ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: imena, krajevna imena, besedotvorje, tvorjenje besed, izpeljanke, tvorjenje besed, pripona -ec, Ljubljanke, tvorjenje besed, končnica -ec/-ka, tvorjenje besed, končnica -čan in -čanka, tvorjenje besed, pripona -ar, tvorjenje besed, pripona -an, imena, imena prebivalcev, tvorjenje besed, podvajanje končnice, tvorjenje besed

Ljubljanke so že zdavnaj izumrle in prepustile mesto Ljubljančankam. Verjetno tudi Kranjci in Ptujci. Ostali pa smo Sežanci, Trbovci in še marsikateri drugi, ki bi si ne želeli postati -čani. Je pogosto zamenjevanje končnice -ec/-ka s -čan/-čanka posledica nemarnosti časopisnih lektorjev, nekakšne nasilne standardizacije ali naravnega razvoja jezika? So vzor na primer Koprčani, Vrhničanke ali Jeseničanke, ki verjetno niso nikoli imeli drugačnega slovenskega imena?

SS našteva 7 različnih pripon, ki zaznamujejo prebivalca nekega kraja ((-ov)ec, -ejec, -anec, -an, -ar, -ež, -oz). Med temi pa so zares produktivne le tri. To so -ar (Baske — Baskar), -ec (Solkan — Solkanec) in -an (Gorica — Goričan). Pripona -čan tu torej sploh ni zabeležena, v leksikonu Slovenska krajevna imena pa jo najdemo na primer v naslednjih imenih: Koper — Koprčan, Maribor — Mariborčan, Kokra — Kokrčan, Kompolje — Kompoljčan, Konjski Vrh — Konjskovrščan, Grm — Grmčan, Komenda — Komendčan, Kolomban — Kolombančan (medtem ko Goričan nastane s palatalizacijo (nebnjenjem) končnega -c (enako se zgodi s -k, -g in -h, npr. Trg — Tržan), mi ni najbolj jasno, od kod -č v Koprčan, če pripona -čan ne obstaja; morda je to posledica nalike, še verjetneje pa je to nastalo s podvajanjem končnice za prebivalca: Koper > Koprc > Koprčan). Ampak sinhrono gledano je verjetno le težko trditi, da -čan danes ni samostojna in produktivna pripona. Sodeč po omenjenem leksikonu manjkajo v SS vsaj še -ovčan: Kog — Kogovčan, Kovk — Kovkovčan; -ljan: Trnava — Trnavljan, Kobile — Kobiljan; -c: Koludrje — Koludrc (ta je sicer le varianta zapisa končnice -ec); -ljanec: Trava — Travljanec (tudi pri slednjem opazimo podvajanje obrazil za prebivalca: Trava > Travljan > Travljanec).

Kako so posamezne pripone prišle v rabo za posamezne prebivalce, je stvar zgodovine, in tu ni kaj dosti dodati. Se pa pri nekaterih krajih da poimenovanja tvoriti le z eno končnico, pri drugih pa lahko izbiramo med več možnostmi.

Med naštetimi priponami so opazne nekatere razlike. Za prebivalca pokrajine ali države se zelo pogosto uporablja končnica -ec (Iranec, Kenijec, Japonec, Indijec, Avstralec, Brazilec, Angolec ...), redkeje -an (Iračan, Američan, Italijan, Afričan, Maročan ...), še manj pa je ničtih končnic, drugačnih izpeljav in izpeljav v obratno smer (Anglež, Francoz, Šved, Poljak, Čeh, Srb, Rus, Romun, Turk, Grk ...). (Kot starejša različica za Američana je s pripono -anec v SS navedena oblika Amerikanec.) Že na prvi pogled opazimo, da so manj običajne izpeljave skoraj izključno v Evropi in ta poimenovanja so praviloma starejša (izpeljava v obratno smer pomeni le to, da smo najprej poznali ime ljudstva, iz katerega smo nato izpeljali ime države.)

Zelo verjetno je tudi to, da so v posameznih govornih področjih pogostejše ene pripone, drugod spet druge. Ob pregledu leksikona Slovenska krajevna imena lahko na primer sklepamo, da končnica -ec — poleg tega, da je bila očitno bolj rabljena v preteklosti — na Primorskem med ‘prebivalskimi’ priponami bolj izstopa kot drugod po Sloveniji. V omenjenem leksikonu je navedenih pet krajev oziroma delov naselij z imenom Trnovo. Tri od omenjenih petih naselij so na Primorskem (Trnovo na Trnovski planoti, Trnovo ob Soči, Trnovo v Ilirski Bistrici), eno je pri Laškem in eno v Ljubljani. Sodeč po leksikonu so na primorskem koncu danes doma Trnovci, drugje pa Trnovčani.

Pripona -ec torej morda res izgublja svojo produktivnost, izpodrivata pa jo končnici -an in -čan. Če pa Trbovci nočejo biti Trboveljčani ali Trbovčani (mimogrede, tu se lepo vidi, kako iz prejšnje oblike Trbovec z dodajanjem končnice -an nastane Trbovčan), imajo seveda vso pravico, da vztrajajo pri obliki Trbovci, saj so kot domačini v nekem smislu ‘lastniki’ imena kraja, s tem pa tudi poimenovanja krajanov, torej sebe. Strinjam se, da je v tem primeru nazivanje s Trboveljčani po eni strani lahko nemarnost, saj gre za piščevo neznanje in/ali lektorjevo neozaveščenost o željah domačinov. Kako nas nazivajo, pa nam razumljivo ni vseeno, četudi morda ne vemo dobro, zakaj nam kakšen naziv pravzaprav ni všeč. Po drugi strani pa lahko na to gledamo tudi kot na spontan razvoj jezika, saj za kraje, kot so recimo Trbovlje, verjetno marsikdo ne ve, kako naj bi se tamkajšnjim krajanom reklo, zato dandanašnji kakšna od oblik tudi težko postane zelo ustaljena. In neprenehno brskanje po priročnikih (če sploh obstajajo in navajajo ustrezne oblike), da bi izvedeli vse take podrobnosti, v današnji dobi marsikdaj pač ni mogoče, ker se z večino besedil vselej mudi. Ker pa ima predvsem medijski tisk (kot tudi mediji na sploh) izjemno velik domet, se posamezna oblika (četudi glede na lokalno — torej ‘lastniško’ — rabo neprimerna) lahko začne spontano širiti, kar pač pomeni razvoj. Kakšna oblika bo to? Sprejetje in širjenje novih oblik je običajno pogojeno s tako ali drugačno prestižnostjo govorca oziroma jezikovne različice — navadno se torej širijo tiste oblike, ki so pač vezane na prestižnejšo jezikovno varianto. Je pa res, da ko postane kakšno obče dovolj pomembno poimenovanje zelo ustaljeno, ni pričakovati, da ga bo kmalu in na hitro zamenjala kaka druga oblika, vsaj ne zgolj zaradi nepoznavanja običajne, ustaljene oblike. Če torej v govoru nedomačinov nočete postati/biti Trbovčani/Trboveljčani in Sežančani, se boste Trbovci in Sežanci za to morali najbolj potruditi sami.

P. S.

V Leksikonu Slovenska krajevna imena je v predgovoru zapisano, da navedbe temeljijo na posredovanju informantov, ki so poimenovanja zapisovali v neposrednem stiku s prebivalci kraja ali bližnje okolice, in na starejšem Krajevnem leksikonu Slovenije. Pri Trbovljah so za prebivalce navedene tele oblike: Trboveljčan in v ležečem tisku (kar pomeni knjižno nesprejemljivo, narečno obliko) Trbovec, Trbovčan. Pri Sežani pa Sežanec in Sežančan. Zakaj naj bi bili omenjeni obliki knjižno nesprejemljivi, ni pojasnjeno; verjetno pa zato, ker nista zgrajeni po običajnem vzorcu, ampak podstavnemu imenu (Trbovlje) pripono natikata kar nekje na sredini (čeprav je možno, da za to obstajajo zgodovinski razlogi).