V šesti razred sem hodil v šolskem letu 1961/62. Nekaj nepozabnih utrinkov iz tega obdobja je opisanih na nekem drugem mestu. V resnici sem se šele takrat seznanil s pravim predmetnim poukom. Sedmi razred osemletke, ki sem ga obiskoval v šolskem letu 1962/63, je bil že sam po sebi nenavaden. Zame je prišel na vrsto pred natančno 40 leti, ki so zares hitro minila, ko se človek na stara leta ozre nazaj. To je bilo takrat, ko so v Cerknem odstranjevali še zadnje ruševine iz druge svetovne vojne in ko je bila tovarna Eta v nezadržnem razvoju. Izdelati pa je bilo treba ta presneti sedmi razred vsaj zato, da je človek lahko napredoval v osmega. Razen če je kdo v prejšnjih letih zaostal in se mu po osmih letih ni več dalo hoditi v šolo. Saj navadno takega za to nihče ni prav posebno priganjal. Takrat tudi se ni bilo posebne potrebe, da bi ljudje končali osemletko. Kmetje so doma potrebovali delovno silo, zato je vsak par pridnih rok prišel prav, in to čimprej. Fantje naj bi začeli delati, čim jim je pognal prvi puh pod nosom, za dekleta pa je bilo pomembno, da se čim prej omožijo. Marsikdo pa je bil mnenja, da bo za na Eto že nekako dober, četudi brez popolne osnovne šole.

Po svoje takim zavidam: zaposlili so se s petnajstimi ali šestnajstimi leti in bodo kmalu lahko šli v pokoj, če že niso. Nekateri pa smo po osnovni šoli še dolgo gulili šolske klopi po srednjih šolah in fakultetah, da smo se potem prvič zaposlili, stari že krepko čez 20 let. Medtem so si oni drugi lahko že zgradili dom in se poročili. Razpravljati bi se dalo le o vrstnem redu teh dveh dejanj. Kje je še upokojitev, če jo bomo sploh kdaj učakali! Kar odmika se nam nekam, namesto da bi nam bila vedno bliže! Danes brez osemletke le redkokdo kam prileze. Če pa imaš fakulteto, pa to včasih tudi ne pomeni kaj prida.

Ni se pa vedelo, kdaj naj bi se v sedmem razredu, predzadnji stopnici takratnega osnovnošolskega izobraževanja, zares izplačalo začeti bolj učiti in koliko, na začetku ali na koncu, da bi potem v osmem vse lepo in prav teklo in da bi bil prehod na srednjo šolo za tiste, ki bi se zanjo odločili, čim bolj zglajen. Zato, ker sedmošolci niti ne vedo, kaj bi pravzaprav radi, jim navadno oslovska leta pridejo ravno prav, da zagodejo tudi kako neumnost. Mi smo to delali zelo na skrivaj, kajti tista leta so obstajali še zelo strogi učitelji, ki niso poznali šale in so uporabili tudi leskove obkladke, če drugače ni šlo. V sedmem razredu pa o srednji šoli še niti nismo kaj prida razmišljali, saj je bil vmes še osmi razred.

Prvi in najbrž edini udarec, ki smo ga sedmošolci doživeli, je bila selitev razreda v poslopje stare osnovne šole, v tisto nasproti Karuza. Nas šesti razred je bil prejšnje leto v prostorih nekdanje nižje gimnazije, kjer je bila pod Italijo sodnija. Te stavbe smo se bili že lepo privadili, bili tam med velikimi, nič več med prvošolcki in malčki. Potem pa jeseni razočaranje: ena paralelka sedmega razreda, tisto leto sta bila namreč dva sedma razreda, bo v poslopju stare osnovne šole, pod rajnko Avstrijo ljudske šole. Skupaj z otročaji! Kakšna sramota! Druga paralelka, sedmi a razred, pa je ostala v poslopju, kjer je bila zbornica. Takrat je bilo učencev dovolj za dve paralelki sedmega razreda, saj so prihajali na primer iz Novakov, Šentviške Gore in Bukovega. Nekateri so stanovali v dijaškem domu. To je bilo obdobje, ko so začeli ukinjati podružnične šole v celoti ali pa njihove višje razrede. In tako je moralo biti, kajti takratni ravnatelj Jože Štucin je bil neomajen. Nazadnje smo se vdali v usodo in moj sedmi b razred je bil v prvem nadstropju stare šole in pika. Više so nas dali baje zato, ker so nas imeli za pametnejše in so od nas pričakovali, da ne bomo tako rogovilili, da bi se udrl strop. Ta nas je še zdržal, kar je posebna čast in sreča, saj je menda kasneje popustil. Pa saj tudi za učitelje ni bilo lahko. Hoditi so morali iz zbornice, ki je bila v oni stavbi, in nositi s seboj vso potrebno kramo. V ta namen so pod takratnim otroškim vrtcem odprli poseben prehod, skozi katerega smo učenci in učitelji lahko hodili sem ter tja. Da, tudi učenci, saj je bilo treba hoditi v drugo stavbo po malico, pa tudi po kako učilo so nas učitelji včasih poslali tja. Tako je bila pot iz zbornice do našega sedmega razreda le nekoliko krajša. Navsezadnje pa smo se učenci obeh paralelk po tem koridorju tudi med seboj obiskovali. V vsakem primeru pa je bil križ s telesno vzgojo, ki smo jo imeli v telovadnici Elektrogospodarske šole, to se pravi na stari Eti. Selitev nam je seveda vzela kar nekaj časa, saj se je bilo treba sprehoditi praktično od ene cerkljanske palacine, dijaškega doma, mimo druge, zdravstvenega doma, na dvorišče nekdanje italijanske vojašnice, in to v času enega šolskega odmora, glavnega ali pa tudi ne.

Sicer je pa šolsko leto minevalo brez večjih pretresov. Bilo je nekaj športnih dnevov, delovnih akcij in drugih že utečenih prireditev. Pridno sem hodil k fotokrožku, ki ga je vodil tovariš Maks Pagon, ki nas je učil tisto leto matematike in fizike. Poslikali smo vse važnejše šolske dogodke, proslave po Cerknem ter seveda cerkljanske laufarje. Pagon je stanoval nad takratnim otroškim vrtcem in je imel zares kratko pot v službo. Bil je zelo dober učitelj. Navadno njegovi učenci niso imeli problemov z matematiko in fiziko na srednjih šolah, pa tudi na občinskih tekmovanjih so praviloma pobirali vse glavne nagrade. Vsekakor mu je marsikateri Cerkljan lahko hvaležen, da ga je toliko naučil.

V sedmem razredu pa niti ni bilo tako slabo. Spomladi leta 1963 smo namreč organizirali izlet na Vršič, meseca avgusta pa sem imel spet priložnost iti na lepše. Leta 2005 sem Vršič spet obiskal. Med poletnimi počitnicami, predno smo šli v Avstrijo, smo nekateri šli v to tovarno delat za en mesec, da smo zaslužili nekaj denarja. To je bilo tisti mesec, ko je bil v Skopju katastrofalni potres, namreč julija 1963. Takrat je vsak delavec dal enodnevni zaslužek za Skopje, z nami vred. Najbolj mi je ostal v spominu prvi dan, ko mi je strašansko šel na živce tenko piskajoči strojček Ratovževe Ivanke, ki je delala za tekočim trakom z grelnimi ploščami. S tem strojčkom je delavka na svornik s kakimi 5 cm navoji po dolžini navijala matico. Ta pisk sem potem poslušal v spanju še celo noč. S časom pa sem se tudi na Eti navadil na vse mogoče piske, šume in ropote. Srečno in uspešno sem preživel tisti mesec, se v avgustu psihično odpočil, da sem septembra lahko mahnil še po zadnjem razredu osemletke. Že čez eno leto sem bil spet na Eti za en mesec, nazadnje pa sem bil tam 14 dni na delovni praksi kot idrijski gimnazijec.

Črno-bele fotografije so nastale na opisanem izletu leta 1963, slike v tehniki sepia je dal na razpolago g. Š. Rutar, barvne pa so avtorjevi digitalni posnetki zadnjih let.