na domačo stran

Ciril Sorč

Božična misel

V majhnosti jasli in kruha se nam podarja neizmerni Bog

V skrivnosti božiča se nahaja skrivnost evharistije in v evharistiji se razcveti ter obrodi skrivnost božiča. Če božiču pridružimo okus po kruhu, storimo to zato, ker je tisti, ki je bil rojen v Betlehemu – hiši kruha – kasneje zaklical: Jaz sem kruh življenja in kdor mene uživa, ne bo nikoli lačen! Pri zadnji večerji je povzel celotno odrešenjsko delo, še več, samega sebe je dal v hrano in tako ostal med nami v vsej svoji proeksistenci. Božič in evharistija – izraza Božje skrite in realne navzočnosti; navzočnosti v vsej majhnosti: v malem detetu in koščku kruha, se Bog podarja svetu in človeku. V majhnosti se razodeva njegova moč! Bog je tako velik, da more postati majhen. Bog je tako močan, da se more napraviti nebogljenega in se nam približa kot nebogljeni otrok, da bi ga mogli ljubiti. Bog je tako dober, da se je odpovedal sijaju in se ponižal v hlev, da bi ga mogli najti, ter da bi njegova dobrota tudi nas ganila, nas zajela in po nas delovala naprej.

V majhnem detetu je navzoč vsemogočni Bog. »Sprejeti tega Otroka pomeni prepoznati Božje ponižanje in tudi sad tega ponižanja, ki je naše poboženje« (N. Govekar v: Božič p. M.I. Rupnika, Koper, Ognjišče 2009, 12). Vsebina zakramenta evharistije temelji na ponižanju Boga do nas. Če je Jezusovo rojstvo v jaslih začetek, je postavitev evharistije dovršitev odrešenja in trajni dar, ki bo v večnosti prešel v nebeško gostijo. Bog, ki prihaja na svet, prihaja zato, da bi pripeljal človeka v nebesa. Zato Odrešenik ne bo odšel sam, ampak z odrešenim človekom. Človek potrebuje za to pot »primerno« hrano – in dobil jo je! Iz »zrna«, ki je vsejano v zemljo (betlehemska votlina kaže na votlino na Golgoti!), je pripravljen (spečen) kruh življenja. Zato je v tem kruhu vse, kar more nasititi človeka.

Kot k Novorojenemu odrešeniku, tako se moramo skloniti tudi k nebeškemu kruhu. V obeh primerih je ponižnost najbolj primeren način približanja. K »ponižnemu« Bogu se moramo skloniti. Zato se kristjani prav na božič ob besedah »et incarnatus est« globoko priklonimo ali pokleknemo. Prav božič nam razkrije, da se je Bog »preselil« na naš planet, da se je blišč in svetloba neba odprla in usmerila na zemljo, da angeli »zapustijo« nebo in se podajo v hlev, kjer najdejo svojega Gospoda in ga počastijo, da so kralji odložili svoje krone in jih podarili tistemu, kateremu po vsej pravici pripadajo. To je Bog v mojih mejah, zato morem v tem omejenem prostoru srečati Boga. V mestu pa zanj ni bilo prostora! In med ljudmi ga prepoznajo le modri in čisti; ponižni morejo prepoznati in izmeriti pravo veličino Boga: v Betlehemu pastirji, na Golgoti desni razbojnik in rimski vojak, v evharistiji človek ponižnega in odprtega srca, predvsem pa Marija, Gospodova dekla, ki je s svojim »Zgodi se« pripravila prostor njemu, ki je sam o sebi rekel: »Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod!« Tukaj moramo umolkniti polni začudenja.

Prisluhnimo darovanjskemu spevu v maronitskem bogoslužju:

»Kruh življenja, je rekel Gospod, sem prav jaz,
ki sem se iz nebeških višin spustil v nižine,
da bi po meni svet imel življenje.
Oče je poslal mene, breztelesno Besedo,
in Marijino naročje me je sprejelo
kot rodovitna zemlja slastno pšenično zrno.
In glej, zdaj me duhovnik s svojimi rokami
prinašajo na oltarje. Aleluja!«
(omenjeno delo, 29)

Da, evharistija je v današnji čas in v prihodnost podaljšani božič. Božič ima evharistični značaj. Že tukaj na zemlji se uresničuje to, kar se v večnem božjem življenju udejanja – eno samo medsebojno obdarovanje. Samo v obhajanju evharistije ne bo božič zgolj spomin in čustveno doživetje, ampak bo realno srečanje z Njim, ki svoje večno podarjanje razširja v stvarstvo, ki se daruje za nas. Evharistija povzame vso božjo darežljivost, vsebuje tako učlovečenje, kakor smrt in vstajenje. Ni čudno, da mnogi duhovni pisatelji (in slikarji) vidijo ob betlehemskih jaslicah že navzoč križ (glej podobo). Les križa je bil »izbran« že v lesu jasli, blago mrtvaškega prta že v povojih, votlina pokopa v votlini rojstva (prim. pravoslavne ikone Jezusovega rojstva!). »Odrešenikova zibelka je že jama in grob, kajti rodil se je, da bi nas prišel iskat v naše grobove in nas tako potegnil ven« (Govekar, 12). Božični prizor je uvod v pasion, v ponižanje do križa. Da, tudi vstajenja Odrešenik ne »prihrani« zase, ampak ga kot »prvenec« nameni tudi človeku. Prišel je z nami deliti našo usodo, da bi mi mogli postati deležni njegove. V koščku kruha se nam podarja neizmerna ljubezen. Bog se nam namreč ne podarja »po koščkih«, zadržano, temveč ves in nezadržno. Vedeti moramo, da obhajamo rojstvo vstalega Jezusa, kar izpričuje, da majhnost more uresničiti največja dejanja. Pravzaprav se pri vsaki maši nahajamo v Betlehemu, se srečamo z odrešenikom, ga prepoznamo v majhnosti in preprostosti kruha, ga sprejmemo v svoje življenje in po odhodu živimo iz tega srečanja. Čeprav mi zauživamo ta Božji kruh, je on tisti, ki nas spreminja vase. Vsekakor drži: Če nista božič in maša srečanje s tistim, ki se je naselil med nami in prebiva v nas, potem nismo doumeli in doživeli Odrešenikovega prihoda! Potem je božič še daleč!

- - - - - - -

In še ena starejša.

 

na domačo stran