Otok iskrivih oči in raznolike narave (6)

Ponedeljek, 15. novembra: Tako kot vedno, če je morje v bližini, se najprej odpravimo na kopanje. In glej ga zlomka, že prihitijo Kitajci, ki si želijo slikati se z nami, rade volje smo jim ustregli.

Od Lolaka smo nadaljevali pot proti mestu Tomohon, blizu katerega je ognjenik Lokan, visok 1595 m in je leta 1995 ob izbruhu izlival lavo. Nedaleč stran je še en aktiven vulkan, Mahawu, 1311 m, ki je bruhal leta 1968. Pred prihodom v Tomohon smo se napotili še k jezeru Linau, nastalem v vulkanskem kraterju. Iz jezera še danes veje žvepleni duh. V jezero blizu obale je zabitih več kolov, na katerih gnezdijo kačji pastirji. Njihove ličinke so za domačine posebna specialiteta. Nekoliko stran smo naleteli na gobe, podobne našim dežnikarcam, so pa strupene; posušene in zmlete uporabljajo zasvojenci kot droge - za halucinacije. Nekoliko više smo prišli do razpoke v zemlji, iz katere se kadi gosta para, ki zaudarja po žveplu. Precej kamnov v jedru in okolici je oblito z žveplom, zato je svet tod okoli brez rastlinstva. Pot smo nadaljevali do brbotajočega jezera, kjer kar vre in se kadi iz blata in vode. Na več mestih se je nabralo na kupe žveplenega prahu. Vulkanologi imajo tu kaj videti. Ne daleč od tod smo stopili še v japonske kaverne, zvrtane globoko v steno peščenjaka. Med drugo svetovno vojno so imeli v njih veliko skladišče orožja.

Po prihodu v Tomohon smo si najprej ogledali kraj, kjer izdelujejo in postavljajo lesene hiše različnih tipov in izvedb za prodajo. Pravijo, da jih kupujejo celo iz Taiwana. Povedali so, da povprečno veliko hišo postavi šest ljudi v enem mesecu in pol. Prodano hišo za transport razstavijo in nazaj postavijo na mestu, kjer želi kupec.

Tomohon je prijazno mesto; prikupila se nam je še posebej trgovina s športnimi in alpinističnimi rekviziti Aiger; iz nje nismo šli brez nakupov. Ob cesti, ne daleč stran od trgovine smo poskusili (smrdljivi) sadež Duriana, zanj se je navdušil le Mitja, ki jih je predelal kar nekaj. Dokaj utrujeni od tega dne smo se napotili do roba mesta, kjer smo se namestili v bungalovih Mawar, v objemu prikupnega parka.

Torek, 16. novembra: Po skromnem zajtrku smo se odpravili proti mestni tržnici. Bila je bogato založena in ljudi se je tam kar trlo. Med raznovrstno bogato ponudbo smo zasledili v prodaji tudi ožgane in razrezane pse, zlasti mladiče, razrezane in ožgane natopirje in podgane. Pravijo, da predstavlja ta jed skupaj z rižem in čilijem severnosulaweško specialiteto. Razen osrednje zidane stavbe, je tržnica v precejšnjem delu pod improviziranimi strehami. Zanimivo, mar ne. Vendar za nas, nenavajenih takšnih jedi, odvratno.

Povsem drugače smo zadihali na poti proti še aktivnemu vulkanu Mahawu. Toda ne za dolgo. Ko smo stopili iz avta, nas je zajela vročina z visoko vlago. Še bolj smo se potili med enournim vzponom v breg do vulkanskega kraterja Mahawu. Najprej smo hodili preko lepo obdelanega polja, nato po tropskem gozdu, v zadnjem delu pa smo se prebijali skozi visoko trsje z ostrimi listi. Ob kraterju je bilo mnogo bolje: rahel vetrič nam je vrnil voljo in zvedavost. Ob njegovem robu smo opazovali globoko dno, na njem pa tri jezerca: temno, svetlejše in belo, v katerih je brbotalo, nad njimi pa se je kadilo. Precej okolice je bilo pokrito z žveplenim prahom. Krater ima zanimivo obliko: zgoraj, približno dve tretjini ima obliko lijaka (stari krater), spodnji del pa dodanega lonca (od izbruha leta 1968 brez izlitja lave). Sicer pa je v celoti peščen. Po povratku smo se med lepo obdelanimi polji odpeljali k jezeru Tondano. V gostišču, postavljenem na kolih nad jezerom smo si za kosilo privoščili sladkovodno zlato ribo s prikuho. Ob jezeru smo doživeli kratko, a silno nevihto s točo; ohladilo pa se je le za krajši čas. 

V Tomohon smo se vračali mimo prijazno turistično naravnanega mestece Tondano. Zvečer smo si po dolgem času lahko privoščili internet, da smo poslali svojcem v daljni domovini nekaj sporočil o našem počutju na potovanju. Tudi nakupovanja nismo izpustili, niti brez večerje nismo šli v posteljo.

Sreda, 17. novembra: Prebudili smo se v prijetno hladnem - svežem sončnem jutru. Zajtrkovali smo pri družini lastnikov bungalovov. Pri vhodu v jedilnico smo opazili njihovo preprosto kuhinjo: tla so iz steptane zemlje, drugi prostori pa pokriti z deskami. Vse je skromno, vendar čisto.

Med potjo do nacionalnega parka Tangkoko smo si ogledali starodavno pokopališče ljudstva Minehasa iz 16. stoletja. V kamnitem izdolbenem kvadru čepi cela družina. Na piramidnem pokrovu sarkofaga so povsod reliefi, ki prikazujejo stan ali vzrok smrti: mogočen poglavar plemena drži roke v obliki črke W, ob ženi, ki je umrla ob porodu, ima otrok glavico navzdol, pokopani so tudi tujci: Nizozemec (Hier rust…), Španec in Portugalcec sta v vojaški uniformi itd.

Cesta odtod do parka Tangkoko se vije skozi džunglo. V parku smo se namestili v skromni zidani hišici, penzijonu. Po prihodu smo se takoj napotili do črne plaže z drobnim vulkanskim peskom. Na plaži, ki se bleščeče lesketa v soncu, se ob položni obali lomijo 3 do 4  metre visoki valovi. Otrok, navajenih na valove, ni motilo, da se ne bi okopali. Tudi Mitja je želel v vodo, a se je ob naši neodločnosti premislil. Ker nismo navajeni udarcev takšnih valov, smo se pustili le poškropiti. Noč, ki smo jo prespali, ali prebedeli, je bila vlažno zatohla.

Četrtek, 18. novembra: Nekaj čez četrto uro zjutraj, še v trdi temi, smo se odpravili v spremstvu vodiča – profesionalnega rangerja – z avtom po ozki poti v notranjost džungle, kjer smo se ustavili in pot nadaljevali peš s svetilkami do kraja, kjer se po predvidevanju vodnika preko noči zadržujejo tarsius specter, najmanjše opice nas svetu. Imeli smo srečo, našli smo jih. Velike so kot hrček, imajo velike oči, tehtajo pa okoli 200 gramov. Vodnik je povedal, da na dan použijejo za polovico svoje teže žuželk. Živijo v monogamni družini (v enem paru). Prenočujejo v duplu fikusovih dreves, ki so se pred tem ovijala po deblu tikovega drevesa kot paraziti in ga izčrpala, da je propadlo. Duplo je tako postalo mogočno, v spodnjem delu široko dva metra pa tudi več. Smrtni sovražniki so jim podgane. Zanimivo je, da ob bliskanju fleša pri fotografiranju niso zbežale. Začelo se je daniti, zato smo se odpravili naprej do visokih dreves, kjer v njihovih vrhovih gnezdijo hornbilli, ptice, ki merijo čez razpeta krila do 3 metre. Opazovali smo dva para, ki sta preletavala okolico, sedla na vejo, dolgo čakala, da ne bi sovražnim ujedam izdala skritega gnezda mladičev. Ker se ptiči dolgo niso premaknili z mesta na veji, smo se odpravili naprej, do kraja, kjer se navadno zadržujejo črne opice macaca nigra. Naš vodič je v povezavi z njimi sodeloval z ameriškim raziskovalcem in jih opazoval vsak dan skozi 4 mesece. Ob raziskovalnem delu so se tako navadile na ljudi, da pridejo v bližino, nekatere se celo pustijo božati. Tudi tokrat je bilo tako: nekaterih smo se lahko dotaknili, ena je celo skočila na Aleševo ramo in na njegovem lasišču pričela iskati uši, druga se je ukvarjala z Majino roko, jo držala, ona pa jo je božala, tretji pa ni bilo nekaj všeč, skočila je na Angelčino ramo in jo bliskovito oklofutala, vendar jo zaradi majhne, mehke ročice ni bolelo, le močno presenečena je bila. Makake nigra so visoke okoli pol metra in so povsem črne, le mladiči do enega leta imajo bel obraz. Zvedeli smo, da ima odrasla opica 32 zob, da se vodja tropa, veliki samec, pari 9 krat na dan, če ne zmore dovolj, določi pomočnika. Sicer pa se mora boriti za svoj položaj. Nosečnost pri teh opicah traja 9 mesecev. Mati skrbi za mladiča 2 do 3 leta. Ko opica pogine, jo trop nekaj časa nosi s seboj, nato pa pokoplje v duplo drevesa. Vodnik je še povedal, da tod domujejo tudi kače-pitoni, on pa da jih zavoha že od daleč, kar je dovolj, da se jim umakne. Zapuščajoč džunglo smo se prikradli do črne morske obale, kjer smo občudovali izjemno lepe cvetove, padle z drevesa. Pravi izziv za slikarske mojstre. Sledilo je slovo od vodiča, izjemnega ljubitelja narave in odgovornega varuha naravne dediščine.