Pridiga velikega kanclerja Teološke fakultete in nadškofa dr. F. Rodeta na Tomaževi proslavi v Mariboru (16.03.1998)

Govoriti z Bogom - govoriti o Bogu

Dragi sobratje v škofovski službi, spoštovani g. dekan in prodekana, slušatelji, slušateljice, uslužbenci TEOF! Predragi verniki!

Sv. Tomaž Akvinski, zavetnik Teološke fakultete v Ljubljani, ki ga danes slavimo, je vse svoje življenje posvetil večni modrosti, ki jo opeva Knjiga pregovorov. Njegov razum je bil ves odprt svetlobi, ki izhaja iz neustvarjenega Vira in razsvetljuje vsakega človeka. Ta modrost se je ob polnosti časov razodela v skrivnosti Križa, ki postavlja na laž sleherno zemeljsko modrost in razumnost. Kot človek globoke vere jo je Tomaž Akvinski ljubil z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. Tako je njegova misel misel svetnika in njegova svetost svetost razuma, kot je zapisal Jacques Maritain.

Tomaž Akvinski je znan predvsem kot cerkveni učitelj, kot Doctor communis, čigar nauk je bil leta 1309 sprejet kot uradni nauk Cerkve in se je uveljavil na vseh evropskih univerzah in visokih teoloških šolah. Njegov ugled je bil tako velik, da so njegovo Summo theologiae na tridentinskem cerkvenem zboru postavili na predsedniško mizo skupaj s Svetim pismom kot vir navdiha za katoliško prenovo. Ta teološki sloves pa je nekako zasenčil človeka, ki je bil vse svoje življenje nemiren in strastem iskalec resnice in je imel stalno ob sebi tri ali štiri kopiste, ki so zapisovali na pergament nenehno vrenje njegove misli.

Tomaž Akvinski je predvsem človek globoke vere in odprtega duha. Njegovega intelektualnega razvoja ni moč razumeti, ne da bi se ozrli na njegovo pot k Bogu: Itinerarium mentis in Deum, kot pravi njegov sodobnik sv. Bonaventura.

Kdo je Bog? To vprašanje si je zastavljal že kot otrok v samostanu Monte Cassino in pozneje kot študent svobodnih umetnosti v Neaplju. Tu je srečal tudi prve učence sv. Dominika, katerih poslanstvo je bilo: govoriti o Bogu in z Bogom.

Govoriti z Bogom pomeni živeti v ozračju molitve, kontemplacije, iskanja resnice. Govoriti z Bogom, da moreš govoriti o Bogu: Contemplari et contemplata aliis tradere, kot je zapisal Tomaž v svoji Summi (II. II. q. 188, cit. 6). Tako se pri njem duhovno iskanje nenehno spreminja v poslanstvo.

Ta kontemplativna drža doseže svoj vrh na koncu Tomaževega življenja, ko nekaj mesecev pred smrtjo zaupa svojemu tajniku Reginaldu, da ne more več pisati. Zakaj? "Po vsem, kar mi je Bog razodel na dan sv. Nikolaja, se mi zdi vse, kar sem napisal, kot slama, palea videtur". In pustil je Sumo nedokončano. Kot da je obnemogel pred neizčrpno skrivnostjo Boga.

Govoriti z Bogom! Etienne Gilson, eden najboljših poznavalcev Akvinca v tem stoletju, pravi, da ni mogoče razumeti duha tomizma, če ne upoštevamo molitvenega življenja pri sv. Tomažu. Njegovo misel oživlja isti duh, ki je oživljal njegovo življenje vere. Med njegovimi najbolj znanimi molitvami je Adoro te devote, latens Deitas. V njej Tomaž prosi Kristusa v evharistiji: Praesta meae menti de te vivere. Daj, da bo moj razum živel iz tebe. Tomaž prosi za milost, da bi njegov razum črpal življenje iz Božje besede v svetem pismu in iz Božje besede navzoče v stvareh in njihovi resnici: Veritas rerum.

Po Tomažu je ideja stvarjenja bistvenega pomena za intelektualno življenje. Kajti razum, ki spoznava, razmišlja, razsoja, ne spoznava, ne razmišlja, ne razsoja iz nič, ampak izhajajoč iz resnice stvari. Stvari so resnične, ker sovpadajo z ustvarjalno Božjo mislijo. Človekov razum živi od Božje stvariteljske misli, navzoče v stvareh. Filozofski pomen molitve sv. Tomaža je ravno v tem: naj se njegov razum ne loči od resnice stvari, ki je odraz Božje stvariteljske misli. Tu je pogoj za vsakršno intelektualno življenje. Tako kakor človek ne more ničesar ustvariti iz nič, ampak samo poustvarja iz ustvarjenega, tako tudi ne more spoznavati in misliti ničesar iz nič, ampak izhajajoč iz tega, kar je že spoznano in mišljeno. Na začetku je torej Božje stvariteljsko poznanje, nato človekovo sprejemajoče dojemanje. Drugo nikdar ne izčrpa prvega, zato tudi ni izčrpanega človekovega poznanja.

Zato se njegovo spoznavanje lahko nenehno poglablja in se vse bolj bliža Božji ustvarjalni misli.

Ta pozitivna vizija človekovega razuma je nujno pospeševala duhovnost, ki je zavzeta za usodo sveta. To je najprej razvidno pri Tomažu samem, ki odgovorno uresničuje drugi del dominikanskega poslanstva: govoriti o Bogu. Kljub napornemu intelektualnemu delu, Tomaž Akvinski ne živi odmaknjen od sveta. Stalno je v stiku z ljudmi svojega časa in močno doživlja vprašanja, ki se zastavljajo Cerkvi. V njegovi molitvi in razmišljanju je navzoč svet z vsemi svojimi problemi in nemiri. Ne samo svet zahodne Evrope. Njegovi sobratje dominikanci, ki misijonarijo v Tuniziji, v Palestini, v Grčiji in Armeniji, mu vedno znova odpirajo nova vprašanja.

Njegov traktat o veri v Summa theologiae je jasen primer te njegove dvojne razsežnosti: kontemplativne in misijonske.

voja razmišljanja o veri Tomaž konča s pogledom na potrebe tedanje Cerkve. Tu se sreča s perečimi vprašanji svojega časa: kakšen naj bo odnos Cerkve do nekristjanov in krivovercev. In tu je zelo previden: to, kar ne more zagovarjati, razlaga z zgodovinsko pogojenostjo Cerkve, npr. uporaba svetne oblasti v korist Cerkve; prikrito nasprotuje metodam inkvizicije, brani upravičenost nekatoliškega kulta, zagovarja svobodo vesti vsakogar. Odločno nasprotuje, da bi krščevali otroke nekristjanov.

v. Tomaž je kristjan z zrelo vero in človek odprtega duha. V Epistula de modo studendi svetuje: Ne respicias a quo, sed quod dicitur. Ne glej kdo je rekel, ampak kaj je rekel. In drugod: Omne verum, a quocumque dicatur, a Spiritu Sancto est (Super Job, I. lect. 3, n. 103). Vse, kar je resnično, naj to pove kdorkoli, je od Svetega Duha.

Zaradi svoje odprtosti in univerzalnosti, značilnosti, ki bi jih težko našli v mnogih tokovih sodobne misli, nam je Tomaž Akvinski vzor. Vzor zrele vere. Tako vero pa ima samo človek, ki je globoko ukoreninjen v Bogu in je z njim v nenehnem dialogu.V tem nam je spodbuda za naše delo in klic k odgovornosti.