Otok iskrivih oči in raznolike narave (7)

Četrtek 18. novembra (nadaljevanje): Pot smo nadaljevali proti Manadi, glavnemu mestu severne province in najbolj prosvetljenemu  mestu na otoku Sulawesi. Manado je leta 1844 katastrofalni potres povsem zravnal z zemljo in zahteval na tisoče žrtev. Nizozemci so ga obnovili v lepo mesto s pogledom z glavne ulice na Sulaweško morje in bližnje otoke Bunaken, z vulkanskim otokom Manada Tau (811 m). Danes pa je skrpucalo: med glavno ulico in morjem so postavili neokusne barake. Nekaj se sicer premika na bolje, vendar zelo počasi.

V Manadu je bil sedež trgovine z začimbami iz Molukov. Španci so prišli v ta kraj leta 1643. Ker so bili zelo nasilni, je vladar domačin leta 1643 poklical na pomoč Nizozemce, da bi z njihovo pomočjo pregnal »pokvarjene in pogoltne« Špance iz dežele. Leta 1655 je prišlo do borbe in Španci so bili premagani. Tri leta za tem so jih dokončno izgnali.

Nizozemci so tod uvedli plantaže, vendar ne najbolj posrečeno, zedinili pa so pokrajino v jezikovno in upravno celoto. Glavna ulica v Manadi se po Sam Ratalungi, očetu naroda Minehase in prvemu predsedniku severne province (umrl leta 1949), imenuje Jalan Sam Ratalungi.

Hotel, v katerem smo prenočili, stoji ob glavni ulici in se imenuje Minehasa. Zaradi brega je grajen v več terasah. Najlepši pogled na morje in proti otokom Bunaken je z  zgornjega dela. Nas so namestili spodaj. Ob vstopu v spalni prostor je komarjev kar mrgolelo, samo v sobi, dodeljeni Mitji jih ni bilo, razlog: sušila se je po beljenju. Pobil sem več kot trideset komarjev, pa so še naprej izletavali izpod postelj in temnih prostorov. Brez pomena, sem si rekel, prenehal sem. Da bi se jih obranili, smo se dobro namazali s kremo in pustili med spanjem prižgano luč.

Petek, 19. novembra: Ponoči nas komarji zaradi zaščite niso nadlegovali. Krema, ki smo jo kupili v mestu, in luč sta jih uspešno odganjala, nas pa tudi obvarovala. Dopoldan smo imeli prosto: da bi ga čimbolje izkoristili, smo se napotili ogledovat kulturne spomenike. Aleš in Mojca sta jo mahnila po svoje. Dokaj hitro smo opravili z obiskom v muzeju Museum Negeri Propinsi Sulawesi Utara, ker je bil zaprt. Naprej smo se napotili do dveh  kitajskih budističnih templjev. Oba so Kitajci po katastrofalnem potresu leta 1844 vzorno obnovili. Prijazno so nas sprejeli in povedali mnogo zanimivega. Ker nam je ostalo še nekaj časa za oglede, smo se napotili do kipa »Eve in Adana« Minehasov. Legenda pravi, da se je Eva dvignila iz morja in rodila sina. Ko sta se kasneje srečala, se nista prepoznala, zaljubila sta se, poročila in zaplodita pleme Minehasa.

Popoldan smo se z barkačo odpeljali na otok Bunaken, ki z okoliškimi manjšimi otoki predstavlja nacionalni park; plačati smo morali vsak po 50.000 indonezijskih rupij (okoli 10 USD). Po prihodu so nam odredili udobne lesene hišice. Spet smo bili koliščarji. Morje ob naši plaži je plitvo, ne daleč stran pa koralni grebeni, pravi raj za Mitja, ki je povedal, da je po 100 metrih od obale onkraj grebena pravi prepad, 100-150 m globok. Sicer pa je ta nacionalni park v svetu poznan po globinskem potapljanju.

Za krajši čas prihajajo na otok manjše skupine turistov v muslimanski noši. Skoraj vsi, mladi in starejši, si želijo slikati se z nami, ker smo v kopalkah. Morda tako podirajo tradicijo brezpogojnega muslimanskega zakrivanja. Zvečer smo še posedali na terasi, opazovali zvezdnato nebo in poslušali pljuskanje morja.

Sobota, 20. novembra: Še v medli jutranji svetlobi smo se nekateri že namakali v toplem morju. Angelca in Marko sta si izbrala majhen in plitev zalivček z mivko, obkrožen z morsko travo. Mitja je zaplaval po kosilu nad koralni greben in ko se je vrnil, je povedal, da je videl morsko kačo, nekaj globlje ob grebenu pa majhnega morskega psa. Sicer pa je bil ta dan namenjen počitku, branju, namakanju v morju, sončenju, pa tudi igranju biljarda. 

Nedelja, 21. novembra: Zadnji dan bivanja na Sulawesiju smo izkoristili (Angelca, Maja in Marko) za nakupe na majhni tržnici Bunakena, druga trojica naše skupine (Mitja, Mojca, Aleš) pa so se odpeljali do manjšega otoka Siladen, kjer bosta mladoporočenca (Mojca in Aleš) uživala še en teden. Popoldan smo se vsi, razen Marka, odpravili s kornačo na ogled koralnega grebena na območju, kjer je v bližini zasidranih nekaj modernih jaht. Po povratku, je Angelca povedala, da jo je bilo kar malo strah. Da, ko je zaplavala od koral nad prepadno steno, je opazila pod njo najprej nekaj velikih rib, globlje pod njimi pa zelo veliko. Četudi se ni zmenil zame, je povedala, sem se raje urno umaknila nad korale, kamor morski pes zaradi plitve vode ne more. Preostali del popoldneva smo zaradi izredno žgočega sonca večji del preživeli v senci na terasah svojih hišic, zvečer pa v odprti restavraciji, kjer smo v slovo kramljali dolgo v noč in napravili nekaj spominskih posnetkov.

Ponedeljek, 22. novembra: Še zadnja osvežitev v morju, nato zajtrk in slovo od Mojce in Aleša, ki sta podaljšala bivanje na Sulawesiju, pa tudi od prikupnih natakaric v restavraciji.

Vračali smo se z isto barkačo, kot smo se pripeljali. V Madani nas je že čakal avto, ki nas je takoj odpeljal na letališče, kjer smo potrošili še zadnje rupije. Sledil je polet proti Kota Kinabalu na Kalimantanu (Borneo), kjer smo za dve uri zapustili letalo. Presenetila nas je bogata ponudba v trgovinah v letališki stavbi, vendar nismo ničesar kupili, ker je v primerjavi s Sulawesijem vse astronomsko drago. Let proti Kuala Lumpurju smo dnadaljevali z istim letalom, a z drugim osebjem. Tu so nas zares premamile trgovinice (Maja je uresničila svoje želje). Malo pred polnočjo smo nadaljevali let proti Evropi.

Torek, 23. novembra: Še v ne polnem svitu smo prispeli v Pariz. Po krajšem sprehodu in počitku po letaliških hodnikih smo se vkrcali v letalo in poleteli proti Brniku. Juhu, pa smo doma