Biseri ene najlepših azijskih dežel

Mandalay je središče myanmarske kulture, umetnosti in obrti ter center za preučevanje budistične znanosti. Predstavlja tudi stično točko med vsemi predeli dežele, saj geografsko leži približno na sredini države.

Nedelja, 29. februar
Zjutraj se odpeljemo z malim avtobusom do templja Mahamuna, kjer Burmanci častijo Buda tako, da nanj lepijo tanke lističe zlata. Razen na obrazu ga je na njem že dobro tono. Po izstopu iz templja naletimo na procesijo svečano oblečenih sorodnikov mlade novinke, ki je stopala na čelu tega ceremonjala v šolo budističnega samostana.
Po tem dogodku se napotimo do kraljeve palače v Mandalayu, ki jo obdaja kvadratno obzidje s stranicami dveh kilometrov. Ob zunanjem obzidju je vodni kanal, širok okoli 20 metrov. Med drugo svetovno vojno so Angleži kraljevo palačo in okoliške zgradbe porušili z letalskimi bombami, meneč, da se nahaja v njem glavni japonski štab burmanske fronte. Poslopja so sedaj obnovljena po prejšnjem načrtu.
V palači je pred okoli 150. leti bival kralj Mindan s 75 ženami. Pravijo, da je bil dober in moder kralj ter uspešen politik kljub britanski nadvladi. Po njegovi smrti ga je nadomestil sin Thibaw, ki je vladal osem let (od 20. do 28. leta starosti), nakar so ga Angleži izgnali v Indijo. Za vladanje ni bil sposoben. Bolj ga je vleklo k meništvu. Njegova tašča je bila drugačnega mnenja. Postavila ga je za kralja zato, da bi zaradi njegove nesposobnosti vladala ona. Da bi imela mir, je dala moške, ki so bili v bližnjem sorodstvu, umoriti.
Odtod smo se nato odpravili do reke Iravadij in se po njej z manjšo ladjico odpeljali do naselbine Mingun, kjer smo si najprej ogledali največji nepoškodovani zvon na svetu; visok je 6 metrov, spodnji premer ima 3 metre, težak pa je 90.000 kg. Ob potresu leta 1839 je zvon padel z nosilnega stebra, 1896. leta pa so ga ponovno dvignili in namestili na železno konstrukcijo. Težji zvon je sicer v Moskvi, a je poškodovan-počen.
V Začetku 18. stol. je v Mingunu kralj Budopaja začel graditi največjo pagodo v kraljestvu, visoko 150 metrov. Močan potres pa je stavbo, zgrajeno do dobre tretjine, porušil. Ne dolgo za tem je umrl tudi kralj.
Po povratku smo si v Mandalayu ogledali znameniti knjižni tempelj Ku the Daw, v katerega kompleks spada več sto malih, belo pobarvanih pagod Bate, s knjigami Tripitaki - budističnim besedilom. Tekst je vklesan v marmorne plošče. Da ga preberejo, potrebujejo čitalci več kot eno leto.

Ponedeljek, 1. marca
Vstanemo ob štirih zjutraj. Dan preživimo na čudoviti dvanajst urni vožnji po najdaljši burmanski reki Iravadiju. Vožnjo nam popestri razgibano življenje ob bregovih. Dvakrat priplovemo do brega, ne da bi bilo pristanišče. Vaščani so nam tod ponujali sadje in ročno izdelano blago, povečini živih barv. Da nam bi bili bliže, so nekateri celo do pasu zabredli v vodo. Sicer pa se je vse odvijalo zelo hitro.
Ker je v sušni dobi nivo vode Iravadija skoraj za dva metra niže kot v deževni dobi - monsumu, smo z ladjo enkrat nasedli. Pilot je imel precej težav, da je z zvratno vožnjo rešil zagato, pri čemer sta mu pomagala dva pomočnika, ki sta z dolgimi bambusovimi palicami merila globino in mu glasno sporočala podatke o njej. Še sreča, da je bilo tod dno blatno - iz naloženega mulja.
Poglavitni cilj tega potovanja je bil Bagan, ki se uvršča med najlepša arheološka verska mesta na svetu. Na 40 kvadratnih kilometrih površine se je ob reki Iravadiju nahajalo okoli 12.000 templjev, pagod in drugih verskih objektov, je zapisal že Marko Polo. Sezidani so bili med leti od 850 do 12. stol., to je do vpada Mongunov. Potresi, ropanja osvajalcev in poplave so število teh objektov zmanjšali na tretjino. Toda, presunljivi Bagan še vedno skriva številne zgodbe iz preteklosti.
Tako kot pred vožnjo, smo tudi pri sestopanju z ladje stopili na kopno po deski, dva domačina pa sta pri tem držala bambusovo palico kot ograjo. Otroci so nas takoj obkrožili z glasnim živ-žavom, ponujajoč preproste izdelke domačinov. Ne da bi se obirali, smo se do hotela Thazin Garden odpeljali takoj z malim avtobusom. Osebje nas je tod sprejelo izredno prijazno. Poseben vtis je na nas napravila tudi lega hotela z bungalovi, nameščeni v cvetočem parku, obdanem s pagodami iz rdečkaste opeke. Da bi ublažili utrujenost z dolgega, a prijetnega potovanja, smo si pred spanjem vsi privoščili masažo za pet dolarjev.

Torek, 2. marca
Bili smo kar malo v zadregi, kam se naj najprej napotimo ob tolikšnem bogastvu, ki ga nudi Bagan. Odločili smo se, da najprej obiščemo Miazigo iz 12. stol., nato pa Shwezigon, ki je prototip za gradnjo vseh ostalih pagod. Ta pagoda naj bi imela tri Budove relikvije, ki naj bi jih prinesel bel slonček. V njej naj bi bil tudi najstarejši stoječi Buda iz 12. stol., z držo rok v pomirjajočem položaju (češ. Ne bojte se - Muora). Zraven pagode je hiša s 37. duhovi in boginjo Ingro, kar je še del prvotne religije. Ko je kralj Anawratha sprejel budizem od Monov, se je pripravljal upor. Te je potolažil, da bodo duhovi pomagali zgraditi pagode, kar je bilo pogoj za pomiritev upora. Na gradnjo pagod so vplivali trije slogi: monski, šrilanski in indijski.
Preden so začeli graditi tempelj Hti-lo-min-lo v 12. stol., je astrolog Injo prerokoval in določil datume fazne izgradnje. Po legendi je kraljica tedaj skrbno negovala bolnega kralja. V zahvalo ji je izpolnil željo, da po njegovi smrti prevzame prestol najmlajši in najbolj bister sin. Ob več sinovih je zadrego rešil takole: Sinove je postavil v polkrog, pred njih postavil senčnik in rekel, da bo njegov naslednik tisti, kateremu se bo priklonil senčnik. Priklonil se je najmlajšemu.
V naslednjem Manuhovem temlju (Manuha Paya) smo občudovali 16 metrov visok kip sedečega Buda, za njim pa ležečega 30 metrov dolgega Buda s srečnim obrazom, ki simbolizira nirvano (prenehanje želje po obstajanju, kar onemogoči po smrti ponovno rojstvo). S tem pokaže, da bo kralj Minuha zadovoljen šele v nirvani. Minuha je podjarmil Anawratha, imel pa ga je v hišnem priporu. Ker je smel graditi pagode, je v eni izmed njih postavil v ozki prostor ogromnega stoječega Buda, s čimer je pokazal lastno utesnjenost.
Sledi ogled templja Ananda Paya. Je najlepši in najbogatejši tempelj, gradilo ga je 400 arhitektov in 40.000 delavcev. Ananda pomeni neskončno lepo, neskončno modro. Buda v njem izgleda od daleč nasmejan, od blizu pa resen. Okrog njega so male niše s 1050. malimi Budami. V spodnji vrsti niš je upodobljena tudi Budova mati. Enkrat na leto je tod festival, ki traja ob množici budističnih duhovnikov cel mesec.
Tega dne si ogledamo tudi tempelj Dha ma Yan Gyi. Kralj, ki je bil zelo krut, je pri gradnji delavce ustrahoval, da bo vsakega ubil, če bo pri njem lahko med dve opeki vtaknil iglo. Delavci so ga zato prekleli, a gradili so zelo natančno. Dal je ubiti tudi očeta in brata, da se je lahko polastil prestola. Za pokoro je dal v templju postaviti dva Buda skupaj.
Proti večeru se povzpnemo še na stopničasto pagodo Shwe San Daw. Ob sončnem zahodu opazujemo odtod okolico, posejano s pagodami. Pogled je skrivnosten z navdihom bogate zgodovine.