ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: imena, stvarna lastna imena, besedotvorje, besedne zveze, posebnosti jezika, prevzemanje, iz nemščine, prevajanje besednih zvez, prevajalske težave, pridevniki, pridevniki, pridevniškost, pridevniki, problematika pridevniškosti, razvoj knjižne slovenščine, razvoj jezika, slovenska ustreznica, slovenščina, urad za jezik

Sem član manjše delovne skupine, ki se že dalj časa ukvarja z nekaterimi vprašanji slovenščine. Ena izmed osrednjih točk našega dela je vprašanje ‘pridevništva’. S tem internim geslom označujemo celoten sklop težav okrog tvorbe kompleksnejših poimenovanj v slovenščini, kjer po našem mnenju delamo najhujše jezikovnopolitične grehe in smo pometli pod preprogo že cele gore težav.

Slovenščina je po svojem naravnem ustroju ‘pridevniški’ jezik: kar je v angleščini ali nemščini love story ali Liebesgeschichte, je v slovenščini ljubezenska zgodba. Dokler nas niso zajeli globalizacijski tokovi na vseh področjih, smo lahko še dokaj dobro shajali s pravili, ki so sestavni del našega jezikovnega občutka. Zdaj pa z ogromno hitrostjo postajamo del globalne družbe in na to jezikovno(politično) nismo pripravljeni.

Na različnih strokovnih področjih so strokovnjaki že zdavnaj marsikje spoznali, da je treba tisto zmogljivost in uporabnost, ki jo npr. v angleščini in nemščini (kot dveh jezikih, ki sta tako rekoč jezikovna nosilca globalizacije) omogoča zlaganje, v slovenščini omogočiti s pridevništvom. Že kar nekaj let imamo v medicini digitalisne glikozide, v jezikoslovju besedilnotipske značilnosti, v računalništvu drugonivojski predpomnilnik, v politiki okoljsko zakonodajo, v gradbeništvu gradbiščno ograjo, v strojništvu kompavdne motorje, v pravu oblično pomanjkljivost, itd. A tudi ta spoznanja jezikovno zavestnih strokovnjakov se žal še niso dejansko uveljavila v praksi strokovnih jezikov, ker seveda tudi na tem področju ni nobenega urada za jezik.

Povsem brez vodil, nadzora in občutka pa uporabljamo slovenščino na splošnejših področjih — v pogovornem jeziku, v trgovini in gospodarstvu, v vse širšem svetu porabniške tehnike in sodobne splošne izobrazbe. Tu oblikujemo in predstavljamo internet strani, v katalogu elektronike ponujamo klinken konektorje, v malih oglasih prodajamo PVC okna, govorimo o windows okolju, sklepamo lizing pogodbe ali leasing pogodbe, itd.

V javni jezikovni zavesti ni nobene pozornosti do te osnovne težave zdajšnje slovenščine, čeprav gre za področje, kjer imamo v obvladovanju sodobnih razvojev in v interakciji s svetovnimi jeziki najhujše deficite in spravljamo v nevarnost temelje svojega jezika.

Po našem mnenju smo si že na začetku globalizacijskih tokov naprtili prve grehe — s TV oddajami, bruto težo, super idejami, video posnetki itd. Nepregibnost besed bruto in neto je poučen primer, v katerem se med drugim odraža tudi naša jezikovna servilnost. Nekateri drugi ‘manjši jeziki’ imajo še veliko večje posebnosti v primerjavi s svetovnimi jeziki, kot jih ima slovenščina v pridevništvu, pa vseeno zelo pogumno in samozavestno prevzemajo tuje besede in jih prilagajajo v skladu s svojimi naravnimi jezikovnimi strukturami, da jim postanejo lastne in domače, čeprav jih potem marsikateri tujec morda komaj še prepozna.

Slovenski neto je po našem mnenju posledica nespoštovanja zmogljivosti lastnega jezika in hkrati hude brezbrižnosti. Že v angleščini si seveda ‘upajo’ reči net weight, v španščini — kot enem izmed ‘gibčnejših’ jezikov — samozavestno pregibajo in rečejo npr. cantidad neta, in celo v italijanščini (iz katere beseda izvira) imajo seveda npr. peso netto in rendita netta!!! Zakaj torej naš tako pregiben jezik nenadoma okameni (od strahu in ponižnosti?), ko mora prevzeti tako skromno besedico? Zakaj si ne upamo reči brutna teža ali netni dohodek? (Mimogrede: v redkih primerih podobne vrste smo le bolj pogumni, npr. pri fiksnem znesku — fiks znesek bi nikomur ne bilo všeč.)

Ti zgledi bi bili sami zase seveda zanemarljivi, če se slovenščini ne bi bilo treba meriti z zmogljivostjo, priročnostjo, uporabnostjo, gospodarnostjo angleščine ali nemščine. Kdaj bomo poskrbeli za to, da bo tudi slovenščina ‘zmogla’ nekaj, kar je v svetovnih jezikih samoumevno in se odraža npr. v kratkem, jedrnatem, elegantnem naslovu knjige Transvaginal Color Doppler? Kdaj bomo našli pravila in vodila, ki nas bodo odrešila okornega, vedno težje izvedljivega poseganja po odvisnikih? Sintagmo clinical data of relevance for the prescriber sicer še zmoremo z odvisnikom ..., ki so pomembni za ...; clinical data of relevance for the prescriber which are ... pa spravi v obup vsakega prevajalca, ker nima na voljo nobenega orodja, ki bi mu omogočilo narediti podobno lep in priročen izdelek v slovenščini.

Zanimalo bi me dvoje:

1) Kaj menite na splošno o tem razmišljanju? Se morda tudi sami ukvarjate s temi temami? Nastajajo ob zgoraj res malo na hitro ‘skupaj zmetanih’ primerih kake resonance z vašimi pogledi?

2) Je komu izmed vas znano, ali se je že kdo bolj sistematično ukvarjal z vprašanji ‘pridevništva’ v tem smislu, ali pa morda tudi samo s podrobnejšimi vprašanji na tem področju (npr. s tvorbo pridevnikov v težavnih primerih...)? V literaturi zaenkrat nismo zasledili skoraj ničesar, ker pa smo precej majhna skupina, smo gotovo kaj spregledali. Za vsak namig vam bomo zelo hvaležni!

Smo v glavnem strokovni in literarni prevajalci ter lektorji, malo raztreseni po Sloveniji in tujini. Cilj delovanja naše neformalne skupine je radikalna posodobitev izraznih možnosti slovenščine in oblikovanje novih praktičnih jezikovnih vodil na temelju narave in duha slovenščine. Gre nam torej za reformno pobudo, za nekakšno novo paradigmo v razumevanju in rabi slovenščine.

Naše izhodišče je v glavnem empirično. Nekaj članov naše skupine se že več desetletij ukvarja s poklicnimi dejavnostmi, v katerih lahko intenzivno primerjamo izrazne možnosti, tako rekoč praktičnost različnih jezikov. V tem empiričnem modelu je jezik (bolje rečeno: njegova struktura, skupek njegovih pravil, jezikovnih shem itd.) orodje, s katerim delamo poimenovanja, formulacije, stavke, sporočila. Od zmogljivosti orodja je odvisno, kakšne izdelke lahko naredimo -- kako hitro in enostavno lahko naredimo poimenovanje ali stavek, kako praktična in uporabna je kaka formulacijska shema, kako elegantno, ekonomično, lepozveneče se lahko izrazimo ali sporočimo kompleksno vsebino...

Ena od prvih empiričnih ugotovitev iz te primerjave je, da npr. prevajalec, ki enako dobro obvlada slovenščino in nemščino ter terminologijo na zadevnem področju, običajno veliko lažje in hitreje in z bistveno manj preglavic prevaja iz slovenščine v nemščino kot pa obratno. Vendar nam je bilo seveda že na začetku jasno, da taka banalna spoznanja ne odražajo kake manjvrednosti slovenščine; razkrivajo pa ‘jezikovnopolitične’ deficite, zanemarjanje slovenščini lastnih virov izrazne moči.

Eden izmed takih deficitov je po naših ugotovitvah zanemarjanje pomena pridevnika v današnji slovenščini. Tam kjer recimo angleščina in nemščina mimogrede zložita poimenovanja, celo ad hoc za kakršnokoli novoizumljeno napravo ali za najkompleksnejše fantazijske pojme, se v slovenščini še vedno ubadamo s shemami tipa stroj za lupljenje krompirja ali gasilni aparat na prah, čeprav bi nam moralo biti jasno, da je edino orodje, s katerim lahko v slovenščini dosežemo enako učinkovitost kot z zlaganjem v angleščini, pridevnik — kot naravni (tj. naravni strukturi slovenščine ustrezajoči) ustreznik zlaganja večbesednih poimenovanj. Neuporaba tega jezikovnega orodja ima hude posledice: 1) Samo orodje je v sedanji obliki zelo zastarelo in nedodelano — z drugimi besedami: pridevnike pogosto zelo težko delamo, ker nimamo na voljo ustrezno izdelanih pravil in vodil.

2) Ker nimamo na voljo zmogljivega orodja, se po kakovosti svojih izdelkov največkrat ne moremo meriti z drugimi jeziki. (Zgled: Jezikovne možnosti angleščine so nekoč porodile zelo uporabno, zdaj že zelo staro besedo hardware. V novem tehnološkem okolju je ta beseda postala uporabna v povsem novem kontekstu, in iste jezikovne možnosti so zdaj botrovale celemu kupu novih sorodnih izdelkov za učinkovito računalniško izražanje: software, firmware, shareware, ducuware, orgware, kidware ... Isto orodje, isto jezikovno vodilo omogoča še naprej poljubno razširjanje te družine poimenovanj v skladu s potrebami razvoja tehnologije.) 3) Pomanjkanje zmogljivih jezikovnih sredstev nas v jezikovni praksi sili in zapeljuje v obupno maltretiranje slovenščine...

Na konkretni ravni vse to pomeni, da bi morali zbrano pišočim in govorečim z novo paradigmo dati občutek za možnosti in zmogljivosti rabe pridevnikov in pravila za tvorbo novih pridevnikov.

Slednje je verjetno jezikoslovno precej zahtevna naloga. Nejasnosti na tem področju je ogromno (zgled: pogumnejši in jezikovno zavestnejši računalničarji so predlagali pridevnika internetni in internetski — katera oblika je ustreznejša ali v smislu paradigmatske rešitve morda edina pravilna?). Najti bi bilo treba pravila in vodila za ogromna področja strokovnih in občih terminologij. (Na drugem koncu tehnološke lestvice pa imamo tudi ‘stare grehe’, npr. žagin list — zakaj si tu ne upamo narediti pridevnika, čeprav bi ga v tehniki nujno potrebovali? Urni kazalec smo si upali narediti!)

Seveda področje pridevništva ne bi bila edina komponenta jezikovne pobude, saj imamo deficite tudi na drugih pomembnih področjih.

V jezikovno politiko skušamo ne posegati (to naj bi bila stvar uradnih institucij) in je, vsaj kar se predpisovanja samega korpusa tiče, niti ne podpiramo. Res pa je, da bi Sloveniji in slovenščini prav prišel (uraden) urad za jezik, tudi zaradi usmerjanja moči oz. večanja dosega npr. tvorcev besed, usklajevanja in seveda zbiranja gradiva. Prav možno je, da bi na jezikovno politiko gledali drugače, če bi imeli več pristojnosti.

Kar se tiče problematike pridevniškosti, pa v njej — kakor jo opisujete vi — ne vidim prav nobenih težav. Nasprotno, zdi se, da gre v smeri pridevniškosti tudi naravni razvoj slovenščine. Opažam na primer, da so se iz internet strani razvile internetne strani, ki se skupaj z internetnim trgovanjem tudi hitro širijo.

Nikjer niste opisali, kako mislite svojo zavest o pomembnosti razvijanja pridevniškosti širiti. Reformna pobuda namreč ne pomaga prav dosti, tudi če še tako olajša jezikovno rabo oziroma izboljša jezikove izrazne možnosti, če ne doseže večine uporabnikov jezika. Danes je načrtovanje še posebej težko, saj smo aktivni ustvarjalni uporabniki jezika z velikim dometom tako rekoč vsi. Konec prejšnjega stoletja se je s to titulo ponašalo le nekaj pišočih posameznikov, ki so ustvarjali dnevni časopis, kakšno revijo, leposlovje in nekaj priročnikov (tudi če jih je bilo npr. nekaj sto, je to še vedno izredno malo) in s svojim pisanjem določali razvoj knjižne slovenščine (po drugi strani je bil takrat domet piscev neprimerljivo majhen, zaradi majhnega števila bralcev).

Naj ponovim, v vaši pobudi ni nič slabega, vendar pobuda sama še ne bo spremenila (povečala) izraznih možnosti slovenščine. Pobuda bi dosegla cilj, če bi z njo skušali seznaniti in preko nje izobraziti vse govorce slovenščine - če bi si pridobili tak ugled, da bi vas ljudje v govorni rabi začeli posnemati, ali če bi bili vaši primeri dovolj prepričljivi, da bi jih ljudje privzemali in posnemali ... Kvaliteta izdelka namreč ni odvisna le od orodja. Tudi dobro orodje se lahko uporablja slabo (nepravilno, nesistematično, površno, nedomiselno ...) in rezultat so potem slabi izdelki — v našem primeru besede. Vendar sklope s pridevniki slovenščina že pozna in vaše delo vseeno ni tako obsežno in cilj nedosegljiv. Če prav razumem, tu ni treba spreminjati orodja oziroma slovenščine, temveč kvečjemu zavest ljudi o zmožnostih in lastnostih slovenščine.

Sam se s prevajanjem ne ukvarjam, zato v moji nični zbirki prevajalskih izkušenj seveda ni prav dosti problemov z iskanjem ustreznega nadomestka. Opisano težavo pa do neke mere vseeno poznam, saj sem nanjo naletel tudi v ustvarjalnejši rabi slovenščine. Slovenščina, kakršno uporabljamo danes, res ne izrablja popolnoma vseh svojih potencialov. Vendar če to gledamo v luči jezika kot organizma, ki se vseskozi spreminja/razvija, so v vsakem jeziku v vsakem trenutku prisotni npr. postopki, katerih uporaba slabi, oz. postopki sami izginjajo, lahko pa se z obrobja jezikovne rabe spet vrnejo v središče.

Med trenutno ne popolnoma izkoriščene potenciale slovenščine spadajo tudi besedne zveze, tvorjene iz pridevniških prilastkov in samostalniškega jedra. Ta možnost res obstaja, vendar se da opaziti tudi določene težave, ki se ob njej pojavijo. Vzemimo za primer prevajanje angleške zveze Pentium processor. Pridevniškosti navkljub ne bi bilo prav reči pentiumski procesor, ker je pentium lastno ime vrste procesorja oziroma blagovna znamka, pravilneje bi bilo reči procesor Pentium. Ta procesor uporablja Pentium technology. To tehnologijo pa bi že lahko imenovali pentiumska tehnologija, saj je tehnologija dobila ime po procesorju. Opisani primer (upam, da je pravilen) ni posebej težaven, saj vemo, kaj je bilo prej oziroma kaj je po čem dobilo ime, vendar pogosto ta razmerja niso tako jasna. Pri izdelovanju slovenskih poimenovanj tega tipa moramo imeti pred očmi, kaj je bilo prej oziroma kaj je nastalo iz česa, v angleščini pa ta podatek za tvorbo zvez ni pomemben.

Glej tudi: Replika na razmišljanje o jezikovnoprevajalski pobudi v zvezi s pridevniškostjo slovenščine