"Master, master, you promised only lies"
(Metallica, Master of puppets)
Kot mnogi med vami sem tudi sam dokaj imun na reklame.
Celo ponudbe nizkocenovnih optičnih naprav iz velikih trgovskih centrov ponavadi zgolj
ošinem, pa še to bolj zato, da vidim, kaj se spet poskuša prodati neukemu radovednežu,
ki se želi podati na pot amaterske astronomije. Pa je prišla majska Spika, kjer Zorko
Vičar zelo doživeto in z neprikritim žarom opisuje svojo
izkušnjo s Celestronovim
daljnogledom SkyMaster 15x70,
ki so ga takrat za sumljivo nizko ceno ponujali v
enem od potrošniških svetišč.
Gospoda Zorka osebno skoraj ne poznam, več kot
prepričan pa sem, da tistega ni zapisal zato, ker bi ga »svečeniki« podkupili,
da bi po svetu v astronomskih revijah hvalil kitajsko škart robo. Nato sem se,
dozdajšnji zaprisežen uporabnik binokla 10x50, hrabro upiral še nekaj časa,
do začetka septembra, ko se je v nabiralniku spet znašel katalog taistega ,»svetišča«,
spet s SkyMasterjem v akciji. Požrl sem še zadnji ponos - iz principa in prepričanja
ne maram izdelkov (in ljudi) z nazivom gospodar - in tretji dan novega šolskega leta
smo se odpravili v ... no, pač tja, kjer so imeli akcijo. Prvi binokel, ki so mi ga
ponudili, je imel objektiva takšna, kot bi ju nekdo poskusil očistiti z rezino
slanine - očiten dokaz, da ga je preizkusilo že kar nekaj ljudi. (Kasneje se je pokazalo,
da bi bili za to lahko krivi zaščitni pokrovčki za objektive. ki so iz (pre)mehke gume.
Samo malo nepazljivosti je potrebno, da pokrovček upognemo do objektiva, kjer guma pusti
sled.) Naslednji kos je bil boljši in prvi test v trgovini navdušujoč. Svetla in jasna
siika, veliko
zorno polje. Za tolikšno velikost sem ga Iahko držal presenetljivo mirno.
Seveda sem ga kupil (in potem še nekaj časa poslušal polglasne pripombe o velikih
fantkih in njihovih igračah, ampak tega smo astronomi že vajeni - astronomke pa
morebiti malo manj). Zvečer je bilo skoraj popolnoma oblačno, vseeno pa je bila na
nebu Vega, od katere je prišla tako imenovana »first light«. Samo toliko, da sem videl,
da bino ne škili in da ga lahko izostrim za vsako oko posebej.
Potem se je pooblačilo do konca in tako je ostalo dva dni. V tem času sem moral razmisliti,
kaj naj naredim s količino protiuteži, ki bi jih moral zaradi teže SkyMasterja obesiti na
stojalo. Skoraj štiri kilograme ploščatega železja se mi je za prenašanje naokrog zdelo kar
preveč. Nato sem se spomnil, da sem nekje že videl (skoraj idealno) rešitev. Z že davno
tega kupljene napravice za fitnes sem snel večjo vzmet, jo na pravih mestih pritrdil na
stojalo in ... bingo! Mimogrede, kot ste verjetno nekateri že opazili: dodani »stativadapter«,
vmesnik, s katerim naj bi daljnogled pritrdili na (fotografski) stativ, je na pogled čisto
ličen, v praksi pa popolnoma neuporaben. Upam, da ni enak tistim, ki jih prodajajo nekateri
fotografi in astrotrgovci, ker če je, potem imajo tudi slednji zelo čudne pojme o tem,
kakšna naj bi bila stabilna postavitev daljnogleda.
®
Nato je v petek končno prišel jasen večer. Stojalo in binota sem odnesel na »mojo« jaso, ju sestavil - in naslednji dve uri pozabil zapreti usta! Dve uri čiste uživancije! Dobro, saj je logično, da bino 15x70 zbere precej več svetlobe kot 10x50, a tolikšnega preskoka pač nisem pričakoval. Čista in jasna slika, z dovolj dobro upodobitvijo raznobarvnih zvezd. Zorno polje komaj kaj manjše od tistega pri 10x50. Ker opazujem z očali, me nekaj kome ob robovih sploh ni motilo. Čeprav sem si ogledal večino »objektov globokega neba«, ki so bili takrat vidni, naj omenim le tiste, ki sem jih do zdaj v binoklu videl zelo redko ali pa sploh še ne: kroglaste kopice M 75 (8m6) v Kozorogu, M 72 (9m4) v Vodnarju, NGC 6934 (8m9) v 0rlu in NGC 6229 (9m4) v Herkulu. Razsuta kopica M 73 (8m9) v Vodnarju. Galaksiji NGC 7331 (9m5) v Pegazu in M 110 (8m1) v Andromedi. Dvozvezdja Beta Lire (3m - 4m/7m2; razmik 46"), 57 Orla (5m7/6m5; razmik 35,7") ter Omega Kozoroga (5m9/6m7; razmik 22"). Zvezdico devete magnitude HD 226868 oziroma. rentgenski izvor Cygnus X-1, najverjetnejšega kandidata za črno luknjo. Pravo presenečenje sta bili meglici NGC 7000 (Severna Amerika} in NGC 6992 (vzhodni del Tančice) v Labodu. Posebno pri zadnji sem ostal brez diha. Še to popoldne sem na spletnem forumu Astronom.si prebiral debato o (ne?)vidnosti Tančice v večjih binoklih, zdaj pa ... Ampak dileme ni: tu je zvezda 52 Laboda (zahodnega dela Tančice ob njej nisem videl), »kačica« zvezdic severovzhodno od nje, in značilen trikotnik zvezdic sedme magnitude tri stopinje vzhodno od 52 Laboda.
Zvezda vodnica do rentgenskega izvora Labod X-1 (Cygnus X-1) je svetla Eta Laboda
(foto: Tone Špenko).
In tik ob teh treh zvezdah
leži kako stopinjo dolg, proti zahodu odprt lok šibke svetlobe. In to brez filtra
za meglice. Pa saj opazujem malo manj kot iz Medvod! Je pa res, da je v predstavi
v polni meri sodelovalo tudi izredno čisto nebo. Prav zaradi tega sem tvegal
in ugriznil še v kislo jabolko, galaksijo NGC 6822 v Strelcu, in kot že takrat,
ko sem se jo lotil z 20-centimetrskim teleskopom, ostal praznih rok. Ampak tudi
zanjo bo prišel dan! Za množico ostalih obiskanih znancev poletno-jesenskega neba
pa naj velja tretji stavek tega odstavka (Dobro,
saj je logično, da bino 15x70 zbere precej več svetlobe kot 10x50, a tolikšnega preskoka
pač nisem pričakoval.).
In zakaj samo dve urici? Preprosto,
pozabil sem zviti dva kartonasta tulca za protirosnika in rosa se je prav na
hitro in na debelo usedla na objektiva.
Naslednjo resnejšo seanso sem si, kot nekakšen »etapni trening« za Messierjev plus maraton, ki se je že bližal z velikimi koraki, privoščil čez dva tedna. Opravil sem ga v dveh večerih, ker so mi prvi dan oblaki odnesli pet povsem začetnih objektov. V dokaj povprečnih pogojih sem, razen M 97 in M 108 v Velikem Medvedu, NGC 5907 in NGC 6503 v Zmaju, NGC 891 v Andromedi, NGC 6207 poleg M 13 v Herkulu ter zahodnega dela Tančice, od uvodne M 7 v Škorpijonu do M 33 v Trikotniku, tako pobasal 70 M+ objektov, z M 102 (9m9) vred, pa zimskega dela neba nisem niti načel. Čez dva večera sem si ogledal še Lunin prvi krajec. V polmraku lep in oster, ko pa je padla tema, je zorno polje preplavila množica zelo motečih odsevov. Tudi nekaj stopinj okoli I,une se razen poplave lunine svetlobe ni videlo veliko.
®
Na splošno pa je SkyMaster iz popolnoma druge zgodbe kot uvodni Gospodar lutk (čeprav se najdejo ljudje, ki trdijo, da za velikimi korporacijami, nakupovalnimi centri in sodobnim potrošništvom stoji sam Hudič, osebno). Ob dokaj zmerni ceni in ob ne prevelikih pričakovanjih ponuja veliko. Sicer ga ne bi povsem brez zadržkov priporočil nekomu, ki išče poceni in soliden daljnogled, ki bi ga vzel s seboj v naravo, recimo v hribe, takemu bo model 7x50 ali 8x30 (ali celo kaj bolj kompaktnega, na primer 8x25) morebiti služil precej bolje. Tudi za »poznavalca«, ki se na binokular podobne velikosti blagovoli ozreti šele, ko njegova cena doseže vsaj nekaj sto evrov, tole ne bo prava izbira. A za astronomskega navdušenca z omejeno globino žepa, ki za res vrhunsko in brezhibno optiko ni pripravljen ostati brez celega kupčka šuštečih bankovcev ... Več kot zapolnil mu bo prenekateri večer, ko ne bo pri volji (ali ne bo imel časa ali pa bo bencin postal tako pregrešno drag, da bo o tem dvakrat premislil), da bi se s teleskopom odpeljal v hribe na svojo priljubljeno lokacijo. Prodajalec na šalterju mi je povedal, da ob akcijah daljnogledov SkyMaster 15x70 prodajo »še pa še«. Ali to pomeni, da se binokularski astronomiji pri nas obetajo boljši časi? Morda pa res.
Gorazd Bizjan
Nazaj na aktualno stran.
Nazaj na domačo stran.