4/1999

English

VEČKO Snežna OSU
doktor teologije, Univerza v Ljubljani,
Teološka fakulteta, enota v Mariboru,
Slovenska 17, SI-2000 Maribor

Sadovi dobrega in zla v Davidovi družini

Bogoslovni vestnik 59 (1999), 429-445

Teološki pogled, ki vidi v zgodovinskem dogajanju uresničitev Božjega načrta hkrati z vsem upoštevanjem človekove svobode, je vodil pisce, ko so predstavili Davida v njegovi kraljevski dobi. Njegova zgodovina in zgodovina njegovih otrok je tesno povezana z njegovim grehom prešuštva in umora. David sam je svoje dejanje obsodil in mu je bilo odpuščeno. Vendar se njegov greh ponovi na njegovih otrocih. Njihovi grehi so dejanja njihove lastne odločitve, sami kaznovani in hkrati kazen za Davidov greh. Toda odpuščanje, ki ga je bil deležen David, ga je prerodilo in varovalo pred zlom, ki ga je doživljal v lastni družini. S tem pripoved o njem daje močno upanje Izraelu, ko v izgnanstvu doživlja kazen za svoje odpade.

FORTE Bruno
doktor teologije, redni profesor,
Corso Vittorio Emanuele 559, I-80135 Napoli

Zgodovinska razsežnost teologije

Bogoslovni vestnik 59 (1999), 447-458

Zgodovina govori o Njem, o katerem bi morala pravzaprav molčati. In vendar, kdor se ukvarja s teologijo, ve, da ne more drugače, kot da govori o Njem; po svoji naravi je teologija beseda o Bogu, ki človeka napoti k besedi, katero Bog govori o sebi. Teološka beseda govori molče, molči govoreč, posluša vprašujoč, vprašuje poslušajoč. Je beseda vpraševanja in hkrati beseda odgovarjanja. Kot človeško razpravljanje govori teologija izhajajoč od človeka; in vendar je to resnična teologija takrat, ko je pripravljena govoriti izhajajoč od tega, kar je Drugi izrekel o sebi: >Omnis recta cognitio Dei, ab oboedientia nascitur< (Kalvin). Tako je med izhodom (eksodusom), ki je človeški položaj v neprestanem iskanju in pričakovanju večje skrivnosti, in prihodom (adventusom), v katerem sta Božja beseda in Božji molk začela bivati v času ljudi, teologija mejna beseda. Zgodovina je tako most, ki drži skupaj dve različni gibanji v trajni nesimetriji. Zato je zgodovinska razsežnost za teologijo izvirna in konstitutivna, kolikor je teologija bolj modrost ljubezni< kakor pa aristokratska >ljubezen do modrosti<, misel meje, misel ki je dobro zakoreninjena v času in hkrati vedno naperjena na prekoračenje praga in na sprejetje prihoda Drugega.

DENNES Maryse
prof. dr., Université de Bordeaux;
Résidence St. Jacques Bat. E,
41 rue de Cedres, 33170 Gradignan France.

Edith Stein: Izkustvo Križa in filozofija odrešenja

Bogoslovni vestnik 59 (1999), 459-476

Avtorica osvetli in analizira filozofske spise Edith Stein v luči njene življenske odločitve za krščanstvo in karmeličanske duhovnost svetega Križa. Edith Stein je namreč ob koncu življenja zastavila svojo >znanost o Križu<, ki jo avtorica razprave razčleni v dveh med seboj prepletajočih se rezsežnostih in sicer kot izkustvo Križa in kot filozofijo odrešenja. Tako na eni strani že samo izkustvo Križa pojasnuje in osvetli odrešenje, ker je hrati neprestani resen razmislek, in na drugi strani tudi filozofija Steinove s svojim razmišljanjem in iskanjem pomenskega bistva odrešenja nujno popelje k skrivnosti Križa. Razprava iz del Edith Stein, posebno še iz njenih javnih predavanj, ki jih je imela filozofinja po svoji osamosvojitvi od Freiburške univerze, pokaže, na kakšen način je Husserlova fenomenologija bila odlična priprava za Steinova duhovno pot. Husserlova fenomenološka metoda je torej Steinovi omogočila, da je bila v nenehnem dialogu tako z očetom fenomenologije, Husserlom samim, kot tudi s Tomažem Akvinskim. Hkrati pa jo je ta metoda opogumila, da se je podala na pot duhovnosti Križa in ostala filozofinja. Edith Stein : Expérience de la Croix et philosophie du salut Bogoslovni vestnik 59 (1999), 459-476 L'auteur fait une réflexion sur l'oeuvre et la vie d'Edith Stein. Ce qui, pour elle, ŕ la fin de sa vie, se rassemble en une science de la Croix, l' auteur voudrait le diviser en deux formules dont les termes sont, en fait, interchangeables, et constituent presque une forme de chiasme. >Expériance de la Croix et philosphie du Salut<, cela indique le mouvement d'une vie qui avance au rythme permanent d'une expériance qui donne le salut parce qu'elle est une réflexion inccessante, un retournement constant, par la philosophie, sur ce qui la fait de plus en plus adherer au mystĺre de la Croix. Telle est donc la ligne directrice de son article: dégager, dans la vie d'Edith Stein, les interférences, il n'y a pas, dans sa vie de croix qui ne soit salut ni de salut qui ne se rattache ŕ la Croix.

GOSTEČNIK Christian OFM
doktor klinične psihologije in teologije docent,
Univerza v Ljubljani,
Teološka fakulteta, Poljanska 4, SI-1000 Ljubljana

Sodobni psihoanalitični pogled na religijo

Bogoslovni vestnik 59 (1999), 477-499

Objekt-relacijska teorija s svojimi pogledi o človekovi vrojeni želji po biti v odnosu z drugim, odpira tudi idejo o >realnem objektu<, Neskončnem, ki jo psihoanaliza imenuje intrapsihična podoba Boga. Ti psihologi in psihoanalitiki argumentirajo, da globoko človeško hrepenenje biti v odnosu, namreč v samem jedru kaže v smer Boga, ki zadovoljuje to univerzalno potrebo in ki ima tudi objektivno ( ne samo psihološko) eksistenco V tej razpravi smo skušali na osnovi psihologije in psihoanalize orisati možnost obstoja transcendentnega Drugega, za katerega pa religiozna oseba trdi, da je nekaj realnega. Skratka, skušali smo pokazati, da je v človeškem doživljanju možno prepoznati tudi globoko ali celo vrojeno željo oziroma hrepenenje po sakralnem oziroma religioznem, ki v svojem temelju predpostavlja resničnost bivanja Boga samega.

ŠKAFAR Vinko OFMCap,
doktor teologije, docent,
Univerza v Ljubljani,
Teološka fakulteta, Poljanska 4, SI-1000 Ljubljana

Versko slovstvo v dajnčici

Bogoslovni vestnik 59 (1999), 501-525

Ob 160-letnici prepovedi dajnčice v šolah 1838, v kateri je v letih 1824-1839 izšlo okrog 50.000 verskih in drugih knjig, je avtor predstavil zvrsti in vsebino verskega slovstva v dajnčici. Podrobno je predstavljeno vse versko slovstvo (bibliografija) Petra Dajnka (1787-1873) in njegovih somišljenikov Antona Laha (1803-1861), Vida Rižnerja (1793-1861), Antona Šerfa (1798-1882) in Martina Veršiča (1779-1850), tudi tista dela, ki niso izšla v dajnčici. Razvejanost na-božnega slovstva v dajnčici je predstavljena pod naslednjimi vidiki: homiletik-a, prevodi evangelistarja, katekizem, molitveniki, cerkvena pesmarica in vzgojne knjige. Peter Dajnko je s svojimi somišljeniki "pokril" neverjetno veliko področje nabožnega slovstva in tako svojim rojakom v sekovski (Gradec) škofiji posredoval skoraj vse zvrsti verskega slovstva. Oskrbel je tudi prevod vsega mašnega kanona in vse glavne nedeljske in praznične mašne molitve, kar ga uvršča med pionirske prevode mašnega kanona v živ in pogovorni jezik.

KOŠIR Borut
doktor cerkvenega prava, izredni profesor
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta,
Poljanska 4, SI-1000 Ljubljana

Območni zakoni cerkve na slovenskem

Bogoslovni vestnik 59 (1999), 527-552

V prvi razpravi iz sklopa razprav z naslovom "Območni zakoni Cerkve na Slovenskem (Razlaga tistih kanonov ZCP, ki jih je SŠK z območnimi zakoni za svoje območje natančneje opredelila), smo obdelali štiri kanone od petindvajsetih, in sicer: kan. 8, §2 ZCP (v zvezi z načinom objave območnih zakonov Slovenske škofovske konference (SŠK)); kan. 230, §3 ZCP (v zvezi z načini in pogoji za postavitev moških laikov v stalno službo bralca ali mašnega pomočnika), kan. 236, tč. 2 ZCP (v zvezi z načini ponovne vzpostavitve stalnega diakonata, kakor naroča II. vat. koncil in pokoncilski dokumenti Apostolskega sedeža, in prav tako v zvezi s pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za stalni diakonat), in kan. 279, §2, tč. 3 (glede dolžnosti molitve brevirja za stalne diakone). V naslednjih razpravah bomo razložili naslednje kanone ZCP, ki jih je SŠK po naročulu splošnih zakonov Cerkve posebej razdelala in specifizirala za svoje območje.