UVOD V PISMO

Pismo je zelo kratko in v rokopisih nima običajnega naslova. Čisto verjetno gre za konec nekega daljšega pisma, saj manjkajo običajni začetni nagovori. Šele iz imen ljudi, ki jih je treba pozdraviti, lahko ugovotimo, da je naslovnik Avguštin. Pa tudi podoba, s katero se pismo začne, nas kar nekako preseneti zaradi svoje nenadnosti. Zadnji stavek, nekakšen post scriptum pa razodeva dobrega poznavalca Svetega pisma, ki se mu v vsaki situaciji porodi svetopisemska asociacija.

BESEDILO PISMA

Mnogi šepajo na obe nogi in niti zlomljenega tilnika ne uklonijo, ker so še tedaj v prejšnjo zmoto zaljubljeni, ko jo več oznanjati ne morejo.¹ Sveti bratje, ki so pri moji malenkosti, zlasti pa tvoje svete in častitljive sestre te ponižno pozdravljajo. Prosim te, častitljiva glava,² da v mojem imenu pozdraviš mojega gospoda Alipija³ in mojega gospoda Evodija⁴.

Zaslepljeni Jeruzalem je v Nebukadnezarjevi oblasti in noče slišati Jeremijevih nasvetov, marveč si želi v Egipt, da umrje v Tafnesu in ondi v večnem suženjstvu pogine.⁵

Na prvo stran.

K avtorju predelave in komentarja.

OPOMBE

1. Hieronim se je s tako zajedljivostjo lahko spravil samo na heretike; najverjetneje ima v mislih pelagijance. Ti so pretiravali pomen človekove svobode, in to na račun božje milosti. Če pismo datiramo v 418, je to razumljivo, saj je 418 pelagijanstvo doživelo ostro obsodbo tako v Rimu kot v Kartagini, očitno pa so kljub temu vztrajali na svojih stališčih, kar kaže Hieronimova pestra metafora.

2. Hieronim rabi besedo corona. Škofje v Afriki so si strigli lase v podobi venca ali krone. Krono rabi torej Hieronim per synecdochen za glavo, to pomeni dostojanstvo.

3. Alipij, Avguštinov rojak, učenec in prijatelj, škof v svojem in Avguštinovem rojstnem mestu Tagastu.

4. Evodij, Avguštinov rojak in prijatelj, sobesednik v dialogih De quantitate animae in De libero arbitrio, škof v mestu Uzalis v prokonzularni Afriki.

5. Hieronim ima tu najverjetneje v mislih pelagijanstvo v Jeruzalemu; z Nebukadnezarjem, babilonskim kraljem, ki je osvojil in uničil Jeruzalem, pa označuje škofa Janeza, ki je bil proti pelagijancem preveč popustljiv. Če to drži, je bilo pismo napisano pred Janezovo smrtjo 10. januarja 417. Jeremijevo prizadevanje seveda nanaša nase. Nikakor pa tu ni mogoče videti namiga na Alarikovo zavzetje Rima 410. Tafnes je bilo utrjeno egiptovsko mesto ob judovski meji, kamor so se zatekli Judje z Jeremijem pred Babilonci.
Hieronim tukaj očitno vleče vzporednico med tragičnimi dogodki ob babilonskem izgnanstvu in svojim časom, ko ogroža Cerkev pelagijanska kriva vera. V tem stavku je začutiti tudi kanček humorja na lasten račun, ko sebe primerja z nesrečnim Jeremijem (podobnost imena!), ki ga ljudstvo ni hotelo poslušati. Stanje v jeruzalemski Cerkvi pa vidi kot beganje iz strahu pred enim izgnanstvom v drugo.