M. FABIANI

Kot ugleden dunajski arhitekt je prijateljeval s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom, zanj je preuredil grad in velik park v Konopištu na Češkem, svetoval pa mu je tudi, naj kupi del arhipelaga Brioni in mu tudi tam urejal rezidenco. Fabianievega nasveta, naj ne hodi v Sarajevo, pa prestolonaslednik ni poslušal. Nekaj dni po usodnem atentatu so arhitekta celo zaprli, ker so predvidevali, da je z dogodkom povezan.

V Fabianijev atelje na Dunaju pa je kot risar prišel tudi Adolf Hitler, vendar je bil zaradi svoje trmoglavosti po treh mesecih odslovljen. To znanstvo je Fabianiju med drugo vojno pomagalo, da je kot župan Štanijela na Krasu rešil mestece pred nemškim požigom. Ni pa ga rešil pred partizani, ki so požgali tudi njegovo rojstno hišo v Kobdilju in celoten arhiv, ki ga je zbiral desetletja. Podobno so skvadristi leta 1920 požgali njegov Narodni dom, steber slovenstva v Trstu.

Narodni dom, Trgovski dom v Gorici, Urania na Dunaju so njegovi večnamenski kulturni centri, ki jih je mojstrsko obvladal in bil tudi pionir v tovrstni arhitekturi. Kot izrazit tehnik je znal pri konstruiranju izhajati iz materialov, skrbel pa je tudi za visok bivanjski standard v stavbah, kar takrat še ni bila navada. Med prvimi je na Dunaj prinesel secesijo; njegove najbolj znane palače so Portois & Fix, Artaria, Gummi und Kabelwerke...

Bil je med najvplivnejšimi profesorji dunajske politehnike; prvi je pridobil doktorat in Wagnerju pomagal napisati njegovo knjižico Moderne Arhitektur. In vendar je ob koncu prve vojne pustil ugledno službo na Dunaju. Čutil je dolžnost pomagati svoji pokrajni, Krasu in Posočju, ki sta bila do tal porušena med triletno Soško fronto. Lotil se je urbanistične prenove celotne pokrajine, vsake vasice posebej, morda je to prvi primer regionalnega planiranja nasploh. Njegovi posegi so najbolj vidni v Gorici, v kateri je tudi živel do svoje smrti. Tam je njegova roka prisotna, tudi v arhitekturi, skoraj šestdeset let. Mestni arhiv v Gorici hrani tudi njegovo zapuščino.

Najbolj znan pa je Fabianijev urbanistični načrt za popotresno Ljubljano iz leta 1895. Čeprav načrt uradno ni bil sprejet, so prav njegove smernice začrtale talni načrt središča Ljubljane, kot ga poznamo danes. Zasnoval je Slovenski trg in dve stavbi ob njem, Hribarjevo hišo, Mladiko, šolo na Levstikovem trgu, mestno ubožnico...

Fabiani pa je bil tudi slikar, pesnik, predvsem pa sanjač. Še petinosemdesetleten je prepričal italijanske vojaške oblasti, da so finančno podprle njegov projekt Skakalca: letala na človeški pogon. Patentiral je tudi napravo za hojo v gore. Ni pa se zgledoval po Leonardu Da Vinciju samo pri letalnih napravah. Petsto let po Leonardu je tudi sam načrtoval jezero, ki bi ga zgradili v dolini Soče. Več kot štiri desetletja pa se je ukvarjal z načrtovanjem vodne povezave med Donavo in Jadranom. Ko so leta 1984 načrtovali plovno pot strokovnjaki Jugoslavije in Italije, je ta od Fabianijeve odstopala največ za nekaj deset metrov.