3/1999

English

Povzetek:
KRAŠOVEC Jože,
Doktor bibličnih ved, filozofije, teologije in zgodovine religij-religijske antropologije,
redni profesor, Univerza v Ljubljana

Obračun ali sprava?

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 279-288

Odnos med Bogom kot Stvarnikom in izraelskim ljudstvom temelji na zavezi, ki pomeni obljubo ali ponudbo blaginje, če bo zavezno ljudstvo ravnalo v skladu z Božjo voljo, kakor je določena v postavi ali razodeta v naravnem poteku dogodkov. Izraelsko ljudstvo, pravzaprav vse človeštvo, je pogosto skalilo svoj odnos do Boga. Zato je obljubo ali ponudbo blaginje pogosto spremljala grožnja s kaznijo in svarilo h kesanju. Kazen ima vedno pozitiven, torej vzgojni cilj. Bog je pripravljen odpustiti, kadar se Izrael ali narodi pokesajo. Ker je Bog vedno zvest, ni nikoli obvezan oprostiti krivdo krivičnim, vendar jim odpušča (zaradi svojega imena). Ker je Bog popolnoma pravičen, lahko krivec prosi za odpuščanje, vendar nima pravice zahtevati ga niti zase niti za druge; odpuščanje in sprava sta najvišje znamenje Božje velikodušnosti. Neizmerna razlika med Bogom kot Stvarnikom in ljudmi, ki so njegova stvaritev, izključuje vsako možnost, da bi si Izrael ali narodi zaslužili Božje odpuščanje in spravo. Zato s stališča Božje narave ni bistvene razlike med darom milosti na splošno in med odpuščanjem ali spravo. Naravne vezi skupnosti in posebno teološka zaveza upravičujejo in celo kličejo po posredovanju s pomočjo prošnje in sprave. V tem pogledu je med izraelskim ljudstvom posebno pomembna vloga Mojzesa (prim. 2 Mz 32-34) in trpečega služabnika v Drugem Izaiju (Iz 52,13-53,12). Trpljenje enega ali več pravičnih lahko v težkih okoliščinah odločilno pripomore k zadostitvi in spravi.

Povzetek:
PEKLAJ Marijan
doktor teologije, docent,
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta

Bog, gospod časa in zgodovine. Nekaj pogledov iz Stare zaveze

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 289-298

načilno za besedilo o stvarjenju sveta in človeka v prvem poglavju Geneze je, da je Bog na začetku pognal v tek menjavo med dnevom in nočjo in tako ustvaril čas. V sedmem dnevu, katerega je Bog blagoslovil in posvetil, se za človeka nakazuje odprtost proti absolutni Božji prihodnosti. Medtem ko je stvarjenje pred zgodovino, se kaže absolutno Božje gospostvo nad zgodovinskim dogajanjem v drugem delu Izaijeve knjige (pogl. 40-55). Prerok dokazuje, kako se Judovi izgnanci v Babilonu lahko zanesejo na svojega Boga. Njegova oblast namreč ni povezana s politično oblastjo države in ni odvisna od zmag na bojnem polju, kakor je to veljalo za druge bogove. Njegovo gospostvo nad zgodovino se izkazuje tako, da poganski perzijski kralj Kiru Judom odpira čudovita rešitev iz izgnanstva. Pisec Danielove knjige sega iz sosledja človeških režimov v zgodovini v absolutno prihodnost Božjega kraljestva.

Povzetek:
OCVIRK Drago CM
doktor teologije, redni profesor,
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta

Krščanstvo, človekove pravice in dostojanstvo

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 299-315

Čeprav je Cerkev nasprotovala liberalnemu pojmovanju človekovih pravic v 19. stoletju, se je že z Leonom XIII. opredelila zanje, v in po izkušnji totalitarizmov pa jih je odločno podprla in vključila v svoj družbeni nauk. (1). Te pravice so nastale iz potrebe po preživetju (evropskega) človeka, ki so ga ogrožale vojne, in so utemeljene na njegovem dostojanstvu. To dostojanstvo je neprepričljivo utemeljeno, zato njegovo nenehno (dejansko) zanikanje. (2). Zato poskuša avtor najti, kje in kako lahko krščanstvo da temu dostojanstvu in poslednično človekovim pravicam potrebno trdnost, ki bi nagovorila podobna humanistična iskanja. Možnost za to vidi v kristologiji, ki izhaja iz Jezusove uresničene človeškosti, ki jo je mogoče dojeti kot človeškost Boga in ne več kot Ďpobožanstvenjeí človeka. Ker je ta zasuk k Jezusovemu človeštvu kot izhodišču kristologije v začetni stopnji, avtor le odpira problematiko v povezavi s človekovim dostojanstvom in pravicami, ne da bi ponudil dokončne rešitve.

Povzetek:
Nadškof PERKO Franc,
doktor teologije,
nadškof in metropolit,
Svetozara Markovića 20, 11000 Beograd

Prenova Cerkve na Slovenskem ob koncu 20. stoletja

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 317-326

V zadnjih desetletjih smo bili priče velikih sprememb v Cerkvi in v družbi. Drugi vatikanski koncil in zlom komunizma je zaznamoval naš čas. Cerkev se prenavlja od zunaj in od znotraj. Prenova Cerkve je usmerjena na bitno poslanstvo Cerkve, to je uresničevanje Kristusovega odrešenja. Poleg duhovne prenove se prenavljajo tudi strukture Cerkve od župnije, dekanije, škofije do nadškofijskih struktur. Prenavlja se tudi nebistveno delovanje Cerkve: karitativno, ekumensko, misijonsko. Za prenovo so važna tudi romanja in ljudske pobožnosti. Po padcu komunizma so se začeli oblikovati novi odnosi Cerkve do družbe in do države. Po hudih preizkušnjah in ob velikem nasprotovanju Cerkev lahko z optimizmom gleda v prihodnost.

Povzetek:
SORČ Ciril
doktor teologije, izredni profesor,
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta

Milenarizem nekoč in danes

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 327-347

Namen razprave je prikazati rdečo nit milenarizma in njegovo zgodovinsko pogojenost ter opozoriti, da današnje oblike tega pojava. Avtor opozori na milenaristične nastavke v judovstvu, predstavi besedilo iz Raz 20,1-15, katero so mnoga gibanja vzela za osnovo svojim milenarističnim idejam, ki prejemajo že čisto sekularistično podobo ter po kratkem zgodovinskem prikazu in predstavitvi različnih milenarističnih tokov v današnjem času, poda vrednostno oceno milenarizma. Razlikovati moramo med zgodovinskim milenarizmom (ta pripisuje tosvetnim razsežnostim večnostni značaj in dokončno veljavo), milenarističnim razumevanjem politične, cerkvene ali zgodovinske sedanjosti, in med eshatološkim milenarizmom, pričakovanjem prihodnosti v eshatološki združitvi konca sveta in njegovega novega stvarjenja (tu je ohranjena "začasnost" in vdor večnosti v sedanjost). Zgodovinski milenarizem je religiozna teorija, ki opravičuje ekonomsko, politično ali cerkveno moč; eshatološki milenarizem je nasprotno nujna podoba upanja v nasprotovanju, trpljenju in izgnanstvu v tem svetu. Milenarizem mora biti trdno povezan z eshatologijo, kajti brez nje vodi v zgodovinski polom, nanjo navezan pa daje moč za preživetje in upor proti zlu.

Povzetek:
VALENČIČ Rafko
doktor teologije, redni profesor,
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta

Božje usmiljenje kot rehabilitacija človeka

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 349-363

Današnja družba je (družba brez očeta) (A. Mitscherlik). Človek je pozabil, od kod prihaja in kam gre. Klic po očetu ni rešljiv v vrnitvi v otro-štvo, marveč v razumevanju in sprejemanju očetovstva.

  1. Božje stvariteljsko očetovstvo je izvor, ki pojasnjuje obstoj vsega, cilj, h kateremu je vse usmerjeno. Božje očetovstvo je izvor človekove ustvar-jalnosti, je klic k popolnosti, za katero si mora človek prizadevati (prim. Mt 5,48). Nova zaveza vključuje Kristusa v božje očetovstvo in stvaritelj-stvo (Kol 1, 15-16).

  2. Božja stvariteljska vsemogočnost se kaže na poseben način v usmi-ljenju. Bog (svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem). Greh je zanikanje človeškega dostojanstva, je nepokorščina Božjemu zakonu, ki je vpisan v človekovo naravo. Človeka more opravičiti le Božje usmiljenje, ki izhaja iz njegove ljubezni in pravičnosti. Človek sam ni sposoben uresničiti spreobrnjenja in se vrniti v Očetovo hišo.

  3. Tudi človeška družina, ki jo bremenijo mnoga nasprotja, je potrebna Božjega usmiljenja. Cerkev je po Kristusovem zgledu poklicana razodevati svetu podobo usmiljenega Očeta. Ob premišljevanju prilike o izgub-ljenem sinu in njegovem bratu, zlasti pa ob zgledu usmiljenega Očeta, mora tudi sama sprejeti vlogo Očeta. To velja tudi za Cerkev na Slovenskem, ki si mora ob zatonu drugega tisočletja posebej prizadevati za narodovo spravo, da bo deležna usmiljenja in bo usmiljenje prepričljivo oznanjala.

Povzetek:
ŠKAFAR Vinko OFMCap
doktor teologije, docent,
Univerza v Ljubljani, Teološka faskulteta

Nova verska gibanja

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 365-386

Avtor v članku Nova verska gibanja najprej opredeli pojme sekta, kult in nova verska gibanja. Kot spremljevalce novih verskih gibanj pojasnil tudi izraze okultizem, ezoterika in gnosticizem, ki spremljajo nova verska gibanja. Nato navaja religiozne, socialne, psihološke, materialne, okultistične, gnostične in ezoterične vzroke za hitro razširjanje sekt in novih verskih gibanj. Poskuša tudi razdeliti sekte in nova verska gibanja v šest skupin in nato našteje glavne značilnosti krščanskih ločin in krščanskih novih verskih gibanj. Vprašuje se tudi o razlogih za razširjanje verskih ločin in novih verskih gibanj in o odnosu do privržencev. Ob koncu je še nekaj besed o ločinah in novih verskih gibanjih kot izzivu za kristjane in pastoralne delavce.

Povzetek:
GOSTEČNIK Christian OFM
doktor klinične psihologije in teologije, docent,
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta Ljubljana

Duhovna podoba človeka 20. stoletja

Bogoslovni vestnik 59 (1999) 387-407

Članek oriše tri najbolj pereče skupine sodobne družbe, ki v marsičem predstavljajo velik izziv sodobni pastorali, in sicer mladostnike, zakonce in ločene partnerje. Poleg psihološkega pregleda ta članek skuša predstaviti tudi konkretne rešitve, kako se soočiti s to perečo problematiko. Mladostniki v svojem hitrem psihičnem, fiziološkem in mentalnem razvoju predvsem potrebujejo nekoga, ki jih bo znal v tem razumeti in ovrednotiti njihova čutenja ter jih zlasti znal razumeti v njihovem večkrat zelo nepredvidljivem in uporniškem vedenju. Ravno tako pa tudi zakonci in zlasti ločenci predstavljajo vse večji izziv sodobni pastorali. Predvsem bo morala sodobna pastorala na novo ovrednotiti pristop k ločenim zakoncem in jim s tega novega stališča pomagati v njihovem večkrat zelo tragičnem doživljanju sveta in odnosov v njem.