Biseri ene najlepših azijskih dežel

V Myanmaru je večina ljudi pripadnikov budizma. Ravnajo se po štirih pravilih te vere:
1. Življenje je trpljenje. 2. Izvor trpljenja je hotenje. 3. Trpljenje se lahko konča s premagovanjem hotenja. 4. Obstaja pot, ki vodi do prenehanja trpljenja.

Sreda, 3. marec
Zjutraj se odpeljemo proti prepadni gori Mount Popa. Je vulkanskega izvora in je ena izmed najbolj magičnih v Burmi, zato je že stoletja priljubljeni romarska kraj domačinov.
Vožnja do tja nas vodi čez ozemlje številnih palmovih nasadov, iz katerih pridobivajo rjavi sladkor, pa tudi okusne bombone-karamele. Vendar, palma mora biti stara najmanj 25 let, da izloča dober sok. Sok pridobivajo tako, da zarežejo plodove, pod njim pa namestijo lončene posodice, kar je zelo naporno, saj mora delavec splezati po deblu 20 - 25 metrov. Na palmah so v zgornjem delu zaradi tanjšega debla nameščene viseče bambusove lestve, pritrjene na vrhu. Ker nas je zanimalo, kako pridobivajo sladkor, vstopimo v preprosto leseno delavnico, pokrito s palmovimi listi. Prostor je bil močno zakajen ob kuhanju sladkorne malase (menda z dodatkom riža) in "šnopsa" (toddy ayaki). Poleg delavnice je bil na delu pohleven vol, pripet ob leseno rampo, ob kateri je krožil in na ta način mlel arašide v olje sredi naprave.
Po dobrih dveh urah vožnje prispemo do podnožja gore duhov Popa, na katerem stoji tempelj Toddy Palm Tree. Do njega smo se podvizali po 645 stopnicah (toliko jih je naštel Marko), uradno jih navajajo 700. Zaradi majhnega prostora je na vrhu gore kompleks templja močno utesnjen, pogled z nje pa nepozaben. Pravijo, da v bližini gore živi 300 menihov.
Ob povratku v Bagan nas je pričakalo prijetno presenečenje. Ob vstopu v spalnice v bungalovih hotela Thazin Grden smo vsi dobili z raznobarvnim cvetjem okrašene postelje s srčki, vejicami in drugimi premišljenimi oblikami, kar se je na belem pregrinjalu posebno lepo odražalo. Res domiselno! Utrujeni od poti smo se nato osvežili v hotelskem bazenu, se proti večeru napotili do reke Iravadij, se vkrcali na ladjico in v počasni vožnji opazovali sončni zahod na nebu in na zrcalni svetlobi prostrane vodne gladine. Ob tisočih pagodah in templjih, ki krasijo Bagan, se doživeto celostno vtisne v nepozaben veličasten spomin.

Četrtek, 4. marec
Zadnji del na poti iz Bagana do Yangona, glavnega mesta države, smo nadaljeval z letalom. Mesto Yangon se je v preteklosti imenovalo Rangoon. Zgrajeno je bilo na območju antičnega mesta Dagon, čigar ime pomeni konec spora.
Leta 1824 je v Dagon prišla angleško-indijska odprava. S tem je tod postopoma pričela Britanska prevlada. Januarja 1886. je Burma postala provinca njenega imperija, kar je pripeljalo deželo do napetosti. A prisotnost Britancev je prinesla tudi začetke ekonomskega razvoja, posebej še v Delti Iravadija. Vendar, odpor proti Britancem se je nadaljeval.
Leto 1934 zaznamuje začetek gibanja za osamosvojitev Burme. Japonska si je medtem to deželo predstavljala tako, da bi ji služila pri imperialističnih ambicijah. Japonci so preko Tajske vdrli v Burmo in iz mesta Rangoon marca 1942. pregnali Britance. Od tedaj so imeli oblast v Burmi Japonci, tamkajšnjim ljudem pa so priznavali neodvisnost. A ljudje so bili z oblastjo Japoncev nezadovoljni. Marca 1945. je prišlo do upora, 3. maja pa so Burmanci s pomočjo britanske in ameriške vojske zavzeli Rangoon. 4. januarja 1948. leta je po nesoglasjih z Britanci, Burma razglasila samostojnost. Yangon je dobilo s tem nov gospodarski zagon, kar se kaže tudi v izjemno močni imigraciji prebivalstva v to mesto.
Kmalu po prihodu v Yangon smo se napotili do zlate pagode Shwedagon, najlepše in najdragocenejšega budističnega verskega objekta na svetu. Zvedeli smo, da so tod pričeli graditi pagodo pred 2.500 leti, povečali in obnovili pa v 6. in v 10. stol. V pagodi so relikvije vseh štirih Bud. Na vrhu pagode je velik, izjemno dragocen diamant, 4.631 manjših diamantov, 8.500 dragih kamnov (rubini, safiri, smaragdi), 4.000 zlatih zvončkov in 1.600 poslikanih smokvinih listov. Vsega zlata je menda na pagodi in na pozlačenih stavbah in Budah okoli 66 ton. Pravijo, da mora ta sveti kraj obiskati v svojem življenju vsakdo, ki verjame v verstvo Bude.
Imeli smo srečo. Ravno v času našega prihoda je na ploščadi pagode Shwedagon ob zvokih glasbe in tolkal potekala daritvena ceremonija. Nastopajoči v sprevodu so bili slavnostno oblečeni, nekateri pa so nosili tudi znamenja budizma, pa tudi vreče, v katere so ljudje polagali kot dar (osmim menihom te pagode in posameznim samostanom v deželi) hrano (predvsem riž), denar, razne sokove in sadje. Ljudi, ki so spremljali ta dogodek, je bilo izjemno veliko, precej med njimi tudi tujih turistov.
Po ogledu pagode se napotimo po mestu, do parka, ne uide pa nam tudi trg v središču mesta, ob katerem stojijo mogočne upravne zgradbe, džamija in kaznilnica. Na tem trgu je prišlo leta 1988 do upora proti izkoriščevalski in arogantni vladi z velikimi demonstracijami, ki pa so bile krvavo zatrte z vsaj tisoč mrtvimi, posebno v vrstah študentov in menihov.

Mesto deluje živahno, je čisto, kar je tudi sicer odlika budizma. Pred odhodom iz države stopimo še na tržnico, ki je izjemno dobro založena, tako z blagom in hrano kot z dragimi kamni, zlasti z rubini. Cene so tod za naše razmere nizke, zato nam kakšen spominček ne uide. Po ogledu in manjšem nakupu se napotimo na letališče, odkoder odpotujemo z letalom proti Kuala Lumpurju, glavnemu mestu Malezije. Ker smo imeli do leta proti Frankfurtu sedem ur časa, smo se odločili, da se popeljemo s kombijem v okoli 70 kilometrov oddaljeno mesto, da si tam od blizu ogledamo najvišja nabotičnika-dvojčka na svetu Petronas, visoka 456 metrov, povezana z mostom v višini 90. nadstropja. Med vožnjo do središča mesta, kjer stojita nebotičnika, smo doživeli tropsko nevihto, lilo je kot iz škafa, vmes pa se je bliskalo in grmelo. Skrbelo nas je že, ali bomo v tako hudi uri sploh videli nebotičnika. A smo imeli srečo. Vreme se je umirilo, celo zjasnilo se je, cesta pa se je zaradi poprejšnje segretosti in toplega ozračja hitro posušila. Videti od blizu nebotičnika, to ustvarjalno čudo, prevzame človeka, počuti se izjemno majhnega.
V Kuala Lumpurju živi 60 % muslimanov, 30 % Kitajcev in 10 % druge verske ali narodnostne opredelitve. Zanimivo je, da smo večinoma srečevali mlade muslimanke brez rut, tudi v kratkih krilih in diskretnih dekoltejih, nekatere pa celo v kavbojkah, medtem ko uslužbenke na letališču dosledno nosijo rute. Malezija je edina država muslimanskega sveta, ki uporablja v pisavi latinske črke.
Pred odhodom na letališče smo se še sprehodili po nabito polni kitajski tržnici na prostem. Prodajalci na tržnici niso vsiljivi, so pa vljudni, čakajoč, da bodo kaj prodali. Opazili smo, da kupcev ni bilo pretirano veliko, vsaj v večernem času ne.
Na letališče smo se vračali pozno zvečer po isti avtocesti, osvetljeni pa tako, kot da bi bil dan. Pod močnimi vtisi v Kuala Lumpurju in poprejšnjih dni v Burmi, smo si želeli vrniti v domovino "naš raj pod Triglavom". Kajti v luči močnih doživetij na potovanju človek zazna, kako lepo je v domovini, Sloveniji.