Otok iskrivih oči in raznolike narave (2)

Sreda, 3. novembra: Po zajtrku smo se odpravili po okoliških krajih, kjer se med skalami in riževimi polji nahajajo čudovite vasice. Lesene stavbe (stanovanjske hiše in kašče) so tam tradicionalni tongkonani, s streho v obliki narobe obrnjenih čolnov oziroma bivolovih rogov. Hiše stojijo na lesenih kolih, naravnane v smeri sever-jug. Spodnji del stavbe med koli služi za hlev. Strme zunanje stopnice vodijo v tridelni bivalni prostor tangkonanov. Znotraj,  na severnem delu, je spalni prostor z velikim lesenim pogradom za starše, na južnem delu za otroke, v sredini je dnevni prostor, kjer imajo s kamnom obloženo ognjišče; prostor je brez mize in stolov. Kurijo s posušenimi lupinami kokosovih orehov, ki gorijo brez dima. Vhod v stanovanjski prostor zaprejo z močnim, lepo izrezljanim pokrovom oziroma vrati. Namesto oken imajo majhne line z zapahi. Tako je preskrbljeno za varnost družine, pa tudi za obrambo proti mrčesu. Ostrešje je sveti del tongkonana, zato je okrašeno z barvnimi ornamenti. Na osrednjem sprednjem stebru tongkonana – duši hiše – so nameščeni rogovi bivolov, ob strani stavbe pa spodnje čeljusti prašičev, vse darovanim za umrle iz hiše. Na pročelju stanovanjskega dela stavbe sta simbolno upodobljena dva petelina. Njihov pomen je tale: Če pride do spora in ga sprti strani ne moreta zgladiti, se najprej posvetujeta s starešino v vasi; če tudi ta ne more odstraniti nesoglasja, se v borbi pomerita njuna petelina, ki določita zmagovalca in poraženca. In spor je rešen.

Ob tongkonanu je označen prostor, kjer je pokopana placenta (posteljica novorojenčka). V okolici vasi rastejo palme, drevesa mange, papaje, avokade, kakavovca, džekfruta … Sanitarije imajo v naravi.

V te kraje je prvič prišel misionar leta 1906. Toraja je sedaj krščanska, a se njihovo krščanstvo močno prepleta s starim animističnim verovanjem.

Po ogledu tongkonanov smo se napotili proti grobnicam Lemo; vklesane so v skalnato steno, povečini z lutkami Tau-Tau. Lutke so narejene in debla džekfruta, oblečene pa so v sarong. Pod grobovi so nosila za krsto (sarigo), izdelana v obliki malega tongkonana. Odrasle pokopavajo v skopane skalne votline, otroke, dokler jim ne zraste prvi zob, pa v debla dreves. Čaščenje prednikov (Aluk) ima še vedno velik pomen.

V Rante Tayu smo se za tem udeležili pogrebne slovesnosti za pokojno ženo ravnatelja osnovne šole. Pokojnica je čakala na pogrebno slovesnost eno leto in pol. Razpadanje njenega trupla so preprečili z balzamiranjem. Nekoč so uporabljali v ta namen rastlino Guava, s katero so zapolnili vse telesne odprtine, danes pa uporabljajo formaldehid. Sicer pa truplo pokojnika čaka na pokop toliko časa, dokler svojci ne zberejo dovolj sredstev za slavje, kar navadno traja od nekaj tednov do nekaj let. V tem času je krsta s pokojnikom nameščena v posebni sobi tongkonana, če ni prostora, pa na kraju skupaj z živimi.

Pogrebna slovesnost je odrešenjsko dejanje bližnjih za dušo umrlega. Sicer pa verujejo, da gredo po slavnostnem pogrebu vse duše umrlih v Puyo – nebesa. Na tej pogrebni slovesnosti se je zbralo okoli dva tisoč ljudi: svojci, prijatelji, sosedje, sovaščani, in mi med njimi.

Prostor, kjer je potekala pogrebna slovesnost, je takšen: v sredi je tongkonan s sarigo in krsto, pod njo, v spodnjem nadstropju, pa so bili najbližji sorodniki in napovedovalec, ki je po mikrofonu vodil obred. Deset, dvajset metrov od tod so postavljeni lepo izdelani, pobarvani in okrašeni z ornamentih tongkonani, v drugem polkrogu pa so improvizirane lože iz bambusa. Lesena tla imajo pogrnjena z rogoznico, streho pa pokrito s palmovimi vejami. Lože so oštevilčene, da vanje laže usmerijo povabljene pogrebce. Varujej tudi pred žgočim soncem, pa tudi pred morebitnim dežjem. V ložah ljudje kramljajo, igrajo na karte, hkrati pa spremljajo darovanje živali in ples Bero s pogrebno glasbo. V počasnem ritmu v krogu plešejo le moški,  njihove korake in vzklike pa vodi »dirigent«.

Ker je bil to pogreb žene iz pomembne družine, so sorodniki in prijatelji darovali okoli 30 vodnih bivolov (med njimi so bili štirje belo-temnosivi lisasti z najvišjo ceno)), nad 100 prašičev in jih nato žrtvovali. Darovane živali žrtvujejo zato, da bi pomagale njihove duše duši pokojnika na prehodu v Puyo (nebesa). Vodne bivole so zaklali na osrednjem prostoru pripravljenem za obred, prašiče pa v ozadju za hišo, obojim pa so nad ognjem v bližnjem gozdu osmodili dlake, razkosali pa so jih na osrednjem obrednem prostoru na palmovih listih. Meso so zatem najprej pokuhali z zelišči, nato pa popekli.

Posebna skupina lepo oblečenih strežnikov je gostila pogrebce po ložah. Pomembnejši so dobili več slanine, manj pomembni pa več mesa. Ob mesu so postregli riž, kuhan z dodatkom krvi, testenine z zelenjavo, mešano zelenjavo, pripravljeno v voku, sladice, betlove liste za zvečenje, riževo vino Tuo, nalito v votle bambusove palice, kavo in čaj. Kar je ostalo, in tokrat je, so porazdelili ljudem po vaseh. Nič se ni zavrglo. Tako je vsaka hiša prišla do mesa, kar je bila ob skromni in enolični prehrani revnejših tudi zanje bogata pojedina.

Pred jedjo si je na prizorišču slavnostnega pogreba vsak umil prste v skodelici vode, da je potem lahko prijemal s čistimi prsti hrano s povoščenega papirja ali bambusovega lista.  

Pogrebna slovesnost je trajala tri dni. So pa tudi skromnejši pogrebni obredi revnejših. Potekajo tudi ob enem darovanem in žrtvovanem prašiču z dvema petelinoma.

Na vseh pogrebnih slovesnostih si udeleženci v znak spoštovanja do pokojnega nadenejo tradicionalno oblačilo sarong. Tudi mi smo si ga nadeli.

Po pogrebni slovesnosti smo krenili do vasice Kete Kesu iz 16. stoletja. V njenem ozadju smo si zatem ogledali še staro pokopališče, kjer so na skalni steni položene na konzole lesene krste. Zaradi velike starosti je več krst že precej razpadlih, zato tudi leži na tleh veliko pokojnikovih kosti. Pod njimi nekoliko od stene je novejše pokopališče. Pokojniki so tu pokopani v sarkofage v obliki soda. Iz spoštovanja do pokojnih ljudje polagajo ob grobove cigarete, bonbone, stekleničke z vodo, pa tudi cvetoče vejice.

Na ekvatorju in ob njem se zelo hitri stemni (noč in dan trajata približno po 12 ur) in ker tega nismo navajeni, nas je noč ujela v vasi Kete Kesu. Pohiteti smo morali, saj nas je večerja v hotelu Toraja Torsina že čakala. No, in ker smo že ponočnjaki, so nekateri odšli še na »karaoke« v ne tako oddaljen lokal. Za tamkajšnje mlade je bil to velik praznik. Ob pitju piva Bintang so spremljali pesmi po TV – v angleščini. Pogumnejši so ob TV tudi nastopili. Prepevali so tudi naši. Lokal je bil odprt do polnoči. Pametno!