MILENA
Ko je leta 1993 dobila Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ji je bila čez dva dni podeljena še diploma igralke. Nenavaden vrstni red za umetnico, ki se lahko pohvali s skoraj sto dramskimi vlogami, dvemi ducati posnetih celovečernih igranih filmov in nikoli preštetimi nastopi v televizijskih dramah, nadaljevankah in zabavnih oddajah. Ali je mogoče biti vsakič nov, drugačen, nenavaden – to pričakujejo gledalci, kritika. Morda pa si ves čas le en, igralec? Je vredno za ta občutek, da si nekdo drug, razdajati svoje telo, ga dajati na ogled drugim? To so vprašanja, ki si jih zastavlja nepozabna Meta iz Cvetja v jeseni, ko se vrača v Bohinjsko Belo, kjer je posnet večji del oddaje, ki je nastajala skoraj sedem let.
Sedem let je nastajal … enkrat je bilo tisto, kar je bilo že narejeno, prekratko, drugič spet ni bilo termina za snemanje ali pa je bil na voljo samo en snemalni dan … V tako dolgem času gotovo nekoliko spremeniš svoje poglede, vendar ni dosti tistega, kar bi danes rekla drugače, kot sem rekla pred kamero. Pri tolikšni množici vlog, kot sem jih odigrala, so jih lahko v dokumentarcu kljub vsemu lahko omenili kvečjemu kako tretjino.… Presenetilo pa me je, koliko ljudi je videlo ta dokumentarni film — ne samo takšni, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, tudi ljudje v trgovini, na črpalki! Bil jim je neverjetno všeč, prav to število vlog jih je prevzelo.
(Milena Zupančič v Vikend magazinu, 14. januarja 2000)