Biseri ene najlepših azijskih dežel
Burma, od leta 1989 Myanmar

Ravno v času, ko smo se pripravljali na pot v to deželo, so bili pri nas časopisi polni člankov o nevarni piščančji gripi, ki poleg Kitajske grozi ljudem tudi v Indokini, kamor poleg Myanmara spadajo še Tajska, Kambodža. Laos in Vietnam. En del, z glavnim mestom Kuala Lumporjem, pa tudi Malezija. Pisalo je, da je kar nekaj ljudi zbolelo za to izredno nevarno nalezljivo bolezen, pet, šest... je bilo poudarjeno, na Kitajskem pa še več. Ob tem, da živi v Indokini več kot 210 milijonov ljudi, na Kitajskem pa približno še toliko nad milijardo, je možnost okužbe turistov tako rekoč ničelna. Pa vendar, mnogi so se zbali. Tudi naša skupina se je zaradi te bojazni zmanjšala od osem na šest članov.

Pagoda Shwedagon v Yangonu Myanmar ima okoli 50 milijonov prebivalcev; desetina od teh živi v glavnem mestu Yangoo. Od teh je dobre dve tretjini Burmancev, ki so naseljeni predvsem v nižinah. Tod so se naselili s tibetanskega višavja v 9. stoletju. Poleg njih, vendar predvsem v obmejnem goratem svetu, živijo še Kareni, Čini, Moni, Šani in Rahini. Po veroizpovedi je 89 % budistov, drugi pa so predvsem kristjani in sunistki muslimani.
Država, ki jo vodi in nadzira totalitarna vojaška oblast, se je do leta 1989 imenovala Burma. Da druge manjšine v njej ne bi bili zapostavljeni, jo je vojaška oblast preimenovala v Myanmar.
Podnebje je tod monsumsko. Od maja do oktobra je deževna doba z visokimi temperaturami in visoko vlago, od novembra do marca tod prevladuje sušnejši monsun s prijetnimi temperaturami in večji del jasnim vremenom. Za tuje turiste, vajene zmernejše klime, je ta čas najprimernejši.

Če želimo spoznati pravo Azijo, takšno kot je bila pred stoletji, potem je Burma oz. Myanmar prava dežela. Tam ni visokih nebotičnikov, dragih restavracij, ni eden od tehnoloških hitov, je pa zaradi ljudi gotovo zelo topla-prijazna azijska dežela. V zgodnjih jutranjih urah se tam srečuje menihe na obhodih, človek onemeli pred lepoto Bagana, kraja z več tisočih pagod, posebej nagovori človeka tudi mistično jezero Inle. Nesluteno bogastvo nudijo budistični templji, ki jih že stoletja oblagajo z zlatimi lističi. Burmanci so namreč ljudje, ki jim darovanje Budi in tudi duhovom pomeni enega od življenjskih smotrov.
Edino, na kar zgodovinske spremembe niso vplivale, je bilo zaupanje Burmancev v verstvo, ki je prišlo k njim iz Indije in se je že pred dobrima dvema tisočletjima zakoreninilo v njihovi domovini. V Burmi še dandanes ugled ne velja vele-bogatašu, pač pa kot miš revnemu menihu.

V čem se odraža Budizem in na kaj vpliva? Budizem je etični in filozofski nauk, ki je nastal v 6. stoletju pred našim štetjem in se je v nekaterih državah Vzhodne Azije pozneje razvil v religijo.

Pagoda v Kyakpunu Med širjenjem je budizem doživel več sprememb. V Burmi je ostal živ in najčistejši. Veže se na prvotni nauk Bude, ne pozna osebne duše, niti Boga. Ta uči, da strogo nravno življenje in brezmejno samožrtvovanje za dobro sobitij vodi k odrešenju, to je v stanje blaženega miru nirvane (izstop iz krogotoka rojstev in smrti).

Burma je dežela, za katero se je vredno navdušiti. Nenavadna je z vsemi svojimi jeziki, in rasami, arhitekturo in džunglami, kulturnim bogastvom in mesti. Tu so lesene kolibe iz bambusa na kolih, ki spominjajo na davne koliščarje na Ljubljanskem barju. Doline kot griči so še danes okrašene z neštetimi pagodami, ki so jih zgradili nešteti rodovi. Večina burmanskih pagod ima svojo obliko po indijski stupi; nobena med njimi pa po slavi in veličastnosti ne prekaša pagode Shwegadon (Švegadon) v glavem mestu Yangoo-ju. Pred vsakim izmed teh svetišč stoji dvojica bajeslovnih živali, v zasenčeni notranjosti pa kraljuje na stotine Budovih kipov, nekateri iz zlata ali srebra, drugi iz marmorja ali lesa. Gongi, razkošje barv in dišav, z zvonovi na vrhu pagode in dragulji, ki odbijajo sončne žarke nudijo očarajoč prikaz, prepoln čudovitega vzhodnjaškega sijaja.

Doživetje takšnega sveta, v katerem srečaš kot tujec srečne, nasmejane domačine kljub njihovi obupni revščini, je pravi obliž (blagoslov) za človeško dušo.

Dogodki s potovanja:

Nedelja, 22. februar 2004
Padal je rahel ledeni dež, ki pa cestišča ni ogrozil, nevšečnost pa je povzročil na letališču. Iz Brnika bi morali poleteti proti Frankfurtu ob 7,45. V letalo smo se vkrcali v pravem času, nato pa obsedeli v njem do 9.30, saj čiščenje ledu z letala, delavcem ni šlo najbolje od rok. Ob prihodu na letališče v Frankfurtu smo prav iz tega razloga zamudili naročeni let za Kuala Lumpur v Maleziji. Čeprav "ujetniki na letališču" smo bili dobro razpoloženi, potrpežljivo smo čakali brez nervoze in slabe volje, nekako v upanju je spokojno mineval čas. Med čakanjem na letalo nam je Lufthansa dala celo bone za kosilo v višini 15 EU, kar je bilo za že kar lačne popotnike pravo veselje. Za popestritev pa smo bili v letališki restavraciji še priča žeparski nevšečnosti pri sosednji mizi, tako smo bili opomnjeni na samem začetku naše poti na večjo previdnost. Po 10 urah čakanja smo se vkrcali namesto na malezijsko letalo na lufthansino in namesto v Kuala Lumpur smo poleteli v Bangkonk na Tajskem. Za hrano in pijačo je bilo na letalu med 11 urnim letom dobro preskrbljeno. Sicer pa smo večji del leta predremali, ali celo prespali.

Pagodo Shwedagon obiskuje veliko romarjevPonedeljek, 23. februar
V Bangkoku smo pristali ob 14.15 uri. Zaradi enajsturnega leta v sedečega stanja, smo začutili malo trda kolena, kar pa nas ni spravilo ob dobro voljo. Do naslednjega leta preživimo v veliki in moderni letališki stavbi; občudujemo številne bogato založene trgovinice in številne male nasade s cvetočimi orhidejami po širokem hodniku. Kot da ne čakamo na naslednje letalo, tako nam je hitro minil čas na tem prijetno urejenem letališču. Ob 18. uri poletimo proti Yangoon-u in to po srečnem naključju v prvem razredu. Ob malici nam ponujajo razna vina, a nas ne navdušijo, za napitek bi potrebovali več predhodnega spanja, razveselijo pa nas s podarjenimi šopki orhidej.
Letališče v Yangonu je majhno in skromno, vendar čisto in domače, kljub zastraženosti. Na letališču nas ob izhodu prijazno pozdravi vodič Khin Mang Tint, odet v londži (krilo, ki ga nosijo tamkajšnji moški). Dober vtis nam napravi takojšen "familiarni odnos". Z manjšim avtobusom se odpeljemo v hotel Grant Plaza Parkrojal. Dodelijo nam prijetno aklimatizirane sobe z vsem udobjem, varovano s kodo na prejeti kartici. Večerja je bila bogata in samopostrežna. Vseh jedi ni bilo moč poskusiti, preveč jih je bilo tudi evropskih. Bil je občutek razkošja, kar se je ob razpoloženju in prijetni družbi stopnjevalo.

Torek, 24. februar
Soproga Angelca mi je zjutraj povedala, da jo je v sanjah okrog 6,40 ure, preden se je zbudila, prijazno poklicala štiriletna vnukinja Sara. Sicer pa da spanje ni imela najbolj trdno, zapolnjevala pa da ga je z meditacijo. Meni tega ni bilo treba, saj sem noč prespal izvrstno.
Z malim avtobusom se takoj po zajtrku odpeljemo proti Čakpunu (Kyakpun) k štirim 30 metrov visokim kipom Bude, ki so narejeni iz opek, obloženi z mavcem, nato pa pozlačeni. Osem vogalni prostor ima male "oltarčke", za dneve v tednu (za sredo se oltarček ponovi), kjer se ljudje ustavijo in molijo glede na svoj rojstni dan v tednu. Angelčin patron je miš, moj pa lev, tako nama je povedal vodič Tint. Angelca je darovala eno od orhidej z letala za srečno popotovanje. Vražjevernosti Myanmarcev se namreč pridružimo tudi mi.