1. Čeprav sem že poprej iz nauka svetih knjig spoznal, da Bog več da, kot ga prosimo in pogosto podeli, "česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo (1 Kor 2,9)", sem vendar zdaj to sam na sebi doživel, predragi Rufin.¹ Kajti jaz, ki se mi je želja, da bi si z dopisovanjem čarala pred duha podobo pričujočnosti, zdela zelo drzna, slišim, da greš globlje in globlje v egiptovske samote,² obiskuješ zbore menihov in hodiš med božjo družino na zemlji.
2. Ko bi mi zdaj Gospod Jezus Kristus nepričakovano dal, da bi bil prenesen kakor Filip k dvorniku (prim. Apd 8,26-40)³ ali Habakuk k Danielu (prim. Dan 14,32 -38),⁴ kako bi te objel in se tesno oklenil tvojega vratu, kako bi pritisnil svoje ustnice na obličje, ki je nekdaj z menoj zablodilo v zmote in se potem zmodrilo! Ker pa tega nisem vreden in so pogostne bolezni strle moje telo, slabotno, tudi ko je zdravo,⁵ ti namesto sebe pošiljam naproti to pismo, ki naj te ujame v zanko ljubezni in privede k meni.

2.

1. Prvo srečno novico, ki me je nepričakovano razveselila, mi je poslal Heliodor. Nisem verjel, da je res, kar sem želel, da bi bilo res, ker je tudi on dejal, da je le od drugod slišal, in ker je bila stvar tako nova, da je novost novici jemala verjetnost. Da je neodločeni in omahujoči duh novico verno zaupljivo sprejel, ga je z zanesljivim poročilom prepričal neki aleksandrijski menih, ki ga je blago in vdano ljudstvo poslalo k egiptovskim izpovedovalcem in po volji že mučencem.⁶
2. Priznavam, da še tudi s tem moja sodba ni bila trdna. Ker namreč ni poznal ne tvojega rojstnega mesta⁷ ne tvojega imena, se je zdelo, da je samo s tem nekaj več povedal, ker je isto trdil, kar so že drugi naznanili. Na koncu je prišla resnica z vso težo na dan. Potniki, ki so v velikem številu prihajali in odhajali, so namreč pogosto pravili, da je Rufin v Nitriji⁸ in da je odšel k blaženemu Makariju.⁹
3. Tu pa bi vernosti skoraj popustil vajeti in takrat mi je bilo res žal, da sem bolan. In če me oslabele telesne moči ne bi kakor spona zadrževale, bi mi ne moglo zaustaviti pobožno hiteče korake ne sreda poletja s svojo pripeko ne morje, popotnikom nikoli varno. Verjemi mi, brat; mornar, ki ga vihar premetava, se ne ozira tako željno po pristanu, žejne poljane ne hrepene tako po dežju, mati ne pričakuje ob morskem zalivu sede s toliko skrbjo svojega sina.

3.

1. Ko me je iznenada od tebe iztrgal vrtinec, ko me je tebi, ki sem ti bil v ljubezni zvest prijatelj, iztrgala hudobna ločitev,¹⁰

»mi nad glavo temačen oblak prignal je nevihto«¹¹
»krog in krog bilo le morjé, bilo le nebo je.«¹²

Ko sem romal, ne da bi vedel kam, ko so me Trakija, Pont in Bitinija ter pot skoz vso Galatijo in Kapadokijo in dežela Kilikijcev strli s svojo pekočo vročino, se mi je, brodolomcu, naposled Sirija ponudila za varen pristan. Tam sem prebolel vse bolezni, kar jih je mogoče, in od dveh očes izgubil eno: Inocencija, kos mojega srca, je namreč ugrabila nagla vročica.
2. Zdaj imam še eno in edino oko, našega Evagrija,¹³ ki sem mu v nepotrebno nadlego, še zmeraj bolan. Spremljal nas je tudi Hilas,¹⁴ suženj svete Melanije,¹⁵ ki je s čistim življenjem izpral madež sužnosti. Tudi ta mi je na novo odprl še ne zaceljeno rano. Ker pa apostolova beseda prepoveduje žalovati za umrlimi (prim. 1 Tes 4,12) in ker je vesela novica¹⁶ omilila prehudo žalost, ti to naznanjamo, da izveš, če še ne veš; če pa si že prej izvedel, se skupaj veseliva.

4.

1. Tvoj Bonoz,¹⁷ pravzaprav moj ali bolje, najin, že stopa po lestvi, ki jo je Jakob videl v sanjah (prim. 1 Mz 28,12): nosi svoj križ (prim. Mt 16,24), ne skrbi za jutri (prim. Mt 6,34) in se ne ozira nazaj (prim. Lk 9,62). Seje v solzah, da bo žel v veselju (prim. Ps 125,5), in je po Mojzesovem skrivnostnem zgledu v puščavi nasadil kačo na kol (prim. 4 Mz 21,9; Jn 3,14). Pred to resnico naj se skrijejo zlagane in čudežne zgodbe, ki jih je zapisalo grško ali rimsko pero!
2. Glej, mladenič, z nami v svetnih svobodnih umetnostih izobražen, zelo bogat in med vrstniki zelo ugleden je zapustil mater, sestre in predragega rodnega brata in se kakor nov rajski prebivalec naselil na otoku, ob katerem bučeče morje razbija ladje in ki zbuja strah zaradi ostrih čeri in golih pečin in samote. Tam ni ne kmeta ne meniha. Tudi mali Onezim, ki ga poznaš in ga je kakor mlajšega brata ljubil, ni v široki pustinji njegov spremljevalec.
3. Sam, pravzaprav ne več sam, ker je Kristus pri njem, gleda božje veličastvo, ki so ga tudi apostoli videli samo v samoti (prim. Mt 17,1-9). Ne gleda mest z visokimi stolpi, pač pa se je zapisal v službo novega mesta. V grdi raševini tičijo njegovi otrpli udi, toda tako bo lažje odnesen na oblakih Kristusu nasproti (1 Tes 4,17). Ne uživa ljubkih studencev, toda iz Gospodove strani pije vodo življenja (prim. Jn 19,34). To si postavi pred oči, preljubi moj prijatelj in k temu obrni srce in duha, kakor da je res pred teboj; ko boš spoznal bojevnikovo težko borbo, boš mogel hvaliti zmago.
4. Okoli in okoli otoka buči divje morje in od izjedenih skal se odbija rjovenje valov. Na tleh ni zelene bilke in spomladi ni nikjer na polju goste sence. Strme pečine objemajo otok kakor strašno ječo. On je brez skrbi, brez strahu in ves oborožen po apostolovi besedi (Ef 6,14-17); zdaj posluša Boga, ko prebira božjo besedo, zdaj se pogovarja z Bogom, ko Gospoda prosi, in morda ima na otoku tudi kako prikazen kakor Janez (prim. Raz 1,9-12).

5.

1. Kaj meniš, kakšne zanke mu hudič zdaj spleta, kakšne zasede, misliš, mu pripravlja? Morda se bo spomnil nekdanje prevare in mu svetoval, naj se pokrepča. Toda odgovor je že dobil: »Človek ne živi samo od kruha« (Mt 4,4). Morda ga bo mamil z bogastvom in slavo. Toda rekel mu bo: »Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko« (1 Tim 6,9), in: »Meni pa je vsa hvala v Kristusu« (prim. Gal 6,14). Od posta utrujene ude bo udaril z hudo boleznijo. Toda vrnil mu bo udarec z apostolsko besedo: »Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10), in: »Moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). Pretil bo s smrtjo. Toda slišal bo: »Željo imam, biti razvezan in biti s Kristusom« (Flp 1,23). Streljal bo ognjene puščice, toda ščit vere jih bo prestregel (prim. Ef 6,16). In da ne bom mnogo ponavljal. Satan ga bo napadal, Kristus ga bo branil.
2. Hvala ti, Gospod Jezus, da bom na tvoj (sodni) dan nekoga imel, ki te bo mogel prositi zame. Sam veš - pred teboj so odprta srca vseh ljudi, ki preiskuješ skrivnosti srca, ki si se ozrl na preroka v globini,¹⁸ zaprtega v trebuhu take pošasti (prim. Jon 2,1-11) - kako sva jaz in on od nežnih otroških let do cvetoče mladosti skupaj rasla, kako so naju iste dojilje v svojem naročju in isti varuhi s svojimi objemi ljubkovali, in ko sva, ko sva končevala študij v Rimu, na napol barbarskih renskih bregovih imela isto hrano in izbo, kako sem jaz prvi sklenil, da ti bom služil. Spomni se, prosim, da je bil ta tvoj borilec nekdaj z menoj novinec. Imam obljubo, ki jo je dalo tvoje veličastvo: »Kdor bo učil, pa ne spolnjeval, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu.«¹⁹
3. Naj on uživa venec kreposti in zaradi vsakodnevnega mučeništva naj v belem oblačilu hodi za jagnjetom (prim. Raz 14,4), meni: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.« (Jn 14, 2) in »zvezda se od zvezde ločuje po sijaju« (1 Kor 15, 41), - meni pa podeli, da bom smel pod petami svetnikov dvigniti glavo; ker sem jaz hotel in je on izvršil, meni odpusti, ker nisem mogel spolniti, njemu pa daj plačilo, ki ga zasluži.

6.

Na prvo stran.