Biseri ene najlepših azijskih dežel

Zvemo, kako oblikujejo družinsko skupnost. Ko se dekle staro med 16. in 18. letom in fant med 18. in 20. letom odločita za skupno življenje, sedem levih in sedem desnih (ali sprednjih in zadnjih) sosedov potrdi njuno družinsko skupnost. Družina in sorodstvo si prizadevajo, da mladi par ostane skupaj. V državi ni veliko ločitev, čeprav je le-ta enostavna. Vzrok je verjetno tudi v tem, da starši ločene hčere ne sprejmejo nazaj v družino.

Četrtek, 26. februar
V jutranjih urah si ogledamo v bližini hotela Conqueror Resort delavnico papirja iz murvinega lubja. Kupimo nekaj spominčkov, nakar odpotujemo proti jezeru Inle, ki sodi med največje znamenitosti v državi. Jezero je dolgo 22 kilometrov, ob njem in na njem pa je 17 manjših vasi z lesenimi hišami postavljenimi na kolih.
Ob prihodu k jezeru Inle nas pred hotelom Hupin pozdravijo z njihovo glasbo, nakar nas po tradiciji slavnostno pogostijo s kozarcem čaja. Zatem se namestimo v vrstnih bungalovih, postavljenih na kolih nad jezerom. Tako smo za dva dni postali mostiščarji tudi mi.
Popoldne preživimo na jezeru. Po dobri uri vožnje s štirisedežnim motornim čolnom oz. kanujem pridemo do tkalnice svile iz lotosovih niti, ki jih pridobivajo iz stebla te rastline. Celotno delo poteka ročno. Tkalke so videti dobrovoljne, kljub trdemu služenju za košček kruha. Ob trgovini tkalnice se pojavijo močno oboroženi vojaki, ki preštevajo turiste. Verjetno so opravljali kontrolo nad dobičkom od kupljene svile, saj gre tod metrsko blago dobro v promet. Zatem obiščemo trgovino bombažnih, ročno tkanih izdelkov. Nekaj izdelkov v trgovinah smo kupili tudi mi. Kako dobro je razvita obrt, vidimo dobrih sto metrov stran, ko vstopimo po lesenem stopnišču v kovačnico, kjer so trije mladi fantje s kladivi oblikovali razžarjeno železo v izdelek (bodala, okraske...). Ne daleč stran stopimo v delavnico, kjer iz tikovega lesa izdelujejo kanuje, na katerih potem ribiči veslajo na poseben način: z eno nogo odrinejo veslo, na drugi pa trdo stojijo na čolnu. Pravijo, da trdo stojijo na eni nogi kot čaplje. Tudi ribe lovijo na poseben način: mrežasti leseni koš potisnejo do dna, nato pa z železno bodico na lesenem kolu nabadajo in izvlečejo nalovljene ribe. Takšno lovljenje jim omogoča plitvo jezersko dno, globoko povečini dva do tri metre. Velik vtis so naredili obsežni plavajoči vrtovi, na katerih pridelajo preko celega leta dovolj zelenjave za skoraj vso državo. Naleteli smo na lepo urejene grede paradižnika, kumar, buč, stročnici-graha in fižola, malancane, čilija, cvetlic … Graditev gred omogoča hiacinta, rastlina podobna lokvanju, z močno razpredenimi koreninami. Rastlino izpulijo, jo zasukajo, nanjno naložijo najprej travo, nato pa prst iz jezerskega dna. Tako se gnoji in namaka rastoča zelenjava povsem naravno.

Petek, 27. februar
Tega dne se najprej odpeljemo s čolnom na sejem. Do tja porabimo uro in pol. Za hip presenečeno obstanemo, ko pred obalo naletimo na več deset tesno drug ob drugem parkiranih čolnov. Toda naš voznik, domačin, je vztrajen. Potiska jih stran in uspe nas pripeljati do kopnega. Ob živahni ponudbi rib, zelenjave, tekstila, spominkov..., dajejo poseben čar sejmu prodajalci v tradicionalnih oblačilih večinskega ljudstva Intha.
Po ogledu sejma gremo še delavnico, kjer izdelujejo tipična bambusova pokrivala. Ta so tako trda, da so za nas bolj za okras kot za na glavo. Na jezeru Inle je tudi starodavni samostan s pagodo, kjer imajo menihi dresirane mačke, ki znajo skakati skozi železni obroč. Za turiste je to prava atrakcija. Sicer pa je tod v ospredju tempelj z več kot 60 Budinih izredno lepo izrezljanih oltarjev.
Še pogled na zamegljeno jezero in okolico z okoli 130.000 prebivalci, nakar se odpeljemo na letališče Heho. Ker imamo do vzleta letala proti Mandalayu dovolj časa, ga izrabimo za masažo, ki nam jo ponudijo kar v čakalnici. Za 1000 čatov (okoli 300 SIT) na vsakega si jo privoščimo vsi. Dekle in fant nam temeljito zmasirata roke, noge in hrbet, da se odlično počutimo.
Polet do Mandalaya je trajal slabo uro. Mesto šteje okoli 800.000 prebivalcev. Ima pa tri poglavitne vire zaslužka kot pravijo domačini: 1. belo, 2. rdeče in 3. zeleno (mamila, rubini, žad). Vodič Tint nam pove, da je Mandalay bogato mesto, zaradi delujoče mafije pa je nevarno. Večerni sprehod po mestu nam zato odsvetuje. Namestili smo se v modernem hotelu z bazenom Mandalay Hill Resort. Večerja v njem pa po okusu gurmanov. Kar 60 samopostrežnih jedi so nam ponudili: evropskih in azijskih. Mitja našteje svoje okušanje na 30 jedeh, Angelca pristane na 15. jaz pa na 12. Po večerji se odpeljemo do zlatarne Mar Kar Min, kjer imajo zelo lep nakit z rubini.

Sobota, 28. februar
Z malim avtobusom se odpeljemo v nekdanjo kraljevsko prestolnico Amarapura ob jezeru Thautheman, kjer se sprehodimo po znamenitem, več kot tisoč metrov dolgem tikovem mostu na 984 kolih. Pravijo, da je narejen iz ostankov lesa kraljeve palače. Za tem obiščemo versko šolo oziroma semenišče Maha Ganayon Chaung, kjer se šola več kot tisoč pripravnikov - menihov, ki gredo potem za glavne menihe v vaške samostane. V državi je aktivnih okoli 400.000 menihov. Verska šola je bilo ustanovljeno leta 1914. Vzdržuje se z darovi. Vodič Tint je povedal, da je ob rojstvu svojega sina daroval verski šoli 100.000 čatov (okoli 125 dolarjev), kar je za tamkajšnje razmere izredno visok znesek. Tudi sam se je nekoč izobraževal v tej šoli.
V novic gredo fantje stari 8 let. Dobijo dva obroka hrane na dan. Pred vstopom v jedilnico dobijo na dvorišču riž, omako, jogurt in banano, na mizi v jedilnici pa še nekaj jedi. Del svojega obroka podarijo nekateri pred semeniščem čakajočim revežem.
Na griču Sagaing si ogledamo še samostan U-Panya, imenovanem po ministru Soon Oo Pon Nya Shin iz 13. stoletja. Izstopa po slikoviti keramiki, tako na zidovih kot na tleh. Odpira pa se odtod tudi čudovit razgled na reko Iravadi in okoliško hribovje s številnimi belo pobarvanimi stupami. Pod hribom obiščemo tako imenovano "joškasto pagodo" Kang Hmči Daw, katere notranjost žari od loma svetlobe malih zrcal. Nato za zaključek dneva obiščemo v Mandalayu delavnico tapaserije in delavnico, kjer izdelujejo kipe Bude iz belega marmorja.
Legenda o Budi pravi tole: Ko je Buda zapustil kraljevo palačo, je videl starčka in v njem spoznal minljivost mladosti; nato je srečal bolnika, tako se je srečal s smrtjo; nato je zagledal meniha, v njem pa je spoznal upanje po smrti.