Otok iskrivih oči in raznolike narave (5)

Četrtek, 11. novembra: Po dogovoru z našo mlajšo trojico (Alešem, Majo in Mojco), smo se najprej starejši trije (Mitja, Angelca, Marko) odpravili zgodaj zjutraj na športni ribolov. Spremljala sta nas Alan, sin lastnika otoka in njegov sorodnik Guntur. Odpeljali smo se z motorno kornačo nekaj kilometrov daleč na odprto morje, k enemu od označenih splavov. Pravijo, da se pod njim rade zadržujejo manjše ribice, te pa privlačijo tja večje ribe-tudi cele jate rib. Dobili smo v roke kolut; na njem je bila navita tanka najlonska nitka, na kateri je bilo v razdalji nekaj decimetrov pritrjenih 10 trnkov. Namakali smo jih približno eno uro, jih dvigovali gor in dol, nekaj deset metrov globoko v morje, a brez uspeha, dve manjši ribici je ujel le Alan. Vse jate rib so šle mimo naših trnkov; v nasprotnem primeru bi jih lahko ujeli kar nekaj.

Na naš otoček smo se vrnili praznih rok. Kmalu po prihodu smo odšli raziskovat zahodni, višji del našega otoka. Kar potruditi smo se morali, da smo splezali nanj po strmem in vlažnem pobočju do bolj ravninskega dela. Tudi tam ni šlo najbolje, kajti bilo je močno zaraščeno, pa tudi rdečih mravelj smo se morali otepati. So zelo napadalne, njihovi piki pa pekoči. S trmo smo se le prebili do konca otoka s skalnato steno, od koder ni bilo več poti naprej. Ob povratku smo naleteli na pajka velikega kot človeška pest, ki pa menda ni strupen. Kaj se ve? Preostanek dneva smo izkoristili za kopanje, branje in lenarjenje.

Petek, 12. novembra:  To jutro se je odpravila na športni ribolov mlajša trojica. Starejši pa smo večinoma uživali v topli vodi med otočkom in koralnim grebenom. Kmalu za tem se je trojica vrnila z uspešnega ribolova. Ujeli so približno en meter dolgo barakudo. Bili so zelo ponosni in se šalili na račun nas starejših, ki smo se prejšnjega dne vrnili praznih rok. Uh, to bo večerja, se je prikradel od nekod mister Big in se ponudil, da nam jo pripravi za večerjo na žaru pečeno. Njegovo ponudbo smo sprejeli z veseljem.

Pred peko je Big ribo razpolovil, jo diagonalno narezal, osolil in namočil z zelišči. Še prej je zakuril ogenj. Za kurjenje je uporabil razsekan osušen kokosov oreh, ki samo žari in gori brez dima. Tako dobro pripravljene hrane na Sulawesiju še nismo jedli. Prijetno družinsko vzdušje se je nadaljevalo pozno v noč. Nepozaben je bil tisti večer na čarobnem otočku Bolelanga. Kaj je raj tistemu, ki zanj ne ve! 

Sobota, 13. novembra: Prišel je dan, ko smo se poslovili od gostiteljev. Spet je nekaj ur ropotala barkača po mangrovinem blodnjaku do sulaweških »ciganov«, plemena Oran Baja (Badža).

Od daleč smo opazili vas, kjer so preprosto grajene hiše povečini na kolih, pritrjenih na dno plitvega morja. Povedali so nam, da tod živi okoli 2000 ljudi, da imajo mnogo otrok in da so po veri muslimani. Po prihodu do vasi smo najprej zagledali trumo otrok. Pravi živ-žav se je razlegel ko smo stopali po sumljivo grajenih lesenih stopnicah v vas. Takoj se je videlo, da se radi slikajo. Otroci so navdušeno vreščali, ko jim je Marko pokazal po posnetku slike na ekranu digitalcu.

Vaščani živijo predvsem od ribolova. Sušijo tudi morske kumare, ki jih kot afrodizijak prodajajo Kitajcem (žal preko trgovcev). Menda je njihova filozofija: »Boljša je ljubezen kot vojna«. V vasi sta dve skromni trgovinici. Ljudje so lepo napravljeni, njihova obleka je preprosta in čista. Umazanije v vasi nismo opazili. Otroci tod ne prosjačijo, le radovedni so in polni radoživosti in smeha. Tudi ob našem slovesu so vriskali in nas klicali po imenih, tudi rokovali smo se z njimi. Starejši so nekoliko bolj zadržani.

Odpotovali smo proti manjšemu pristanišču Bunte, do koder smo z dokaj počasno barkačo porabili več ur vožnje. Vmes smo se srečali z večjo jato delfinov, ki so nam priredili s plavalnimi spretnostmi in skakanjem pravi šov. Vriskali smo in jih občudovali; bilo je nepozabno: skoraj deset minut dolga igriva predstava! Po pristanku smo se v vasi Bunta kar težko poslovili od prijetne barkačine posadke, ki nas je v naše zadovoljstvo več dni spremljala po območju Tominskega morja, posejanega s skrivnostnim otočjem in pisanimi koralnimi grebeni.

Od Bunte do Pagimane smo potrebovali zaradi močno razčlenjene obale več ur vožnje, kot smo načrtovali. Naveličani vožnje smo se na pristaniških tleh najprej napotili v manjši lokalček, kjer smo naročili skromno večerjo, kupili nekaj sladkarij in nabavili pitno vodo za nadaljnjo pot po morju do 200 km oddaljenega Gorontala. Na trajekt smo vstopili proti večeru, noč na njem pa preživeli na palubi, kar je bila izjema, morda za nas privilegij. Večina potnikov je morala prebiti noč v vročih notranjih prostorih plovila. Potrebo po tem so utemeljevali z dejstvom, da je tako plovba varnejša. Kasneje je nekaj drugih potnikov sicer prišlo na palubo, vendar za krajši čas. Iz prijaznosti so nam na palubi ponudili celo blazine in mirno guganje nas je na prijetno svežem zraku kmalu uspavalo. Angelca je po prihodu v pristanišče Otanaha v Gorontalu povedala, da jo je Marko z vzklikom »Prispeli smo« zbudil, ko je v sanjah prečkala močno poledenelo cesto v New Yorku.

Nedelja, 14. novembra: Po pristanku trajekta v pristanišču Otanaha smo nadaljevali pot proti Lolaku. V Gorontalu smo se ustavili le toliko, da smo se povzpeli po visokih stopnicah do portugalske trdnjave iz leta 1515. In splačalo se je. Odtod je čudovit pogled na jezero Limboto, pred nekaj let še do 15, sedaj samo do 5 m globoko in na daljno okolico, ki je zginjala v megli.

Muslimani so praznovali konec ramadana, zato so se po ulicah zgrinjale množice ljudi proti mošejam. Zlasti ženska noša je bila prava paša za oči, razne naglavne rute s čipkami pa so delovale, kot bi bili na modni reviji. V nekaterih ulicah, kjer ob mošeji ni bilo dovolj prostora, so moški posedli kar na cesto. Vendar, ni bilo težav, mirno so se umikali našemu vozilu. Do Lolaka nas je vodila dolga in naporna vijugasta cesta. Potovali smo skozi značilne, po njihovem okusu zgrajene vasi, skozi bujno zelenje gozdnih površin, mimo prijetnega jezerca z lokvanji in mimo tropskih sadnih nasadov. Pri neki stojnici ob cesti smo se ustavili in nabavili okusno in sladko sadje rambutan. Tudi v drugih naseljih smo srečevali trume muslimanov, ki so se vračali iz mošej.

Nikjer ni bilo odprte gostilne, ne trgovine, mi pa lačni in žejni, da je kaj. Po prihodu v Lolak smo se namestili v skromnih bungalovih blizu vulkanske plaže nemirnega Sulaweškega morja. V dokaj zanemarjenih bungalovih so imeli celo klimo, ki pa ni dobro delovala. Imeli smo srečo, da je Daud poznal družino Bugijev (priselili so se z juga otoka Sulawesi), kjer smo končno dobili na hitro pripravljene testenine z omako, kar nam je prijetno potešilo želodce. Še bolj zadovoljni smo bili zvečer, ko so nam postregli izdatnejšo hrano: govedino, čokoladne oreške in celo koščke torte, ki so jo imeli zase za zaključek ramadana.

Mesto Lolak je delovalo zapuščeno. Več kilometrov dolga plaža temne mivke ob mestu je bila prazna, le skupinica otrok se je zadrževala na njej. Ugotovili smo, da tamkajšnji  prebivalci belcev od blizu tako rekoč ne poznajo, zato smo jim bili ob vsakem koraku za tarčo v njihovih pogledih. Maja in Mojca, najmlajši v naši skupini, zato nista hoteli na sprehod po mestu.