1. Kako lepo razna ljudstva o tebi, blagi, govore, moreš po tem presoditi, da sem te prej vzljubil, kot spoznal. Kakor namreč apostol pravi: »Grehi nekaterih ljudi so že prej očitni in gredo pred njimi v sodbo« (1 Tim 5,24), tako se z druge strani o tebi, preljubi, širi dober glas, da ne zasluži hvale, kdor te ljubi, pač pa slabo ravna, kdor te ne ljubi.

2. Ne omenim brez števila takih, v katerih si Kristusa preživljal, nasičeval, oblačil, obiskoval; tvoja pomoč bratu Heliodoru, ki je zabredel v stisko, bi mogla razvezati celo neme jezike. S kakšno hvaležnostjo, s kakšno hvalo je pripovedoval, kako si mu olajšal težave na potu, tako da te tudi jaz, počasne, ker me muči neznosna hiravost, na krilatih nogah, kakor pravijo, s prijateljskim pismom in prisrčno željo pozdravljam in objemam. Želim ti torej srečo in prosim Gospoda, naj porajajoče prijateljstvo trdno zveže.

2.

1. Ker me je z bratom Rufinom, ki je baje s sveto Melanijo¹ prišel iz Egipta v Jeruzalem, veže neločljiva bratska ljubezen, te prosim, naj ti ne bo nadležno, da mu izročiš moje pismo, ki je priloženo temu pismu.² Nikar ne presojaj mene po njegovih krepostih. Na njem boš videl izrazita znamenja svetosti; jaz pa, prah in trohica navadne prsti in že pepel, ko sem še živ, sem zadovoljen, če morejo moje brljave oči prenesti svit njegovih čednosti.

2. On se je pravkar okopal, je čist in bel kakor sneg; jaz pa umazan in z vso grešno nesnago, noč in dan s strahom čakam, da bi povrnil zadnji novčič (prim. Mt 5,26). Ker pa Gospod rešuje jetnike (Ps 145,7), in se ozira na ponižnega in krotkega in takega, ki se njegovih besed boji (prim. Iz 66,2), bo morda tudi meni, ležečemu v grobu pregreh, rekel: »Hieronim, pridi ven!« Sveti prezbiter Evagrij ti pošilja mnogo pozdravov. Brata Martinijana pozdravljamo s skupno vdanostjo; rad bi ga videl, toda vklepa me veriga hiravosti.

Na prvo stran.