ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: sklanjanje, sklanjanje, prva moška sklanjatev, živost/neživost, mrlič, kurec

Mogoče bolj za šalo: v 4. sklonu imajo samostalniki moškega spola, ki spadajo v 1. moško sklanjatev, ničto končnico ali končnico -a. Kakšno je pravilo za uporabo ene in druge končnice? V šoli so nam ponujali pravilo, da se končnica -a uporablja za živo, vendar beseda mrlič to pravilo podre. In mimogrede, zakaj je končnica -a uporabljena v tožilniku besede kurec — kurca (takšno sklanjanje ste uporabili v odgovoru na vprašanje Kurec ali kurac?)? Amebisov program, ki je omenjen na vaši domači strani, ponuja rešitev kurec (tožilnik ednine).

SS pove samo toliko, kot veste že sami: da imajo v tož. ed. samostalniki, ki pomenijo živo, končnico iz rodilnika, torej -a ali prav redko tudi -u: videl je brata, sinu, tatu. Da pojasnimo še primer mrliča, pa bi bilo pojem ‘živosti’ bolje razumeti kot del žive narave, pri čemer v jeziku ‘živost’ dojemamo z antropocentričnega vidika (vključujoč gibanje), drugače kot na primer biologi —zato so rastline ‘nežive’ (nikakor ni realistično pričakovati, da bi bile ljudsko zasnovane kategorije enake znanstvenim). Kakorkoli že, pri nekaterih kategorijah poimenovanje prenašamo na neživo z živih stvari. In tudi slovnice opisujejo nekatere skupine samostalnikov kot izjeme: avtomobile (vozi golfa), z bitji istoglasna poimenovanja vin (pije bizeljčana) ... Po ESJ (od tam sta tudi primera) se živost deloma prenaša tudi na živo preneseno rabo prvotno neživega: Tega klinca bo že še izučilo, še posebej pa naj bi bilo to pogosto v otroškem govoru, npr. Prinesi stolčka.

Kaj pa kurec? Ta organ je vsekakor lahko bolj ali manj živ, tako da je odločitev glede tožilniške oblike prepuščena govorcu/-ki, pač glede na počutje. Včeraj sem v prijateljskem krogu pobarala prisotne, kaj mislijo o tem problemu, pa smo se vsi strinjali, da je ‘živi’ tožilnik precej naravnejši ... No, kot ste rekli, hec mora biti.