ŠUSS, arhiv.

Ključne besede: imena, imena študijskih predmetov, imena, uradna imena, velika/mala začetnica

Zanima me raba začetnice pri npr. imenih študijskih predmetov (če npr. naštevam izpite iz predmetov, ki jih moram opraviti v 3. letniku).

Odgovor na začetnico pri — z vašimi besedami — imenih študijskih predmetov se ob zgornjem pisanju (spraševalcu sta bila posredovana tudi oba zgornja odgovora: Kako se pišejo imena zakonov ter Kako pisati nadzorni svet, uprava delniške družbe ..., op. ur.) ponuja kar sam. Ker govorite o imenih, se da tudi tu brez težav zagovarjati veliko začetnico; po istih načelih kot zgoraj pri zakonih. In tu bi velika začetnica na primer prišla v poštev pri vpisovanju v indeks, kjer naj bo zaradi neizpodbitne identifikacije naslov predmeta napisan točno tako, kot je uradno formuliran v predmetniku. Je pa verjetno res, da manj ko je stvar pomembna, prej nas potegne v pisavo z malo začetnico, saj se nam zadeva zdi v takem primeru manj unikatna, manj ‘drugačna’ od drugih podobnih zadev in nas torej prej potegne v vrstno tolmačenje pomena. Tako bi tudi vlada najbrž prej pisali z veliko kot komisija, ker je raznih komisij okrog nas pač ogromno, vlad pa malo manj. O takih manj pomembnih stvareh le redko razmišljamo kot o nekem unikumu z (uradnim) lastnim imenom, ki bi ga bilo treba izpostavljati z veliko začetnico. ‘V ponedeljek imam filozofijo’ pa nam verjetno tako ali tako predstavlja okrajšavo od izpit iz filozofije, torej izpit iz tega področja vedenja, znanja — prej kot izpit iz predmeta, katerega naziv, ime je Filozofija II — mogoče zgolj zato, ker se nam pri pogostejših zadevah, kot so študijski predmeti, zdijo uradni nazivi postranski; bolj bistveno se nam zdi to, katero področje je obravnavano. In topogledno se nam zapis z veliko začetnico prav lahko zdi nenavaden tudi pri naslovu nekega študijskega predmeta. (npr. ?‘V ponedeljek imam Filozofijo.’)