Organizacija izleta je bilo tista leta pravi podvig. Najeli smo manjši tovornjak, mislim da je bil to tisti, s katerim so prej pobirali mleko po Cerkljanskem. Nanj so dali cerado in klopi, pa smo bili pripravljeni za odhod. Takih voženj smo bili že vajeni, saj nas je Čerinov Janez na precej večjem tovornjaku že vozil v Postojnsko jamo in Portorož, pa v Planico in morda še kam. Pa gasilce tudi. Seveda je bilo za prevoz živega, razposajenega in nepredvidljivega tovora potrebno imeti posebno dovoljenje. Avtobusi so bili takrat redki, pa še ti so vozili večinoma le na rednih progah.

Najprej smo se povzpeli na Kladje. Vozil pa je Ratovžev Vinko. Takrat cesta še ni bila asfaltirana in se je za nami prašilo, če je bilo suho, ali pa je letelo blato vsevprek, če je bilo deževno. Redkokdaj je bil makadam čisto v redu, pa vendar je bil večinoma boljši kot dandanašnji, saj so cestarji zanj vsak dan vzorno skrbeli. Marsikomu pa na slabi vožnji ni zdržal želodček in se je bilo treba ustaviti že tam pod Kladjem, na bivši italijansko-jugoslovanski meji ali pa že prej. V Poljanski dolini se nismo ustavljali, čeprav bi lahko obiskali dvorec Visoko in počastili Tavčarja, saj smo ga obravnavali ravno v sedmem razredu. Tako smo si raje temeljiteje ogledali loški grad in tamkajšnji muzej, kjer je pisatelju oziroma Visokemu itak posvečen poseben oddelek. Celo tisto železno blagajno iz Visoške kronike imajo. Po Škofji Loki smo bili deležni boljših cest. Takrat še ni bilo gorenjske magistrale in viadukta čez Peračico, tako da je bila cesta mimo Posavca na Črnivec prava atrakcija, ki se je dala prevoziti le s pravim zaletom in brez ustavljanja sredi klanca. Obiskali smo Drago pri Begunjah, razvaline gradu Kamen in seveda Prešernovo Vrbo. Začuda nas tam nihče ni vprašal po kaki Francetovi pesmi, saj nas je vodil učitelj telesne vzgoje in kemije, tovariš Milan iz Idrije, njegov priimek pa bi mi že skoraj ušel iz spomina, če ga ne bi našel na zadnji strani slike, ki smo jo posneli na tem izletu. Pisal se je Eržen. Učil me je le eno leto. Navadno se človek najbolj zapomni le svoje najstrožje učitelje. Milan je bil dober, toda v resnici je malo časa poučeval v Cerknem. Razredničarka je bila spočetka kasnejša pomočnica ravnatelja cerkljanske osnovne šole, tovarišica Marija Zajc, ki pa nas je sredi leta zapustila in se začela ukvarjati s prijetnejšimi zadevami.

Seveda nismo izpustili Bleda iz svojega programa. Privoščili smo si malo romance in se s pletnjo zapeljali na otoček sredi jezera. To je bila velika odgovornost za našega spremljevalca, saj je le redkokdo znal plavati. Na srečo smo bili zelo pridni in je vse šlo brez zapletov. Dandanes so učenci na izletih veliko bolj razposajeni, da o dijakih niti ne govorimo. Načelo korenčka in palice se ne obnese več. Srečno smo opravili sveto dolžnost na Bledu, namreč biti enkrat na blejskem otoku. Ne spominjam se več, ali nas je kdo opozoril na tamkajšnji zvon želja, kaj šele da bi vedel, če sem nanj takrat pozvonil. Nazadnje smo zavili še v znameniti Blejski Vintgar. Prehodili in občudovali smo prelepo sotesko ter nešteto slapov reke Radovne in jo tudi temeljito poslikali. Nato so sledile Jesenice, razvlečen in zakajen kraj, strup za nas Cerkljane, ki smo bili vajeni čistega zraka. Nič čudnega, če nam je na koncu Jesenic, v smeri proti Kranjski Gori, odpovedal celo naš tovornjaček. Poklicali smo na pomoč mehanika, ki je zadevo po nekaj odvitih in nazaj privitih vijakih zopet spravil v gibanje. Medtem ko sta se šofer in mehanik ubadala z motorjem, smo izletniki opazovali mimovozeče avtomobile in električne vlake, ki so vozili po bližnji progi. Marsikdo je takrat prvič videl vlak ali pa električno lokomotivo. Takrat je bilo že znano, da bom meseca avgusta na počitnicah na Koroškem. Milan je takrat rekel, da se bomo po tej progi peljali tja. In tako je res bilo. Ker smo že pri železnici, omenimo, da je takrat po dolini Save Dolinke še vozil vlak in da sta se cesta in proga kar naprej križali. Zaradi pridobljene zamude smo Kranjsko Goro kar izpustili in zavili proti Vršiču. Mimo Erike je še šlo, nato pa je stroj spet odpovedal. Vinko nas je nagnal s kamiončka, ki je prazen in z našo pomočjo proti večeru le prosopihal pošstevilnih ovinkih do Erjavčeve koče. Mi pa tudi, saj smo bili hoje večinoma vajeni. Navsezadnje smo pa peš videli marsikaj, česar bi sicer ne. Naravno odprtino pod Prisankom oziroma Prisojnikom smo lahko občudovali vso pot. V koči smo malo posedali in kakšno rekli. V veži so že takrat imeli neko čudno napravo za napoved vremena, narejeno iz oslovega ali morda celo iz konjskega repa. Prespali smo v nekakšni depandansi te koče, zraven nekih macesnov. Miru ni hotelo biti pozno v noč, kot se spodobi za gorska prenocišča. Depandansa je bila leta 2005, ko sem Vršič ponovno obiskal, v zelo klavrnem stanju.

Spali smo na pogradih. Sredi noči se zbudi šofer in krikne: "Nekdo mi je sunil blazino!" Seveda je to izrekel spontano in čisto po cerkljansko. Zaradi tega smo se skoraj vsi zbudili in iskali manjkajočo reč ter se hihitali brez pravega vzroka. Lepo je bilo. Ni pa bilo lepo, da je bil naš šofer, od katerega je bila tako zelo odvisna nadaljnja vožnja, ob dragoceno spalno pomagalo, pa čeprav le začasno. Posredovati je moral Milan. Proti jutru smo le nekako pospali. Zjutraj smo napol prespani in napol zbujeni pojedli, kar smo pač imeli s sabo za zajtrk. Nevemkaj to ni bilo, saj se je takrat Cerkljanska še otepala z revščino. Kakšen čaj, kos kruha, kakšno kuhano jajce, jabolko ali suho hruško smo ponesli na pot, pa je bilo za silo. Redkokdo si je lahko privoščil pečenega piščanca ali kaj podobnega. Denarja pa nam starši tudi niso dajali na pretek, saj so bili to časi, ko je na kmetih bil že kar praznik, ko so spekli ali skuhali jajce, in ko je bil malokdo zaposlen. Brez težav smo prevozili prelaz Vršič in občudovali gorske vršace na levi in desni strani, zlasti Jalovec in Prisank. Naslednja postaja: izvir Soče. Če bi bil z nami Viktor Jereb, nekdanji šolski nadzornik, ki nas je v sedmem razredu učil slovenščine, in to zadnjič, bi nas najbrž gnjavil s slovenskim slovstvom, tako pa smo pod Milanovim vodstvom bolj opazovali rastlinstvo in kamenje. V tistem času so se učitelji precej menjavali: nekateri so odhajali v druge kraje, nekateri pa v zaslužen pokoj. Prihajali so mladi, bolj ali manj izkušeni. Jereb je bil seveda legenda cerkljanskega povojnega šolstva in široko razgledana osebnost. Bil je strog, včasih celo grob, in vse se ga je balo. Za silo mu je uspelo otesati še tako neotesanega učenca. Pa tudi naučil nas je veliko, kar se je zopet zelo poznalo na srednji šoli. Nekaj dobrih učiteljev je potrebnih neki regiji, pa se to dolgoročno zelo pozna.

V Trenti smo se ustavili pri Kugyjevem spomeniku, v Kobaridu pa pri Gregorčičevem. Tako čisto brez slovenskega slovstva le ni šlo. Milan se je silno jezil, ker v Trenti ni mogel videti alpskega botaničnega vrta, ne vem več, zakaj ne. Sam sem ga prvič videl čez kakih 20 let. Navzdol po dolini Soče se nismo obirali, izpustili smo Tolmin in Most na Soči, čeprav bi tam imeli kaj videti. Naenkrat, tik pred železniškim mostom, ko smo bili v Bači pri Modreju, pa Marko Močnik predlaga, da se ne bi vozili po dolgočasni dolini Idrijce skozi Stopnik do Želina, ampak da bi jo raje ucvrli po Baški grapi do Grahovega, nato pa čez Bukovo v Cerkno. Razlog: tam čez je bliže, cesta ni tako slaba, pa se skozi Krtečne, Markov domači kraj pod Kojco, se bomo peljali. Navsezadnje pa je le potoval približno po tej poti sam Paolo Santonino, ki je opisal v svojem znamenitem popotnem dnevniku tudi naše kraje. In tako je bilo. Naš izlet je bil že itak poln improvizacij, zakaj ne bi bilo tako še na koncu. Potem smo slišali še zgodbo iz časa turških vpadov, dogodek v Žrelu in o zaplaniranem zobanju ovsa z oltarja v cerkvi sv. Lenarta. Vse nam je še kar dobro šlo, le da je naš strojček moral na Bukovo voziti prazen, mi pa hoditi za njim peš, tako kot se je zgodilo prejšnji dan pod Vršičem. Tudi porivati smo morali to spako, ki nam je bila edino upanje in rešitev, sicer bi še bolj pešačili. Z Bukovega skozi Krtečne, Orehek in Jesenico smo se pa spet udobno peljali in Vrh Križa smo pa že uzrli drago nam cerkljansko kotlino. Zanimivo, na tem izletu smo se peljali skozi Jesenice, pa tudi skozi Jesenico. Pred dobrima dvema letoma, v petem razredu, smo Vrh Križa opazovali skoraj popolni Sončev mrk. Takrat je vsa šola imela športni dan, dan po pustu, na pepelnično sredo je bilo to, prav dobro vem.

V vsakem primeru je bil izlet lep in koristen, bolje smo spoznali naše kraje in drug drugega. Pravi balzam za finale: zadnja izpraševanja, popravljanje in zaključevanje ocen ter delitev spričeval. Pri fotokrožku pa smo razvili tudi filme, poslikane na našem izletu, in naredili slike. Precej ur smo presedeli v temnici.

Za na Eto pa smo bili nazadnje tudi učenci dobri. Med poletnimi počitnicami smo nekateri šli v to tovarno delat za en mesec, da smo zaslužili nekaj denarja. To je bilo tisti mesec, ko je bil v Skopju katastrofalni potres, namreč julija 1963. Takrat je vsak delavec dal enodnevni zaslužek za Skopje, z nami vred. Najbolj mi je ostal v spominu prvi dan, ko mi je strašansko šel na živce tenko piskajoči strojček Ratovževe Ivanke, ki je delala za tekočim trakom z grelnimi ploščami. S tem strojčkom je delavka na svornik s kakimi 5 cm navoji po dolžini navijala matico. Ta pisk sem potem poslušal v spanju še celo noč. S časom pa sem se tudi na Eti navadil na vse mogoče piske, šume in ropote. Srečno in uspešno sem preživel tisti mesec, se v avgustu psihično odpočil, da sem septembra lahko mahnil še po zadnjem razredu osemletke. Že čez eno leto sem bil spet na Eti za en mesec, nazadnje pa sem bil tam 14 dni na delovni praksi kot idrijski gimnazijec.