Sašo Vrabič
Olimpijske igre v svetu umetnosti

Mednarodni grafični bienale je bil ustanovljen z namenom, da bi domačim umetnikom odprl "okno v svet"* in tujim umetnikom odstrl zaveso, ki je zakrivala pogled v majhno slovensko izbo. Po eni strani je še zmeraj tako, a danes imamo Okna 2000 Billa Gatesa. Nič drugače? Mogoče. Zanimanje za grafične razstave, v katerih so predstavljeni izdelki (umetniška dela) v določenih, specifičnih medijih, je danes nekoliko preusmerjeno. Večje postavitve so malo mučne za gledalca, predvsem video bienale, na katerem mogoče konzumiramo velik odstotek del, a vsekakor ne vsega, saj to laže naredimo z daljinskim upravljalnikom za televizijo in videom. Po velikih ali manjših razstavah nam ostanejo katalogi, kakršen je ta, ki je eden izmed grafičnih izdelkov oz. je sam že produkt tiska. Ne razumite me narobe, ideja o velikih razstavah je vseeno dobra. Če vzamem za primer grafični bienale v Ljubljani, sem vedno užival v sprehodu po dvoranah in si ogledoval izključno grafike, ker so bistvo grafičnega bienala. Pravzaprav me je vedno fasciniralo to, da se ga je udeleževalo toliko umetnikov vseh koncev sveta. Vedno sem razmišljal, zakaj je delo, ki je dobilo nagrado toliko boljše od drugih, in nikoli nisem dobil neposrednega odgovora. Mogoče to tudi ni tako nujno, a vem, da tudi umetniki radi tekmujejo na bienalih, ki so kakor olimpijske igre v svetu umetnosti, zato si jih je vredno ogledati. Sicer je manj hrupa okoli tega kot pri športu in tudi dogodek poteka bolj potiho, ponavadi brez navijačev in sponzorjev, ki z reklamami polnijo televizijske zaslone, nam pa omogočijo kratek premor, da skočimo po kakšen prigrizek in pijačo. Pa nič zato, če to zanima samo kakšen odstotek svetovnega prebivalstva; sicer pa so otvoritve ponavadi polne tistega, kar nam ponujajo vmesni termini, ki jim pravimo reklame. Prava otvoritev olimpijade! Se vam zdi, da pretiravam? Mogoče res... Vse za športni duh ali: Hej, hej, hej! "Bienale gre naprej!"**
Ideja in koncept, ki bosta letos zaznamovala 24. mednarodni grafični bienale, sta vsekakor zanimiva v smislu ovrednotenja grafike v globalnem smislu tiska, medijev in družbe. Lepo je imeti tudi off-bienale, saj zagotavlja ravno tisto širino ali drugačnost pogleda, ki nam jo omogoča svetovni splet s svojimi interaktivnimi povezavami, da lahko izbiramo podobe in izbrane združujemo v lastno predstavo. Mislim predvsem na drugačnost in razlike. Konkretizacija in materializacija ideje v tem smislu sta podobni temu, kar počne kar veliko umetnikov moje generacije; konkretizira videno - materializira drugp naravo, naravo elektronskih impulzov. Ali ljudje res ne znamo več komunicirati brez elektronskih vmesnikov? Tisk se je razvil zaradi želje po multiplikacijah, reproduktivnost je njegova narava. Dnevni časopisi se seveda dnevno tiskajo v velikih nakladah, nekateri se v še večjih razpošiljajo v elektronski obliki. Torej grafika je zmeraj tam, kjer so ljudje. Grafika je ljudski medij, kot je to postal telefon kot sredstvo , ki je že preseglo svojo osnovno funkcijo komunikacije. Dnevna informacija tako rekoč ne potrebuje več papirja, razen če ste preveč čustveno navezani na vonj po kavi in šumenju recikliranega papirja. Naša kultura še dolgo ne bo zavrnila klasične knjige in časopisa. Harry Potter je svetovna uspešnica, ki je tiskana celo brez ilustracij in grafičnih dodatkov, pa jo tako rekoč vsi berejo kot nori. Tudi tisti, ki so komaj začeli brati. V ideji je torej bistvo, ne pa v mediju, in vsi ustvarjalci, ne le grafiki, imamo najrajši prav njo - idejo.

--------------
Opombe:

* Likovne besede, št.2, may 1986, str. 57.
** Slogan iz vabila za 24. mednarodni grafični bienale, MGLC, Ljubljana 2001.