Biseri ene najlepših azijskih dežel

Edino, na kar zgodovinske spremembe niso vplivale, je bilo zaupanje Burmancev v verstvo, ki je prišlo k njim iz Indije in se je že pred dobrima dvema tisočletjima zakoreninilo v njihovi domovini. V Burmi še dandanes ugled ne velja vele-bogatašu, pač pa kot miš revnemu menihu.

Torek, 24. februar
Soproga Angelca mi je zjutraj povedala, da jo je v sanjah okrog 6,40 ure, preden se je zbudila, prijazno poklicala štiriletna vnukinja Sara. Sicer pa da spanje ni imela najbolj trdno, zapolnjevala pa da ga je z meditacijo. Meni tega ni bilo treba, saj sem noč prespal izvrstno.
Z malim avtobusom se takoj po zajtrku odpeljemo proti Čakpunu (Kyakpun) k štirim 30 metrov visokim kipom Bude, ki so narejeni iz opek, obloženi z mavcem, nato pa pozlačeni. Osem vogalni prostor ima male "oltarčke", za dneve v tednu (za sredo se oltarček ponovi), kjer se ljudje ustavijo in molijo glede na svoj rojstni dan v tednu. Angelčin patron je miš, moj pa lev, tako nama je povedal vodič Tint. Angelca je darovala eno od orhidej z letala za srečno popotovanje. Vražjevernosti Myanmarcev se namreč pridružimo tudi mi.
Pagode so štirikotne, kar simbolizira štiri Bude. So votle, s streho in se dvigajo v obliki zvona, ali kot manjša in še manjša streha postavljeno na večjem zvonu. Pagodo z Budinimi oltarji varujejo Činti (pol zmaj, pol lev), varuhi templjev. Stupe (zedi), ki zvončasto krasijo pagode, so polno grajene. Večinoma so bele, nekatere pa tudi iz rdečkaste opeke.
Ob prihodu v mesto Bago smo si najprej ogledali izjemno dragocen zgodovinski kulturni spomenik ležečega Buda. Odkrili so ga izpod pokritega peska z zaraščeno zemljo. Danes varuje 54 m dolgega in 16 m širokega Buda zasilna kovinsko konstrukcijska streha. Zanimivi so mu nohti na nogah, ki so okrašeni z bleščečem mozaikom raznobarvnih kamnov, izstopa pa tudi vzglavje iz lepi šatulj.
Razred zase je tudi pagoda Šymodo (Shymodo) z 114 metrov visokim pozlačenim zvonom. Ob njej se bosi sprehodimo po velikem marmornatem dvorišču, ki ga krasijo lepo izrezljane in okrašene kapelice z oltarji Bude. Ustavimo se še pri drevesu bynjang, pod kakršnim je Buda doživel razsvetljenje.
Pot odtod nas je vodila proti Sveti gori Čahtio (Kyikhtio). To je eden od najsvetejših krajev v deželi, kjer po legendi na vrhu gore šest Budovih las zadržuje Zlato skalo, da ob robu stene ne pade v prepad. Do tja prečkamo plovno reko Sithan, opazujemo lesene koče prijetnega videza, grajene predvsem z bambusa. Večinoma so na kolih, kar naj bi ljudi varovalo pred golaznijo in vodo v poletnem monsunu. Na goro nas po strmem klancu in ovinkasti cesti popelje mali tovornjak. Vožnja je tod naporna, saj zaradi slabega, sicer asfaltiranega cestišča, poskakujemo na lesenih klopeh kot bi jahali konja. Ustavimo se pred Golden Rock hotelom, na višini okoli 1000 m, kjer je naše začasno bivališče. Hotel obdaja arboretum dreves in cvetja, kar deluje na nas mirno in spokojno. Tod se razpoloženje romarske poti na Sveto goro k Zlati skali človek kar nekako navzame. Mitja, Uroš, Angelca in jaz smo jo mahnili po strmi cesti peš, Mojca, Marija in Meta pa so bile prenesene na nosilih, na ramah štirih krepkih fantov. Cena za nosila je znašala 8.000 čatov (Kiat-ov), to je okoli 2,4000 SIT, pa še vsakemu fantu po eno kokto povrh.
Ob poti smo šli mimo preprostih lesenih bivališč na bambusovih kolih z majhnimi trgovinicami s spominki. Naleteli smo na betlovo trto, katere liste domačini zvijajo v nekakšne cigare in jih žvečijo. Pravijo, da jim poteši lakoto. Ob žvečenju jim rdeče pobarva zobe in ustno votlino.
Pred vstopom na plato Svete gore Čahtio se moramo sezuti in nadaljevati pot bosi. Najprej se ustavimo ob zlatem po legendi okamenelem čolnu, s katerim je bila na goro pripeljana Zlata skala, ki je pa žal nismo videli, ker je bila pokrita s "kuto". Menda se jo je dotaknila ženska (kar je prepovedano), zato je dve uri za tem zgorela bližnja vas in z njo nekaj vaščanov. Da bodo izbrisali prekletstvo, jo bodo prezlatlili. Ni kaj, vsepovsod so Eve, ki povzročijo izgon iz raja.
Na gori je več posvečenih stavb, med katerimi izstopata pagoda Paya in samostan Čaung. Ob večernem zatonu zaradi pozlačenih stavb gora kar žari, kar pusti v človeku neizbrisan, vendar svetel pečat.

Pepelnična sreda, 25. februar
Naslednji dan se od hotela napotimo v dolino. Najprej dobre 100 metrov peš, naprej pa z malim tovornjakom. Pred hotelom je bilo več otrok, ki so se ponujali za prenos naše prtljage do parkirnega prostora. Ustregli smo jim, naj kaj zaslužijo. Po zaključku prenosa so zahtevali po 500 čatov, to je okoli 150 SIT, večinoma pa smo jim dali več, kar jih je izjemno razveselilo. Na mestu, kjer smo se s tovornjaka presedli v džip, je bil velik naval ponudb eksotičnega sadja (banan, manderin,...), za kar so poskrbela mlada dekletca. Ta dan smo namreč jedli le sadje zaradi postne Pepelnice.
Ob vračanju proti Yangoon-o smo tokrat posvetili posebno skrb opazovanju pokrajine. Peljali smo se mimo riževih polj, nasadov dreves kavčuka, sladkornega trsa in drugih tamkajšnjih dobrin. Od blizu smo si ogledali kako čistijo in sušijo v reki Sithan nalovljene "kačje ribe". Ustavili smo se tudi ob manjši kmetiji, kjer v nasadu ob hiši gojijo betlovo trto. Ušlo pa nam ni iz vida, kako se ob reki, ne da bi enega ali drugega motilo, prosto in složno sprehajajo race in prašički.
Ob prihodu v Yangoo smo se napotili na letališče, odkoder smo z manjšim letalom nadaljevali pot v Heho, ki leži na okoli 1000 metrov visoki planoti. Pokrajina je tod precej drugačna, bolj intenzivno obdelana. Tudi hiše so večinoma zidane, kar izdaja višji življenjski standard prebivalstva kot na juga države. Od tod smo z manjšim avtobusom nadaljevali pot v romarski kraj Pinday, kjer se nekoliko višje od ravnine nahaja na gori kapniška votlina z okoli 9000 Bud (velikimi in malimi, večinoma pozlačenimi). Med potjo smo se ustavili pri enem od velikih svetih dreves Bynjan, se malo oddahnili in ob več drevesih z žareče rdečimi cvetovi (plamenasto drevo imenovano v prevodu), podobnimi magnoliji. Naleteli smo tudi na suho odvrženo kožo od neznane kače. Sicer pa je bilo polje v tem času požeto od žitaric.
Do votline smo se peljali z modernim dvigalom. Po ozkih poteh smo se nato sprehajali med kipi Bud, ki so prevlečeni z zlatom močno sijali in odstopali od počrnelih jamskih kapnikov. O tej jami pravi legenda tole: "Zli duh je ugrabil 7 lepotic in jih skril v jamo, ki jo je stražil strašni pajek. Prišel je princ, premagal pajka in rešil lepotice." Po tej legendi so se v jami naselili menihi in postavili kip Bude. To je spodbudilo mnoge družine, da so postavili v jami družinski kip Bude, ki ga občasno tudi obiskujejo in se ob njem predajajo meditaciji.
Po ogledu jamske znamenitosti smo noč preživeli ob vznožju hriba v bungalovih hotela Conqueror Resort, obdanem z izjemno lepim in urejenim parkom.