Otok iskrivih oči in raznolike narave (3)

Četrtek, 4. novembra: V hotelski sprejemnici je  pritegnila našo pozornost roža Flower Banana, ki je bila videti v vazi z listom kot umetniško izklesana. Ker je semanji dan v mestu Rantepao enkrat na teden, smo se napotili tja. Najprej smo naleteli na živinski sejem vodnih bivolov in na k bambusovim palicam privezane prašiče, nato na ribe, najrazličnejšo zelenjavo, tropsko sadje, kokosovo in riževo moko, kavo … res, prava paša za oči.

Sredi dneva smo se napotili do gorske vasice Batu Tumonga (1600 m). Hodili smo preko riževih polj, posejanih z zaobljenimi skalami – bombami iz ognjenika Batutanunga, ki ga je pred davnim časom razneslo. Ker je dež zamujal že skoraj mesec dni, riževa polja še niso prav ozelenela. Ta leže v pobočju v terasah, z bazenčki z (za) vodo ter z redkimi drevesi. Žal je tu pokrita večina hiš – tongkonanov s pločevino namesto z preklanimi bambusovimi palicami, kar je bilo nekoč v navadi in usklajeno z naravo. Po hoji v breg smo po nekaj urah prispeli do gostišča. Tu smo se najprej odžejali z džusom iz tamarile in poskusili pasijonke, ki rastejo ob hiši ter se okrepčali s testeninami v omaki. V tem gorskem gostišču, od koder se nudi čudovit pogled preko riževih polj do nižjega planotastega sveta Tane Toraja, dobijo gostje celo prenočišča.

Odtod smo se s kombijem odpeljali v dolino po strmi, zaradi močnih nalivov razdrapani gorski cesti do hotela Toraja-Torsina, kjer nas je po večerji presenetil orkester Bambo. Sestavljajo ga otroci iz bližnje sirotišnice. Njen ustanovitelj in vodja je  bil nemški misionar. Po smrti je njegovo vlogo prevzel domačin Bambo, po katerem se sedaj imenuje ta nastopajoči orkester. Osirotelim otrokom je Bambo oče in mati ter učitelj. Nastopilo je dvajset mladih glasbenikov: igrali so na piščali iz bambusa, tolkli po malih bobnih in brenkali. Razveseljevali so nas s pesmimi: Srečo nam želijo; Mojster Jaka; Kako smo srečni, da smo se rodili tu; Toraja marš … Zaplesala so tudi dekleta v narodni noši. Po nastopu so nam ponudili v prodajo kasete z njihovo glasbo, kajti ne prosjačijo, skušajo le zaslužiti. Ob slovesu so vsakemu izmed nas podarili bambusovo piščal. Po njihovem odhodu smo tudi mi zapeli nekaj slovenskih pesmi tako iz dobre volje kot za slovo, kajti naslednje jutro se je skupina desetih vračala po programu indonezijski trojček (Java, Bali, Sulawesi), šest (Mitja, Aleš, Angelca, Maja, Mojca, Marko) pa je nadaljevalo pot proti severnemu Sulawesiju.

In še nekaj statistike: V Toraji, ki šteje okoli 500.000 prebivalcev, smo zvedeli, da na Sulawesiju živijo ženske povprečno 65 let, moški pa 63; da obstajajo trije socialno-ekonomski sloji: bogati, srednji in revni; da so slednji povečini Bugiji (bygis), ljudje okoli mest, navadno muslimani. Spoštovanje slojev izhaja iz lastništva dobrin, čeprav si Bugiji ne glede na to, kako ekonomsko uspevajo, težko pridobijo ugled. Bugijev je na Sulawesiju okrog 3, 500.00; kar predstavlja četrtino vsega prebivalstva na otoku.

Petek, 5. novembra: Iz Toraje smo pot nadaljevali večinoma po gorski cesti in skozi džunglo, kjer rastejo znamenite svedraste palme – pravijo, da rastejo samo na Sulawesiju. Srečali smo tudi nekaj »sulaweških hipijev – ljudi ljubezni«, ki taborijo in menda kradejo orhideje, zato jih matično prebivalstvo ne mara. Cesto so tod skozi pragozd načrtovali Danci in vodili delo na njej; pripelje do Pendole ob jezeru Poso.

Pred prihodom v džunglo smo se ustavili na zasebni plantaži s krokodili. Ob našem prihodu jih je oskrbnik ravno hranil s kosi presekanega pitona, ki je najpogostejša kača na Sulawesiju. Povedal nam je, da so prav na Sulawesiju našli največjega pitona na svetu, dolgega 12 m. Opazovali smo tudi iguane, ki plavajo bliskovito hitro, le rep imajo v vodi, telo pa poševno navzgor.

Na poti skozi džunglo smo se ustavili ob slapu Kayulani, ki služi bližnjim prebivalcem za pralnico in kopalnico. Sicer pa ob tej samotni cesti nastaja vse več novih naselij. Ne glede na strma pobočja krčijo pragozd s sežiganjem in postavljajo lesene hiše na kolih, v katere se priseljujejo večinoma ljudje iz Jave, kjer prebiva na enem kvadratnem kilometru več kot tisoč prebivalcev (v Sloveniji nekaj pod 100). Priseljujejo se muslimani, in to na ozemlje, kjer živijo ljudje po veri kristjani – protestanti, kar je povzročilo pred dobrima dvema letoma v Tenteni nemire – verske spopade. Ob naseljih v pragozdu smo opazili več novih nasadov bananovca, ki tam izvrstno uspeva. Po približno devetih urah vožnje smo prispeli do jezera Poso, ob katerem smo se namestili v bungalovih hotelskega kompleksa Bundoberi. Večerne kopeli si v toplem jezeru zaradi komarjev nismo privoščili, čeravno jih je v sušnem obdobju zanemarljivo malo (prenašajo malarijo).  Za večerjo smo si v gostišču v mestu Pendolo privoščili obilno jed: juho s koruzo, riž z zelenjavo, piščanca z ananasom in s paradižnikovo omako, piščanca s sojino omako in banane. Ponoči smo slišali iz bližnje džungle različne glasove, iz mesta pa vsako uro muslimansko molitev.

Sobota, 6. november: Še pred zajtrkom smo se namakali v topli vodi jezera Poso. Ob bungalovih hotela je namreč čudovita plaža z mivko. Vendar smo bili mi edini kopalci, saj praktično tujih turistov  med našim bivanjem tu ni bilo.

Jezero je dolgo 52 km, široko pa 12. Je kristalno čisto in privlačujoče toplo. Pravijo, da je globoko okrog 500 m. Je bogato z ribami, a kljub temu ni opaziti ribičev. Je rezervat za poznejše rodove. Do botaničnega vrta orhidej Bancea, oddaljenega okoli 30 km, smo se odpeljali z leseno barkačo, ki je suvereno vrezovala z dvema pripetima debloma ob strani (za ravnotežje) gladko površino jezera. Sicer pa pravijo, da se zna jezero ob vetru razhuditi in gnati tudi visoke valove.

Pred vhodom v botanični vrt nas je pozdravil oskrbnik – samotar. Je zanimiv mož, ki piše pesmi, jih uglasbi, brenka na kitaro, ki jo je sam naredil, rad tudi poje. Rekel je, da je včasih veliko kadil in bil nervozen, sedaj ne kadi več in je tu srečen. Razkazal nam je botanični vrt, ki pa je precej zapuščen. Zaradi suše smo videli v njem le redke orhideje. V polnem razcvetu so le, če je dovolj dežja v oktobru, v decembru in v marcu. V botaničnem vrtu rastejo tudi drevesa nageljnovih žbic - poznane dišave. Ogibati pa smo se morali rdečih mravelj, ki so v tropskih gozdovih precej napadalne, njihov pik pa pekoč. Pred odhodom s tega »nebeškega« kraja, smo v kristalno čistem in toplem jezeru malo zaplavali, da smo se ohladili in se znebili znoja.

Z barkačo smo se odpeljali do znanih džungelskih slapov Saluopa. Po spolzkem in slabo vzdrževani poti smo do slapov bolj plezali kot hodili. Ko pa smo vstopili v njegovo kristalno čisto in svežo vodo, ki žubori v menjajočih se slapovih 30 m visoko in se umiri šele v tolmunih, smo zadihali v nov svet. Od veselja smo čofotali v prijetni sveži vodi kot otroci v enem od večjih tolmunov. Okretnejši so splezali po grobih vulkanskih zaobljenih skalah skoraj do vrha.

Ob povratku smo se ustavili ob vznožju v manjšem lokalu, kjer smo si naročili juho z rezanci, za podkrepitev pa še čilije, nismo pa pozabili niti na kavo in čaj. Za popotnico smo kupili tudi nekaj trdo kuhanih kurjih jajc. Domačini so izredno prijazni in nevsiljivi, karkoli kupiš, za vse se smehljaje zahvaljujejo. Imeli smo občutek, da jim redki turisti popestrijo dan in jih razvesele. V potok ob lokalu priteka voda iz slapov Saluopa, v njem delavci namakajo palice lesa Ratan in ga uporabljajo kot nadomestek bambusa. Iz ratana je večina izdelkov, ki jih v Sloveniji kupujemo kot izdelke iz bambusa.

Pot smo nadaljevali  do Tentene, kjer smo se namestili v bungalovih manjšega hotela Victory Tentena, polepšanega z lepo urejenim cvetličnim parkom. Zaradi varnosti je ograjen z visoko, zidano ograjo. Cena v takšnem, bolj preprostem hotelu, znaša za dvoposteljno sobo od 16-20 tisoč indonezijskih rupij (3-4 USD). Pred večerom smo si ogledali še osrednji del mesta z bazarjem.