množine ali kaj bolj narečno pogojenega, vam ne bi znal reči.

Po pogovoru z nekaj šuskoti lahko dodam, da je naglaševanje prvega zloga vsekakor bolj razširjeno, kot bi nam to dala misliti Slovnica ali Pravopis. Zdi se sicer, da naglas v govoru posameznikov ni vedno na prvem (ali vedno na drugem) mestu, temveč, da je naglas odvisen tudi od neposrednega glasovnega okolja (ali še česa čisto drugega).

Ker govorjenega korpusa za slovenščino še ni, ne moremo na enostaven način ugotoviti, kako pogosto je eno in kako pogosto drugo naglaševanje, niti od česa vse je odvisno. Ne glede na pogostnost pa lahko še vedno dodam, da sta vsekakor oba naglasna vzorca možna in zanesljivo tudi v uporabi. Z drugimi besedami, naglas v imenovalniku in tožilniku dvojine samostalnika 'stvar' je predmet variacije. Za ugotavljanje, kaj natančno vpliva na mesto naglasa, pa bi morali izvesti kar kakšno raziskavo.

Vse, kar vam torej lahko povemo, je, da je po Slovnici in Pravopisu naglas v omenjenih dveh oblikah predviden na obrazilu, da pa se zdi, da je to le ena od možnosti. Pogovorna slovenščina pozna tako imenovalnik in tožilnik dvojine z naglasom na obrazilu, kot tistega z naglasom na prvem zlogu. Po slovnici je torej "pravilno" le 'stvarI', dejansko pa je možno (in torej na svoj način tudi "pravilno") oboje, tako 'dve stvarI' kot 'dve stvAri'.

(februar 2006)