 |
Poročna slika Klementovih staršev, Karoline, rojene Poberaj, trgovke, in očeta, Antona Juga, mizarja, iz začetka 1890-ih let. |
| Na začetek | Filozof | Alpinist | Dnevnik | Iz življenja | Povezave |
Klement Jug se je rodil v solkanski trgovski družini 19. novembra 1898. V Žabjem kraju, predelu Solkana, je še ohranjena njegova rojstna hiša. Doma je so bili trije otroci (še brat Anton - Tonče in sestra Antonija - Tonja, kasneje poročena Vuga), Klement je bil najmlajši. Osnovno šolo je obiskoval v Solkanu in Gorici, od 1910. gimnazijo. Med prvo svetovno vojno so se domačini umaknili pred soško fronto in Klement je od maja 1915 nadaljeval šolanje na poljanski realki v Ljubljani, kjer je tudi zaključil četrti letnik. Vojna ga je potegnila v svoj vrtinec, bil je v gorskem strelskem polku na južnem Tirolskem. Leta 1919 je maturiral.
Poročna slika Klementovih staršev, Karoline, rojene Poberaj, trgovke, in očeta, Antona Juga, mizarja, iz začetka 1890-ih let.
Mladi Klement Jug se je močno zanimal za stvari, ki so zadevale narodovo usodo. Bil je prirojeno vztrajen, nepopustljiv, dosleden, natančen, strastno hrepeneč po popolnosti in iskalec končne resnice, strog do samega sebe in do drugih. Ljubezen mu je bila najvišji ideal - a pri njem je šlo predvsem za vzorec Ljubezni, za model, obrazec, prototip ...
Odločil se je za strogo, hladno znanost. S 24 leti je promoviral za "doktorja filozofije" z disertacijo O vzročnosti osebnosti. Zasnoval je novo, analitično induktivno psihologijo (ki sodi med analitično in eksperimentalno psihologijo).
1923/24 je bil pri eksperimentalnem psihologu dr. V. Benussiju na univerzi v Padovi. V tem letu je zasnoval Etiko in zanjo zbral mnogo gradiva. To naj bi bilo njegovo habilitacijsko delo za vseučiliščno docenturo. Analitično induktivno metodo je tu prenesel na področje etike - zamislil si je teoretično osnovo za znanstveno materialno etiko.
Filozofijo eksistence je Klement vztrajno preizkušal tudi v praksi - tako zares in dokončno, da se je 11. avgusta 1924 smrtno ponesrečil v zahodnem delu Triglavske stene, ko je sam poskušal preplezati (po njem poimenovani) Jugov steber.
Pokopan je v Dovjem, ob izteku doline Vrat, na pokopališču ob cerkvici sv. Klemena.
_________ Op.: Tonja je Klementova sestra.
(Milka Klementu, dopisnica)
G.
Dr Klement Jug
Solkan - Salcano
(Gorica - Gorizia)
Tolmin, 2. X. 23.
Duša, saj nisi bil kriv Ti. Kriva je bila moja trma, ki je izšla iz "heca" ter mi ni pustila niti premisliti. Potem, ko sem se malo streznila, sem spoznala, da nimam prav. Oprosti? Težko mi je bilo, ker sem te žalila. Še danes nisem mirna. Zakaj sem takšna - moram pa moram biti druga!
Poljub
Milka
Tu ostanem še ves ta teden!
Pozdrav od vseh! Pozdravi Tonjo!
"Slovo od mladosti"
Domača naloga iz 8. gimnazije, napisana 15. marca 1919:
"Hitro, prehitro so minila leta, na katera se bom spominjal s posebnim veseljem. Bil sem star enajst let, ko so me starši poslali v gimnazijo, češ da si bom 'laže' kruh služil. Oh, ko bi takrat obveljala moja sicer neumna pamet! Kot včasih slepa kura zrno najde, tako sem tudi jaz ugotovil, da zame ni življenja v pustih pisarnah, marveč v prosti naravi. Ko bi bil takrat ubogal svoj notranji glas, bi ne bil zapravil polovice svojega zdravja po ljubljanskih beznicah in bi se sedaj po osmih letih ne kesal za takrat storjeni korak.
Obveljala je želja staršev. Ubogal sem, da bom vsaj narodu koristil, če bom študiral.
Do četrtega razreda je šlo brez posebnih bojev. A usoda je hotela, da sem prišel prekmalu do spoznanja, kako je ničevo človeško bitje, kako podlo, kako nizkotno njegovo življenje; da je summa summarum vsega žitja prazen nič, v katerem se vse razblini, kar je kdo storil "nesmrtnega" za svoj rod.
Začel sem blagrovati kmeta in obrtnika, ki sta v svoji nevednosti srečna. Uživata sad svojega dela ter sta v zdravju in zadovoljstvu blažena. A v meni se je polagoma razvijal črv hrepenenja, ki, kakor slutim, ne bo več miroval, dokler bom živel. Ali je mogoče, da je človek prisiljen egoist? Študirat sem šel, da bi svoje življenje posvetil narodu. Ne zaradi tega, da bi se me spominjali še pozni rodovi, marveč zato, ker me je usoda vrgla med svet in ker nočem priti na smrtni postelji do črne zavesti, da sem živel zastonj. In sedaj?
Kar storiš, bo enkrat uničeno. Prazno je tvoje hrepenenje. Ali je vredno živeti zaradi trenutne slave? Ali naj bo vse moje življenje sama molitev in čakanje zaželene smrti? Če je to res, potem zagreši zločin proti svojim potomcem tisti, ki rodi otroka, za katerega ve, da bo prišel do istega spoznanja kot on sam ter da njegovo življenje ne bo imelo smotra. Ne, vse to ni vredno človeka, ki ga je ustvarilo višje Bitje v višje namene, nego je sebičnost. Človekov namen je, da se po možnosti spopolni v vseh krepostih, a dejstvo samo nam priča, da so ljudje čimdalje slabši in da njih morala čimdalje bolj propada. Živijo, kot bi bili rojeni za uživanje. Ali je to naš cilj? Kaj potem niso ljudje oni, ki trpijo vse svoje življenje zaradi egoizma posameznikov? Tudi ti so ljudje in morajo imeti isti namen kot veseljaki. Zato ne more biti ves naš smoter samo uživanje.
V trpljenju se mi je to spoznanje vsililo in ne bom se ga več iznebil. Študiral sem razne grške in latinske klasike, upajoč, da najdem tolikrat obetano resnico, a spoznal sem, da mi to ni nič novega. Pravijo, da gimnazija človeka izobrazi. Jaz sem se pa prepričal, da ga usoda s svojim bičem laže izobrazi kot šola. Tu se poučuje sama teorija; v šoli usode pa so čista dejstva, ki ostanejo neizbrisno v spominu. Hvaležen sem Bogu, da je poslal svetovno vojno. Pretrpel sem mnogo, postal berač, trpel duševne in druge muke, od katerih je bila lakota najlažja, a sem kljub temu zadovoljen. V tej šoli se mi je odprl pogled v gnusno človeško življenje in postalo me je sram, da sem človek. Upanje sem ohranil le, ker sem videl, da so še plemeniti ljudje na svetu. Sklenil sem torej svetu kljubovati, najsi bom še tako zaničevan. Hočem poskusiti na samem sebi, ali je nesebičnost res nemogoča.
Hvaležen sem usodi za njen bič, brez katerega bi s samo gimnazijsko teorijo nikoli ne prišel do teh sklepov, marveč bi se kvečjemu lahko potopil v morju grških glagolskih oblik."
(Milka Klementu, dopisnica)
G.
Dr Klement Jug
Solkan - Salcano
(Gorica - Gorizia)
Otlica, 18. X. 23.
Že štejem dneve, koliko jih je še do Vseh svetih. Mislila sem, ko bodem daleč od doma, da utešim domotožje in Komaračo-tožje - pa se mi le naprej oglaša.
Upam, da se je mama umirila. Težko mi je, da moram biti ravno jaz povod. Zakaj sem šla takrat k Vam? Saj pravim, da sem le za nesrečo na svetu - kamor pridem pa je zgaga. Pa saj mine vse!
Zdrav!
Milka
Pozdrav Tonji
Zapiski iz dnevnika, pomladi 1920
"Najbolj neumno se mi je naenkrat zazdelo, da naj bi jaz posvetil vse svoje življenje tistemu kupu zverjadi, ki goljufa, veriži, krade, se vlačugari, pijani, kolne, maže sebe in okolico itd. itd.... In za tako zverjad, ki po njej smrdi vsa zemlja, naj bi jaz delal vse življenje, jaz, ki, čeprav zver med zvermi, vendar imam vsaj hrepenenje po nečem lepšem, česar mi oči ne vidijo, vendar pa srce sluti?... Tako je prišlo, da sem zagnal knjige v kot in začel pohajkovati ter si sugerirati dobro voljo... Pa ni šlo... Napravil sem mal izlet in na tem izletu sem se prehladil. Ležal sem par dni in ko sem vstal, sem bil trezen in resen. Srce, ki mi je prej neprenehoma trepetalo kot v bolehnem pričakovanju, je bilo sedaj mirno, da ga še čutil nisem. Vzel sem celo tisto umazano reč od prej v roke in trezno preudaril, kaj bi z njo. Takrat sem se začutil silnega in močnega, vrednega, da tem nemojim ukažem, kakšni naj bodo. Poskusil sem na prvem, šlo je; postal je moj. Sedaj se ne bojim več kot nekdaj, da bo moje delo izlito na pesek. Trdno vem, da je moje delo vzrok za nov učinek in tako naprej... V delu najdem vso tolažbo, kar je potrebujem. Življenje ni več neprijetno. Karkoli vzamem v roko, vse gre igraje mimo mene. Če delam, ne delam več za oni 'narod', marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne sama umazanost. Posvetil sem se znanosti zaradi znanosti same. Tako sem postal hladen filozof. Na delo, ker močnejši je poklican, da vlada!"
(Klement Milki, dopisnica)
Gdč.
Ljudmila Urbančič
učiteljica
Otlica nad Ajdovščino
presso Aidussina
Solkan, 27. XII. 23.
Draga! Šlo je, pa nič za to. Tako mora biti! Hvala ti za vse. - Zakaj sem tak? Nisem žalosten ali otožen, le resen sem tako; začel sem s skrbjo misliti na bodočnost in tedaj sem moral dati slovo smehu, nežnosti, ljubkovanju in mladosti sploh, ker uvidel sem, da me čaka še precej bojev z družbo, predno si priborim duhovno nadoblast in s tem svobodo za delo. In tu bi me nežnost, sreča, sploh sanje, ki sem jih prej gojil, ko sem mislil na Božičkota, delale odvisnega od družbinega kruha, pa tudi pomehkužile bi me in mi vzele odpornost. Hočem se vzgojiti v odpovedih, da bom svoboden.
Poljub, Klement