Otok iskrivih oči in raznolike narave (4)

Nedelja, 7. novembra: Kot se spodobi za nedeljo, smo se ob 6 uri odpravili k bogoslužju v protestantsko cerkev. Lepo ljudsko petje, ognjevita beseda duhovnika, ki ga žal nismo razumeli vse, nas je popeljalo v nov, njihov svet. Pravijo, da je jezik, ki ga uporabljajo na otoku Sulawesi, mešanica malajskega, latinskega, portugalskega, nizozemskega … in domačih narečnih oblik.

Po zajtrku smo nadaljevali pot po slikoviti pokrajini skozi džunglo, se vozili po vedno bolj naseljeni in urejeni pokrajini. Očarala nas je lepota sinje modrega Tominskega morja (zaliva), na mnogih mestih obdanega z nasadi kokosovih palm. Ker je bila ta nedelja zadnji dan ramadana, ki je za muslimane velik praznik, se v nobenem muslimanskem lokalu nismo mogli okrepčati, privoščili pa smo si ananas in mango ob lepi peščeni obali pod kokosovimi palmami. Daud nam je te dobrote postregel kar na palmovem listu.

Že malo lačni in sitni smo se ustavili pred majhnim lokalom Sahabat, ki je v lasti kristjanov. Tu smo si naročili pečene ribe, riž in zelenjavo iz voka, kar je tipičen obrok v tej gostilni. Aleš in Daud sta si naročila še ikanbakan (juho, pečeno ribo, zelenjavo, riž in še posebno ribjo juho za poslastico in plačala 20.000 rupij).

Nadaljevali smo pot po vse slabši cesti. Ob prihodu v Ampano so nam odredili lesene koče na kolih ob morju. Tako kot večina lesenih koč, so tudi te opremljene z dvema ležiščema, WC-jem in koritom z vedrom za polivanje. Sledila je osvežitev v prijetno toplem morju.. Večerjali smo precej pozno v gostinskem lokalu v mestu. Zaradi obilne večerje, smo pred spanjem še posedeli na terasi pred kočo in uživali prijetno pihljanje z morja.

Ponedeljek, 8. novembra: Ob 4 uri nas je zbudila muslimanska molitev, ki ji je nato sledila vsako uro. Po zajtrku smo se malo neprespani vkrcali na barkačo, s katero nas je Jafar popeljal do otokov Togiana. Tod smo se po celodnevni vožnji z več postanki izkrcali na majhnem otočku Bolelangan. Poleg Tigiana sta tu od večjih otokov ob številnih manjših še Batudaka in Talatakoh. Približno 25 km severno od njih je še vulkanski otok Una-Una, ki je leta 1998 doživel močno erupcijo.

Na območju Togia v oktobru in novembru ni neviht in neurij, ne večjih valov, pojavljajo se le manjše plohe oziroma tropski nalivi. Med plovbo do otočka Bolelangan smo se ustavili ob koralnem grebenu blizu otoka Tanpan, z maskami skočili v morje ter si ogledovali čudovit svet koral in pisanih ribic ob njem: nekatere se lovijo, druge plešejo, da je veselje. Ko smo se odpravili do naslednjega koralnega grebena, je posadka barkače ujela skoraj meter dolgo tuno. Bilo je vriska, da je kaj. Okoli poldneva so nas na barkači pogostili s pečenimi ribami, jetrci ulovljene tune, rižem, malancanami v kokosovem mleku in tropskim sadjem. Naročili smo tudi mrzlo pivo Bintang ali hladno stekleničeno vodo, kar je bilo v vročem morskem okolju pravo razkošje. Za kuhinjo je na barkači skrbel prikupni in precej odebeljeni mister Big.

Proti večeru smo prispeli na čaroben samoten otoček Bolelangan, dolg okoli 500 m in v sredi preščipnjen. Oba konca sta strma, poraščena hribčka. Med njima je mivka, ob plimi 10, ob oseki 30 m široka. Otoček je obkrožen s koralnimi grebeni, raj predvsem za Mitja. Pred lesenimi hiškami na kolih, kamor smo se vselili, je čudovita peščena plaža, ob njej pa toplo morje, da je kaj. Sicer pa obalo obkrožajo drevesa mangrove, ki z gostimi koreninami preprečujejo plovilom dostop do kopnega. Na severnem zahodnem delu otočka je kamnito ostenje, ki se nekoliko globlje spušča v morje. Med otokoma je na sipini postavljena pokrita, a odprta stavba na koleh, kjer obedujemo in kamor se zatekamo pred žgočim dnevnim soncem. Vetrič, ki tu vedno pihlja, nudi pravi obliž užitka tega nebeškega otočka. Poleg jedilnice je večja stavba, kjer so nam pripravljali hrano, hkrati pa je tudi bivališče za služinčad. Tod ni elektrike, zato si svetimo s plinsko svetilko, petrolejko, pa tudi z baterijo. Nekaj kilometrov južno od našega otočka je naselje Katupat, kjer stoji večina lesenih hiš na kolih. Je manjše oskrbovalno in potniško pristaniško mesto.

Torek, 9. november: Naši »hotelirji« na otoku so: lastnikova žena, njun sin ter njihovo sorodstvo. Lastnik otoka živi kot vladni uslužbenec  v Jakarti, glavnemu mestu Indonezije, ob njem sta tudi hčerki študentki. Upravljalci otoka nam znajo pričarati prav prijetno vzdušje. Sicer pa vstajamo z dnevom in si še pred zajtrkom privoščimo »namakanje« v morju. Ob 9. uri pride navadno po nas barkača, da nas popelje nad koralne grebene, ali v neokrnjen zalivček kakšnega otoka. Morje je v tem času povečini mirno, voda čista, tako da z masko lahko neovirano opazujemo lepote koralnega grebena in življenje ob njem. Nad koralami je voda tako čista, da jih lahko slikamo celo z barkače. Povzpeli smo se tudi na manjši atol – pokopališče koral. Zaradi ostrine odtrganih in nanešenih koral smo se bosi le stežka povzpnemo na sipino. Od tu nas barkača popelje do plaže Malenge Beach, kjer nas očara kristalno čista voda z belkasto mivko na dnu in s kokosovimi palmami ob obali. Krmar plovila nam pod palmami z mačeto odpre kokosove orehe, da iz njih popijemo okrepčilno mleko. Za popotnico naberejo še nekaj kokosovih orehov.

Na naš otoček se vrnemo proti večeru, kjer nas na ploščadi-restavraciji v termovkah čakata čaj in kava. Večer preživimo ob svetilkah eni ob branju drugi ob taroku. Oskrbniki pa se veselo smejejo in klepetajo ne daleč od nas na bližnji klopi, obdani z belo mivko. Čutimo in se veselimo, da smo prinesli tudi njim poživitev. V takem ambientu začuti človek svetopisemsko sporočilo: »Odloži delo, gostje so prišli«.

Sreda, 10. novembra: Kot vsako jutro, nas je tudi tega dne čakal zajtrk: palačinke, tropsko sadje, kava in čaj. Po njem smo se tudi tokrat z barkačo odpravili proti koralnemu grebenu, se ustavili ob njem na odprtem morju ter uživali v plavanju in ogledovanju morskega bogastva. Nato smo zapluli do otokov in si rekli: Še so prijetni zalivčki s čudovito plažo za naslednjih 100 let. Na enem si izberemo zaliv Karina Beach, kjer smo imeli kosilo v naravi. Na otok smo prišli tako, da smo stopili z barkače do prsi v vodo nekaj  deset metrov od obale, zaplavali, ali hodili po trdi beli mivki.

Na naš otoček smo se vrnili pozno popoldne. Zvečer smo opazovali ribiče, ki so z lučjo lovili ribe v oddaljeni okolici otoka. Zelo so vztrajni. Morje je bilo tisti večer tako mirno, da še pljuska ni bilo slišati. Ponoči pa nas je presenetila tropska nevihta.