Marko Razpet, 2003
V mesecu avgustu leta 1963, torej med delom na Eti in pričetkom naslednjega šolskega leta, sem bil skupaj z Bojanom Bratino in Darkom Mavričem v okviru izmenjave avstrijske in slovenske mladine na avstrijskem Koroškem. Tam smo bili skupaj mladenke in mladeniči iz Avstrije in Primorske. Naj omenim le še dve znani osebi, ki sta bili tudi tam: Cveto Koder in Stojan Petrič. Slednji nas je zabaval s harmoniko, Cveto pa bi nas s klarinetom, a ga žal ni imel s sabo. To bivanje nam je uredila cerkljanska osnovna šola skupaj z Zvezo prijateljev mladine. Bili smo pač dobri učenci in učili smo se nemščine. Bilo je seveda tudi malo zavisti med sošolci.
Tisti iz idrijske občine smo ze zbrali na železniški postaji Most na Soči. Po daljšem čakanju je le veličastno pripeljal ekspresni vlak. Pomislite! Takrat je z Reke vozil v Avstrijo po bohinjski progi ekspresni vlak. Ena parna lokomotiva ga je vlekla, druga pa potiskala od zadaj. Na vlaku so že bili potniki naše vrste iz južne Primorske skupaj s spremljevalkama. Vlak je s silnim ropotom, pihanjem in sikanjem isker dobro napredoval po Baški grapi, ki smo jo deloma prevozili spomladi na opisanem muhastem tovornjaku. Ustavljali smo se le na pomembnih postajah. Prvič sem se peljal skozi predor od Podbrda do Bohinjske Bistrice. Tam skozi so pod Italijo pretihotapili med drugim tudi cerkljanske larfe v ljubljanski muzej, a takrat tega še nisem vedel. Bliskoma smo prevozili tudi most čez Blejski Vingtar, ki smo ga videli na izletu. Na Jesenicah se nam je pridružil tudi spremljevalec Franjo, ki je znal nemško. Res so nas vpregli v električno lokomotivo, ki je zamenjala upehani parni. Popisali in prešteli so nas obmejni organi in, ko smo se premaknili, smo precej hitro smuknili v karavanški predor in se ustavili v Podrožci na avstrijski strani. Na tamkajšnji postaji so nas pogostili z brezalkoholno pijačo, ki smo jo jemali kar skozi okna vagonov. Po carinskih formalnostih smo nadaljevali pot do Beljaka. Tam smo prestopili na vlak za Celovec. Spomnil sem se na Mrtviškega Lojzeta, ki je nekje pripovedoval, da se je vozil iz Villacha v Beljak cele tri dni. Vzdolž Vrbskega jezera smo občudovali letovišča in pokrajino. V Celovcu smo spet prestopili. Vlak nas je peljal proti Dravogradu in izstopiti smo morali v Senči vasi. Z avtobusom smo se zapeljali mimo Klopinjskega jezera in prišli na cilj: Grabalja vas ali po nemško Grabelsdorf, kjer smo stanovali pri nekem kmetu. Takrat so tam še znali slovensko. Obstaja tudi bolj ali manj popoln seznam nemških in slovenskih krajevnih imen Koroške. Naslednji dan sem pisal domov, da sem že na Koroškem. Podobno kot stric Bernard pred mnogimi leti. Ta je pisal domov: "Sem že v Beljaku." Toda Bernarda je žandar prej pripeljal domov, kot je prispelo sporočilo, kajti stric je šel ilegalno čez mejo in so ga ujeli ter poslali domov.
| Na žalost je bilo vreme na Koroškem bolj slabo, zato pa smo imeli čas, da smo se dobro spoznali med seboj, poskusili smo se v nemščini, ob lepšem vremenu smo se kopali v Zablatniškem jezeru (Turnersee), se šli razne igre, kmetu pomagali pobirati krompir, bili na dveh izletih po Koroški, tudi pri Gospe Sveti, vojvodskem prestolu, na gradu Ostrovica, v dolini Zilje, v Celovcu in Beljaku. V Celovcu smo bili tudi na sprejemu na jugoslovanskem konzulatu. |  |
Vsem so ostali v spominu Minimundus pri Celovcu in številna jezera po pokrajini. Mislim, da si starodavne cerkve pri Gospe Sveti nismo ogledali, čeprav sem si silno želel videti relief rimske kočije. Hrano smo imeli zelo dobro in v dobi našega odraščanja smo bili venomer lačni in smo dobivali tudi repete, če je tako naneslo. Žal slik z mojega prvega obiska Koroške nimam, zato uporabljam nekatere z gimnazijskega obiska, ki je bil tri leta kasneje. Medtem so po Cerknem na veliko obnavljali hiše, kajti jeseni so ob veliki slovesnosti odkrili grobnico padlim ob pokopališču.
Mesec je hitro minil. Po isti poti kot smo prišli, smo se tudi vrnili z lepimi in manj lepimi vtisi. Našli pa smo si nove prijatelje in nekoliko spoznali naše severne sosede. Ves čas nas je Cerkljane zelo zanimalo, kako napredujejo doma. Ko sva bila z Bojanom na Teškanovem griču, sva se ustavila in preverjala, katere hiše so že obmetali. Ugotovila sva, da skoraj vse.
[ Na sedmi razred | Na cerkljansko narečno spletišče | Na avtorjevo osebno stran | Kataložni zapis o publikaciji ]