Škofoma Alipiju in Avguštinu
UVOD V PISMO
Zadnje Hieronimovo pismo, poslano Avguštinu in njegovemu prijatelju Alipiju, škofu v Tagastu, ki ga dobro poznamo iz Izpovedi, priča, da so se odnosi med tema velikima
cerkvenima očetova po nemirnih letih v začetku 5. stoletja le pomirili. Znano je namreč,
da nista bila ravno istih misli, kar zadeva prevajanje svetega pisma, saj bi se Avguštin raje
opiral na grški prevod Septuaginte kot pa na hebrejske izvirnike. Kar nekaj let je bil med
njima hladen molk, ker je Hieronim dobil Avguštinovo rahklo kritično pismo šele potem,
ko je že ves svet govoril o njem. Potem je prišlo med njima do sprave, kar dokazujejo pisma iz kasnejšega obdobja. Morda ju je še posebej povezal skupen boj zoper pelagijanstvo, ki je sicer na prvi pogled pozitivno, saj hoče spodbuditi poglobljeno in dejavno krščansko življenje; šele kasneje pa se pokaže, da gre to na račun zaupanja v božjo milost, ki je pri pelagijancih močno razvrednotena.
Pismo je zelo kratko, kar morda kaže tudi na Hieronimovo oslabelost po težki bolezni, ki jo omenja v pismu. Pomenljivo je tudi dejstvo, da je to, zadnje Hieronimovo pismo,
namenjeno prav Avguštinu in je polno prijateljskih besed in občudovanja.
BESEDILO PISMA Zares svetima gospodoma Alipiju in Avguštinu, ki jima po vsej pravici gre ljubezen in
spoštovanje, pošilja Hieronim pozdrav v Kristusu.
Sveti duhovnik Inocencij,1 ki prinaša ta list, ni vzel lani mojega pisma za vaju, prečastita,
češ da se nikakor ne misli vrniti v Afriko. Vendar hvalimo Boga, da se je zgodilo, da sta
vidva s svojim pismom pretrgala naš molk. Meni je namreč zelo všeč sleherna priložnost,
če vama lahko pišem, prečastita, in kličem Boga za pričo, da bi, če bi bilo mogoče, vzel
golobje peruti in poletel (prim. Ps 54,7) v vajin objem, zmeraj sicer, kakor zaslužijo vajine
kreposti, zlasti pa še zdaj, ko sta pomagala in povzročila, da je bila zadušena Celestijeva
kriva vera.2 Ta je srca mnogih tako okužila, da celo zdaj, ko vidijo, da so premagani in
obsojeni, ne razkužijo svojih src, marveč nas sovražijo - saj ne morejo nič drugega -, ker
menijo, da so zaradi nas izgubili svobodo, da bi širili krive nauke.3
Vprašujeta me, ali sem kaj napisal zoper knjige Aniana, lažnega diakona v Celedi,4 ki se redi in masti, ko svoje neslane besede posoja drugim za bogokletne nauke. Vedita, da sem šele pred nedavnim prejel njegove knjige, ki mi jih je na posameznih lističih poslal naš brat
Evzebij.5 Potem pa sem bil zaradi bolezni, ki so me napadle, in zaradi smrti vajine svete in častitljive hčerke Evstohije tako žalosten, da se mi je skoraj zdelo, naj se zanje ne
zmenim. Kajti on tiči v starem blatu in pove samo nekaj zvenečih in naberačenih besed,
drugega nič. Vendar smo veliko dosegli, da se je odkrito izdal in svoja bogokletja vsem
razkril, ko je poskusil odgovoriti na moje pismo.6 Karkoli namreč taji, da je na tisti klavrni sinodi v Diospolu trdil, v tem spisu priznava. Nič velikega ni, odgovoriti temu neslanemu
besedičenju. Če pa mi Bog še da kaj življenja in bom imel dovolj pisarjev, bom z malo
razpravicami odgovoril, a ne zategadelj, da bi mrtvo herezijo zavrnil, marveč da bi
nespamet in bogokletje pobil s svojimi besedami.7 Bolje bi bilo, če bi tvoja svetost to storila, da bi ne bil prisiljen pred heretikom hvaliti lastne spise.
Sveti skupni otroci Albina, Pinian in Melanija8 vaju pozdravljajo. To pisemce iz svetega Betlehema izročam svetemu duhovniku Inocenciju, da vama ga ponese. Vajina vnukinja
Pavla9 vaju prijazno prosi, da se je spominjata, in vama pošilja mnogo pozdravov.
Usmiljenje našega Gospoda Kristusa naj vaju ohrani zdrava in stori, da se me bosta
spominjala, zares sveta gospoda in v ljubezni vseh častitljiva očeta.
K avtorju predelave in komentarja.
1.
2.
1. Ta prezbiter Inocencij je prinesel Hieronimu poročilo, da je bil 28. decembra 418 izvoljen Bonifacij I. za naslednika papeža Zosima.
2. Na sinodi v Kartagini leta 418 in z okrožnico (epistola tractoria) papeža Zosima.
3. Isto razpoloženje odseva iz prejšnjega pisma.
4. Diakon Anian iz Celede (menda Cenede, danes Vittorio Veneto) je napisal proti Hieronimu polemičen spis, kjer je branil Pelagijev nauk. Spis se ni ohranil. Polatinil je več homilij sv. Janeza Krizostoma. Na sinodi v Diospolu v decembru leta 415 se je potegoval za Pelagija.
5. Evzebij iz Kremone.
6. Dialogus adversus Pelagianos.
7. Tega Hieronim ni več storil.
8. Albina je bila hči starejše Melanije. Tu imenovana Melanija je Albinina hči, torej vnukinja starejše Melanije, Pinian pa njen mož.
9. Pavla, hči Toksocija, sina starejše Pavle, torej nečakinja Evstohije. Ko je ta v začetku leta 419 umrla, je Pavla prevzela vodstvo betlehemskega samostana.