ŠUSS 2.4, december 2005

Kako se sklanja 'Utah'

Ključne besede: sklanjanje, Utah, juta, slovenjenje, slovenščina

URL:[http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000372.html]

Rok Žaucer

Obljubil sem še, da se bom kdaj obrnil na vas s konkretnim vprašanjem. Tule je. Bliža se zimska olimpijada, ki jo bodo uprizorili v Salt Lake Cityju v ameriški zvezni državi Utah. Kako obravnavati to ime - kot žensko ali moško? Po zapisu in nerazložljivem občutku mene vleče na moško stran. Izgovorjava pa reč nagiba na žensko. Ime se namreč izgovarja kot Juta - a kljub temu jaz v sklonu govorim Jutaha. Neki športni novinar se mi je pred časom čudil, kako Juta - Jutaha, Juta - Jute vendar!

Kaj pravite vi? V čem je hakeljc? Kako je nasploh s tem, kako določimo spol nečemu, čemur tujci spola ne določajo (blagor jim)?

Če lahko zatežim še malo, je tu sorodno vprašanje ednine in množine. Npr. glasbena skupina Kraftwerk - kako je bolje, "Kraftwerk so posneli album" ali "Kraftwerk je posnel album". Raba je povsem zmešana in tudi jaz nisem dosleden, me pa vleče k množini in nikoli ne bi uporabil druge variante. Ponekod se ogiba dvojnemu množenju (Beatles = Bitli; če rečemo Bitlsi, zveni butasto), drugod je sprejemljivo (nikakor ne govorimo Stoni, marveč Stonsi; tudi talibani se še kar držijo, kljub nekaterim občilom, ki so uvedla talibe ...).

No, če je slednja tema preširoka, se mirno omejite na osnovno vprašanje o Utahu. Ali Juti? :)

Na poročilih sem ujel (če nisem razumel narobe), da so otvoritvene ceremonijalije nove olimpiade na programu že nocoj, torej je zdajle absolutno zadnji čas, da odgovor sproduciramo še pred tem (čeprav je lep del govorjenja o tej zvezni državi verjetno že mimo).

Čeprav nekakšen odgovor lahko spišem, rešitve svoje težave ne pričakujte. Namreč hakeljc je očitno v soobstoju dveh sistemov, ki vsak vlečeta v svojo stran, povsem naravne posledice pa so nihanje, pomisleki in čudenja. Da vas po zapisu vleče v pripis moškega spola, je vsaj deloma krivo dejstvo, da smo v slovenščini navajeni na večinoma izgovoru ustrezajoč (fonetični) zapis, skozi katerega se v primeru končnic lahko kaže tudi morfologija, naprimer spol. In deloma je za vaš "nerazložljivi občutek" prav mogoče krivo tudi to, da se je pri nas nedolgo nazaj to ime verjetno močno večinsko izgovarjalo kot /jutah, jutaha/, in smo ga mnogi kot takega pobrali iz svojega okolja in ga spravili v svojo betico. In ukaz 'undo' pač pri takih jezikovnih zadevah često zahteva precej dolgotrajnejši zavesten napor kot v temle Microsoftovem Wordu, še posebej ob branju, ko moramo iz svojega večinoma z izgovorom povezanega dekodiranja črk preklopiti v abstrakcijo, ki je nismo navajeni, in s tem za hip razveljaviti delujoči sistem povezave tihega glasoslovja in zapisnega sistema. Še dodatno pa je vaše odklanjanje izgovora /juta/ na račun /jutah/ verjetno rezultat soočenja sistema, ki temelji na pisni podobi, in sistema, ki sledi iz izgovorne imenovalniške oblike.

Na žalost ne morem preveriti, kaj v takih primerih svetuje katerikoli slovenski pravopis, ker daleč naokrog pač nobenega ni. Dvatisočenko sem v rokah držal vsega skupaj kakih deset minut. Imam pa v spominu nasvet za sicer ne isti, ampak vseeno deloma soroden problem iz ene od izdaj prejšnjega pravopisa, Slovenski Pravopis - Pravila (1994). Imena kot so francoski slikar Monet, izgovarjamo v (slovenščini prilagojenem) originalnem izgovoru, torej /Mone/, zapisujemo jih v imenovalniku tudi originalno, torej Monet. Za neimenovalniške sklone Pravila menda svetujejo izgovor /z Monejem/, zapis pa ali z Monetom, torej -- s stališča logike našega jezika -- kot da ime izgovarjamo /Monet/ (s t-jem), ali pa z Monetem, češ da na ta način sugeriramo izgovorjavo /-em/ namesto /-om/ (standardni jezik ima namreč za nekaterimi glasovi, vključno z /j/, namesto obrazila /-om/ /-em/, današnji ljubljanski govor pa tega ne ločuje, npr. standardno /s stricem/, /z alešem/, /z zmajem/, /s ključem/, ljubljansko /s stricom/, /z alešom/, /z zmajom/, /s klučom/).

Pri opisanem nasvetu gre za težavo ob prepletu originalnega tujejezičnega izgovora (/mone/) in izgovora, do katerega privede zapis Monet ob običajnih pogojih rabe slovenščine (/monet/), in potem še za problem neimenovalniških sklonov, kjer v zapisu končnico uvaja 't', v izgovoru pa /j/. Ampak vseeno gre v tem primeru v glavnem za problem zapisa, medtem ko naj bi izgovor skoz sledil originalnemu izgovoru, v neimenovalniških sklonih pač z ustreznimi slovenskimi končnicami. Poleg tega pri Monetu ne prihaja do nasprotja kot pri imenu Utah, kjer bi zapis sugeriral, da gre za moški spol, izgovor pa da gre za ženski.

Če sprejmemo načelo (slovenščini prilagojenega) originalnega izgovora tudi za Utah, potem bomo imeli v imenovalniku izgovor /juta/, v rodilniku /jute/ ... (paralelno z 'ruta', 'rute' ...). Končni samoglasnik /a/ pač v slovenščini radi interpretiramo kot končnico samostalnika ženskega spola. Stari Pravopis je v opisanem primeru torej sprejel načelo (prilagojenega) originalnega izgovora - čeprav to seveda postane opazno šele, ko je ime za naš svet dovolj pomembno in za originalno izgovorjavo vemo. V prid spoštovanju originalne oblike imen, češ da gre za neke vrste lastništvo, smo Šusskoti pisali že v več odgovorih. Čeprav je po svoje res, da ni razloga, da bi upoštevali tuja imena, ko pa nas ob uporabi slovenščine neslovensko govoreči tako ali tako ne bo razumel. En razlog je verjetno ta, da tudi v slovenščini skupaj z lastniki živi precej tujih imen, in v tem primeru ugovor ne zdrži. Drugi pritrdilni razlog pa je v prepoznavnosti v slovenščini nastopajočega imena, torej če vidim zapisano Utah, grem lahko v leksikon gledat, kaj neki to je. Ob tem se seveda postavi vprašanje, zakaj ne bi rekli raje /utah/ in že z izgovorom omogočili pisne prepoznavnosti imena. No, ampak seveda ravno tako ni razloga, zakaj bi bila pisna prepoznavnost pomembnejša od izgovorne, namreč zakaj bi moral sporočati, da je originalni zapis Utah raje kot da je originalni izgovor /juta/. Očitno nam pisna prepoznavnost bolj sodi k pisnemu jeziku, izgovorna pa k izgovoru. Vse skupaj pa je s stališča sistema slovenščine tako ali tako dostikrat le nujno zlo, in se potem pač delajo kompromisi.

Kot rečeno, načelo lastništva ima svoje meje, tako da je originalni izgovor prilagojen našim s slovenščino ustrojenim sposobnostim (pri ameriškem /juta/ so samoglasniki drugačni kot pri našem), zapis pa vsaj naši latinični pisavi (kar pride do izraza pri recimo arabskih imenih). V nekaterih primerih so potrebni še nadaljnji kompromisi. Ker kot rečeno končni samoglasnik /a/ v slovenščini interpretiramo kot končnico, se na tej točki načelu nedotakljivosti lastništva tako v pisavi kot v izgovoru odpovedujemo, in tako imamo namesto zapisa Liza Minnelli in izgovora /lajza/ v rodilniku Lize oziroma /lajze/. Temu verjetno ne bo oporekal nihče, naši jezikovni občutki so precej jasni. V primerih, kjer -- za razliko od omenjene /lajze/ -- končnica ni del originalnega imena, je morda odklon od originalnega imena na videz manjši, čeprav dejansko končni -a pri rodilniku 'Johna' pravtako nima nikakršne ustreznosti v izvirniku. V bistvu lahko kar rečemo, da je del načela ohranjanja originalne podobe praktično neizvedljiv že zaradi dejstva, da imamo v slovenščini sklone, tako v zapisu kot v izgovoru (obstajajo sicer tudi t.i. ničto-sklonljiva imena, npr. žensko ime Kim, ampak imen, ki se končujejo na -a, večinoma ne čutimo kot pripadajočih temu sklanjatvenemu vzorcu, ampak jih raje "ponašimo").

Za razliko od problema pri 'Monetu', pride pri imenu 'Utah' vmes še zadrega s slovničnim spolom. Vi pravite, da v imenovalniku rabite /juta/, v neimenovalniku pa vas vleče v /jutaha/ ... Na splošno je gotovo mogoče reči, da trenutno med govorci slovenščine (še vedno) obstajata obe različici, in to ne samo v neimenovalniških sklonih, ampak tudi v imenovalniku, namreč /juta/ in /jutah/. Peter Vilfan pravi /juta/, sam v čisto spontanem govoru verjetno še vedno rečem /jutah/ (visokoleteča "lastniška" načela pa diploma iz anglistike gor ali dol), kdo, ki ne pozna angleščine oziroma angleškega izgovora tega imena, zelo verjetno pravi /jutah/ (če ni imel stika s to besedo iz splošnejše rabe že kdaj prej, pa mogoče celo /utah/). Nedolgo nazaj se je to ime pri nas pač na splošno izgovarjalo kot /jutah/, in ljudi, ki so ime v takem izgovoru pobrali iz svojega okolja, težko krivimo za "neustrezno" izražanje.

Možna pozicija bi bila tudi naslednja: imenovalnik 'Utah', rodilnik 'Utah'. Tako pisno in izgovorno sklanjanje se ob nekaterih tujih imenih s končnim /h/ v slovenščini pojavlja, npr. pri imenu 'Sarah', če končni /h/ izgovorimo (Petra je šla v kino s Sarah). Takega pisnega sklanjanja sicer še nisem zasledil. V govoru pa je 'Utah' tako ali tako drugačen od 'Sarah', če se /h/ pač ne izgovarja. Je pa seveda tako (ničto) pisno sklanjanje ravno rezultat izgovora /h/-ja. Če tega ne izgovarjamo, tudi Sarah v rodilniku postane /sare/, pa če v zapisu 'h' ohranjamo (od Sarah) ali ne (od Sare), 'Utah' pa bi postal 'Utaha'.

Spol tujkam verjetno večinoma določimo glede na podobnost z domačimi besedami, reinterpretiramo jih kot besede svojega sistema; če smo jih najprej sprejeli v pisni obliki, skozi pisni podsistem (ki se sicer večinoma sklada z govornim), če smo jih najprej sprejeli v govorni obliki, pa skozi govorni sistem. So pa gotovo v igri še druga merila, kdaj prenašamo spol iz svojega jezika, kakšne besede konceptualno dojemamo kot besede določenega spola - ampak tole govorim čisto na pamet.

Kot rečeno, en sistem sklanjanja načeloma temelji na izgovoru (/juta/, /jute/), drugi pa na zapisu (Utah, Utaha). Gotovo so ljudje, ki v govoru uporabljajo prvega. Gotovo so ljudje, ki v govoru (z manjšo modifikacijo, tj. začetnim /j/-jem) in zapisu uporabljajo drugega. Drugi sistem se reši nadležnosti dveh različnih vzorcev, moškega za pisno sklanjanje in ženskega za govorno sklanjanje. S prvim sistemom to skoraj težko naredimo, če ne zaradi drugega, zato, ker če naš izgovor /juta/ temelji na spoštovanju izvirnika, potem se verjetno izvirniku ne bomo hoteli izogniti tudi v zapisu (recimo z zapisom Juta in pisnim sklanjanjem Jute). Prvi sistem se torej izogne eni nadležnosti, vendar se zato odpove izvirni govorjeni obliki. Vsak sistem ima pač svojo logiko. Tretja skupina so govorci kot vi, ki se jima vzorca mešata. Zdi se mi nemogoče reči, da je kateri od sistemov ustreznejši. V določeni fazi je pač prišlo do neskladja med pisnim in govorjenim jezikom, v tem konkretnem primeru zato, ker je del govorcev čutil oziroma čuti, da bi rad spoštoval izvirno ime (pa naj bo to zaradi lojalnosti do izvirnika ali zaradi postavljanja z znanjem tujega jezika ali zaradi česa tretjega). Tako neskladje je lahko nadležno, ampak se pa tudi tega hitro navadimo, in potem nas ne moti več. Vaše neskladje med govorjenim imenovalnikom in neimenovalniškimi skloni pa bo prav mogoče izginilo že po tejle olimpiadi, če boste le imeli /juto/ dovolj po zobeh :) Potem vas bo mogoče zmotilo le še, kadar se boste namenili ime zapisati na papir.

Neskladje ali pa nenavajenost na neskladje, ki nam gre očitno po malem na živce, sproži še eno vprašanje: ali bi bilo dobro z neke inštance poskusiti rabo zakoličiti na le eni od variant? Dolgoročno, se pravi če bi imeli pred očmi le stanje PO dejanju zakoličevanja, je to mogoče v redu, saj bojo odpadla nihanja, pomisleki in čudenja. (Seveda ne moremo biti nikoli zares gotovi, da se kljub temu ne bo čez čas pojavila še kakšna tretja varianta, recimo originalni indijanski izgovor, kakršenkoli že je.) Kratkoročno, se pravi s stališča stanja MED dejanjem zakoličevanja (in taka MED-stanja ponavadi trajajo kar precej časa, vsaj če gledamo celotno govorstvo), pa to nasprotuje jezikovnemu občutku vsaj dela jezikovnih uporabnikov, kar ima lahko marsikakšno nezaželjeno posledico, jezikovno frustracijo, posredno pa krepi jezikovni (in z njim povezani širše družbeni) elitizem. (Čeprav s tem ne trdim, da seveda tudi tako zakoličevanje kot del formiranja normativnosti ni neizbežen in spontan (družbenostno)jezikovni pojav.) Še posebej glede na to, da ne kaže, da bi bil kateri od sistemov absolutno superiornejši in se zakoličevanja kakšnega od sistemov ne bi dalo zelo prepričljivo zagovarjati, je verjetno boljše počakati, da se zadeve uredijo same. Seveda tudi to pomeni čudenja in pomisleke in določeno skupino, ki bo uporabljala manjšinski -- ali celo večinski, pa manj prestižni -- sistem in mogoče izzvala kak čuden pogled z druge strani, a vsaj v tem ne bo za povrhu zabijana od kake inštance. Šuss se trudi, da bi večina spoznala, da z manjšino zato, ker je manjšina, v resnici še ni nič narobe in je njen sistem ravno tako v redu.

Za konec naj pa še povem, da je na podobno vprašanje, namreč o sklanjanju imena Hannah Arendt, Šuss že nekoč odgovarjal, in odgovor (v dveh delih, tj. Šussov odgovor, uporabnikov odziv na odgovor + še en Šussov odgovor) najdete ali v našem spletnem arhivu ali v zborniku/na cedeju. Tam so povzeti tudi nasveti Slovenskega Pravopisa - Pravil. Žal sem se na to spomnil šele zdajle. Aja, kar se tiče dodatnega vprašanja Kraftwerk, Bitlov/Bitlsov, Rolingov ... Za vse to velja precej podobno, vsak sistem ima svojo logiko, pri Bitlih/Stonsih sta v rabi očitno oba, eden spoštuje sistem natikanja množinskega obrazila na osnovo po sistemu slovenščine (torej na osnovo brez obrazil > Bitl-i), drugi sledi sistemu natikanja množinskega obrazila na tisto, kar je bilo ob prevzetju pač interpretirano kot osnova pri tej besedi (Stons-i). Hkrati ta drugi po svoje bolj sledi načelu lastništva. En sistem je prevladal pri enem imenu, drugi pri drugem.

Glasbena skupina Kraftwerk pa je lahko koncipirana kot nedeljiva celota, kot ena entiteta, v mislih imamo torej to skupino v luči zoperstavitve drugim skupinam. Kraftwerk zoperstavljamo npr. Lačnemu Franzu, Martinu Krpanu, Videosexu ..., in rabimo ime kot edninski samostalnik. Po drugi strani lahko na to skupino gledamo kot na deljivo združbo več glasbenikov, pred očmi imamo torej dejstvo, da skupino tvori več sestavnih delov. Tedaj bomo govorili o Kraftwerkih, Franzih, Krpanih ... [To je ena razlaga, verjetno pa ni edina možna. Stvari se tudi nadalje zapletejo, npr. o skupini Videosex verjetno nikoli ne bomo govorili kot o Videosexih, o skupini Dvanajsto nadstropje ne kot o Dvanajstih nadstropjih ... Verjetno zgornje vodilo deluje le v primerih, ko ime skupine (oz. njegovo slovnično jedro) razumemo kot čisto lastno ime in ga ne povezujemo preveč s kakim konkretnim pomenom, v smislu Dvanajstega nadstropja, kjer bi nam množina pomenila dejansko več dvanajstih nadstropij.

Hvala za izčrpen odgovor. Veliko pojasni. Ko sem ga prebiral, mi je prišlo na misel še nekaj podrobnosti, ki bi ga lahko obogatile. Nagibanje k razumevanju /jute/ v ženskem spolu najbrž krepi tudi dejstvo, da gre za državo. Te zelo radi poimenujemo po žensko, če ne drugače s tem, da jim dodamo končnico -ska ali -ija (Indija Koromandija :). Kolikor razumem, sta to precej naši pogruntavščini. Spomnil pa sem se, kje sem se (najbrz prvič) spoznaval z državo Utah in zakaj me vleče na moško stran. Bilo je, ko sem požiral vse, kar je bilo napisanega in prevedenega o Sherlocku Holmesu. Tule je COBISSov izpis podatkov o knjigi:

AVTOR............... : Doyle, Arthur Conan - avtor
ODGOVORNOST: Jakče, Marko - prevajalec
NASLOV............. : Študija v škrlatnem / Znamenje štirih
IMPRESUM........ : Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1963

Naslov izvirnika je "A Study In Scarlet" in eno od poglavij nosi naslov "The Flower of Utah", v prevodu pa "Roža iz Utaha". O tem sem skoraj prepričan, bi pa seveda preveril v knjigi, preden bi dal roko v ogenj. Prevoda žal nimam, le izvirnik.

Po vsej verjetnosti torej imamo grešnega kozla - neposredno knjižno referenco rabe. Če to kaj pomeni. In ker sem se najprej spoznaval z imenom države na papirju, pa se sklanjano je bilo po moško, o izgovorjavi pa nisem imel pojma, sem ga tudi fonetično verjetno doumel ne kot /juta/ marveč kot /utah/. Danes ga seveda po premisleku izgovorim kot /juta/, a tako je najbrž bilo. Can't undo :). Morda to velja tudi za splošno (nekdanjo) rabo. Zdi se mi, da smo izvirnemu izgovoru danes bolj naklonjeni kot nekdaj.

Primer "Hannah Arendt" je zgovoren, a tule stopi v veljavo šele potem, ko se, če se, odločimo za ženski spol. No, pri Hani, Sari in sorodnih, slovenščini ne tujih osebnih imenih se jaz zavzemam za celotno slovenjenje zapisa, tudi v imenovalniku. To se mi zdi več kot smiselno, res globoko tostran meje nesmisla. Ali bi v našem primeru torej kar pisali Juta? Navsezadnje - zakaj pa ne, če se odločimo, da je ime ženskega spola? Pišemo tudi Severna in Južna Karolina ter izgovarjamo /karolina/ in ne /kerolajna/. Upoštevanje lastništva imen gor ali dol - itak je, kot ste tudi napisali, premočno načeto s skloni.

Se spomnite kakega sorodnega primera, ko zapis vleče na moško, izgovor pa na žensko stran - in kako ga je raba rešila?

Skratka, razgledati se bo treba po rabi in nato ravnati. Olimpijada se je že začela, govorci pa se sklanjanju Utaha spretno izogibajo, še nikogar nisem slišal. K sreči imamo vedno na voljo obliko "ameriška zvezna drzava Utah" (Utah je tu neujemalni desni prilastek, imam prav?), s katero se elegantno izognemo sklanjanju.

Preverite, ali imate med svojimi viri tole: http://www.zrc-sazu.si/giam/Imenadrzav.doc.

Okej, me veseli, da ni zadržkov rabo 'Kraftwerki', ednina v povedku mi je namreč tuja in neumna. Medtem ko pri osebku pogosto slišimo oboje, Kraftwerk in Kraftwerki. Tale odstavek sem na primer začel s "Pri kopipejstu ob bok Kraftwerkom", pa sem potem popravil, da ne bi ustvarjal zmede. Mene ne moti nobena od oblik, zdi pa se, da edninsko uporabljamo tedaj, ko želimo biti bolj resni, množinska pa je rahlo pogovorna. A je odvisno od imena, njegove razširjenosti, udomačenosti. Če rečemo "Kraftwerk so bili v sedemdesetih...", to zveni v redu; če rečemo "Beatles so bili v šestdesetih...", se pa afnamo, saj gre vendar za Beatle.

No, toliko. Še enkrat hvala.

~~~~~~~~

Dopolnjujem informacijo o Utahu in Sherlocku Holmesu, če je kaj vredna. V domači knjižnici smo našli prevod "A Study In Scarlet", ki je starejši od tistega, ki sem ga navajal. Preverjeno pa je v njem naslov poglavja "Roža iz Utaha". "Pozna osveta", iz angleščine s pisateljevim dovoljenjem prevedel Ivan Molaček, tiskarna Merkur, 1931.

Vem, prevod je toliko star, da je za referenco najbrž neuporaben. Velja preveriti še Jakšetovega iz 1963.

~~~~~~~~

Upam, da ne težim preveč. Primera iz najmnožičnejših slovenskih občil.

Delo, sobota, 16.2.2002, stran 13, v nadnaslovu članka: "olimpijski vrvež v Utahu".

Radio Slovenija, 2. program, sobota 16.2.2002, novice - uporabijo žensko sklanjanje Jute.

Očitno bo tako, kot ste napisali. Pisanje in govor bosta ubrala različna vzorca. In mi se bomo navadili.

Naknadna opomba: besedilni korpus Nova beseda (dostopen na naslovu http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html) ima zabeležene samo primere sklanjanja po vzorcu Utah, Utaha, Utahu (vse je iz časopisa Delo, če sem prav razumela). Očitno je v pisni obliki raba že dokaj poenotena. Kar pa seveda ne reši dileme z izgovorjavo in sklanjanjem v govoru.