|
Ciril Sorč
Božična misel in voščilo
2008
»V začetku je bila Beseda … In Beseda je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,1.14).
Vsak Božič sem v skušnjavi, da bi »preskočil« odlomek iz Janezovega evangelija, ki ga beremo pri dnevni maši. Bolj nas nagovori Lukovo sporočilo o Jezusovem rojstvu. Tako se bolj vživimo v Božji vstop v našo realnost. Čutimo, kako vsaj to noč ni ponižujoče biti reven in preprost. Za mnoge je to le bežen preblisk (morda spomin na bolj skromno, pa vendar pristnejše obhajanje), zato jim je nekako nerodno; za druge pa življenjski navdih in vir neomajnega poguma ter pristnega veselja: »Ne bojte se! Prinašam vam veliko veselje!« (Lk 2,10). Tukaj postaneta uboštvo in majhnost božji vrlini: »… našli boste dete, povito in položeno v jasli« (v.12).
Toda, ali je Janezov zapis namenjen le tistim, ki so bolj nagnjeni k modrovanju? Tistim, katerim je Lukovo poročilo preveč realistično? Ne, saj bi v tem primeru morali zbrisati besedo »meso«, besedo, ki je obložena z bremenom zla in nemoči. In prav zato, da bi naložil nase to breme ter nas tako odrešil, je Bog postal »meso«.
Predlagam, da vsebino božičnega oznanila preberemo tako, da začnemo z Janezovim »začetkom« (zraven preberemo še Heb 1,1-6) in nadaljujemo z Lukovim »pripovedovanjem«. Vsebino božičnega dogodka moremo razumeti samo v luči »začetka«. In ta »začetek«, ki sega v božjo večnost, načrt, ki je bil od vekomaj skrit v Bogu, je udejanjen v »polnosti časov«.
Skrivnost božične noči je zakoreninjena v božjem »prazačetku«, v tisti božji prazamisli, da deli svoje bogastvo bivanja z bitjem, katerega bo priklical v bivanje. Bog Oče hoče, da ima njegov edinorojeni Sin »brate in sestre«, ki nosijo Sinovo podobo, ki so »sinovi v Sinu« in tako poklicani v družbo troedinega Boga: človek je poklican k Božjemu dialogu. Toda na strani človeka je zazijal moreč molk. Vendar Bog »ne prenese molka«, zato človeka vedno znova in na različne načine, predvsem pa po svojih poslancih, nagovarja in vabi k sebi. To nam izpričuje celotna zgodovina odrešenja. Vrh pa doseže »slednjič, te dni«, ko spregovori svojo Besedo v »gluho lozo« sveta tako, da jo morejo vsi slišati: »Beseda je meso postala in se naselila med nami«, prišla je »med svoje«, prišla je, da v našem imenu vzpostavi pretrgani dialog. Bog prihaja kot človek, da bi mi našli pot do Boga. Božji Sin, večna Božja Beseda prihaja, da bi »svoje«, človeka, ki je njegova podoba, ponovno povezal s svojim Stvarnikom in ga naučil Božje govorice, da bi ga pridružil svojemu pogovoru z Očetom: Človek je največji ko se pogovarja z Bogom! Ker je »Beseda meso postala«, morejo naše besede doseči Boga in se konkretizirati v našem vsakdanjem življenju. Božič je en sam dokaz, da moremo doseči naše hrepenenje: »Biti kakor Bog« samo po poti ponižnosti, saj je tisti, katerega podobo nosimo, postal ponižen. K tistemu, ki biva pred vsemi veki, v nedostopni svetlobi, se moramo skloniti, saj se je postavil za zadnjega med zadnjimi!
V resnici: Deus in minimis maximus! Bog je v najmanjših stvareh največji!
2007
Kralja, ki prihaja, pridite molimo!
S tem povabilom smo se verniki pripravljali v božični devetdnevnici in v celotnem adventnem času na današnji božič – praznik rojstva našega kralja. Na to povabilo ste se odzvali vi, dragi bratje in sestre, ki ste se zbrali pri tej polnočni maši. Prišli smo se poklonit našemu kralju. Kakšnemu kralju? Kralju v hlevu, kralju brezdomcu, kralju med pastirji. Kralju, ki ne ustreza merilom vplivnih, imovitih in slavnih. Torej kralju, na račun katerega ne moremo kovati dobička in ki nam ne zagotavlja kariere in udobnih stolčkov. Kralju, pred katerim morajo kronane glave sneti ta znamenja oblasti, se podati v hlev in se pokloniti detetu, ki je v plenice povito in v jasli položeno. In vendar je to Kralj z veliko začetnico, kateremu edinemu gre ta naslov. On je vendar Bog, gospodar nebes in zemlje. Včasih so se zemeljski kralji razglašali za bogove in danes se mnogi tako obnašajo, tukaj pa Bog postane človek in to ne v kraljevski palači, ker tam zanj ni prostora, marveč v hlevu. Ni kralj nad nami, temveč kralj z nami. Takole pomirja pesnik Heroda, ki se je zbal za svoj prestol: Naših kron ne rabi on, ki večno krono daje nam! (poglej v brevir pesem na praznih nedolžnih otrok). Njegovi glavi se bolj prilega trnjeva krona in ko bo Pilat ob obsodbi pokazal na bičanega in s trnjem kronanega Jezusa ter duhovičil: »Glejte vaš kralj«, bo izrekel najglobljo resnico!
Tako je nerazumljiv strah, ki se za čuda širi v današnjem svetu in v našem okolju pred tem kraljem. Naenkrat so tisti, ki nosijo njegovo ime postali nevarno premožni, prekomerno vplivni in vsiljivi, skozi vso zgodovino pa krivi največjih krutosti. Pravzaprav nič novega: že ob nastopu krščanstva so vsa grozodejstva in naravne nesreče zvalili na kristjane, tudi požig Rima so njim podtaknili. Vse se ponavlja. Toda nič čudnega, ko večkrat tudi mi prispevamo k temu. Gojimo svojo vero kot vrtičkarji, za lastno potrebo in po lastnem okusu. Hočemo, da se nam Bog »prilagodi«. Dragi bratje in sestre, bolj se nam ni mogel »približati« kot se nam je s svojim učlovečenjem! Toda ne zato, da bi nas »potrdil« v naši revi, temveč da bi nas odrešil, da bi nam vrnil dostojanstvo, ki nam ga je odvzel greh, ta odtujitev od Boga. »Bog je tako velik, da lahko postane majhen. Bog je tako močan, da se lahko naredi šibkega in nam pride nasproti kot nebogljen otrok, da bi ga lahko vzljubili. Bog je tako dober, da se odpove svojemu Božjemu sijaju in se spusti v hlev, da bi ga mi lahko našli in bi se tako njegova dobrota dotaknila tudi nas, da bi se naselila v nas in po nas delovala. To je Božič: »Moj sin si ti, danes sem te rodil.« Bog je postal eden izmed nas, da bi mi lahko bili z njim. Za svoje znamenje pa je izbral otroka v jaslih: On je pač tak. Na ta način se ga učimo spoznavati. In na vsakem otroku sije delček žarka tistega »danes«, bližine Boga, ki ga moramo ljubiti in se mu moramo podrediti – na vsakem otroku, tudi na še nerojenem« (Benedikt XVI., pridiga pri polnočnici, 2005).
Bratje in sestre, to nam prinaša pogum in ponos. Brez tega Kralja v jaslih svet ne bi stal, brez njegovega evangelija bi tavali v temi, brez njegovih zakladov, ki nam jih deli Cerkev, bi bili resnično obubožani. Notranji mir naj bo naš odgovor, ponižnost naš pristop, ljubezen naše razpoznavno znamenje, upanje žarek, ki razsvetljuje pot v leto 2008.
2006
Božič – razodetje Božje »ljudomilosti«
Božič je dan, ko v naših srcih ni hudobne misli in v naših ustih ni slabe besede. Božje Dete nas razoroži in odstrani vsako ostrino, s katero bi lahko ranili bližnjega. To je dan, ko se je razodela »ljudomilost«, naklonjenost Boga, ki rešuje vse ljudi (prim. Tit 2,11). Bog se nam je približal in nasmehnil v nebogljenem detetu. Bog se ne uči sklanjanja šele s svojim učlovečenjem, njegovo večno življenje je eno samo sklanjanje k drugemu: Očeta k Sinu, Sina k Očetu, obeh k Svetemu Duhu in tega k Očetu in Sinu. Zato se je pri učlovečenju tako sklonil k nam ljudem, da ga bomo odkrili in prepoznali tako, da se sklonimo k Njemu. Ni hotel priti z močjo, ki bi nas navdajala s strahom, temveč je prišel v nebogljenosti, da bi prebudil v nas naklonjenost. Bog se napravi majhnega, da bi spoznali, da smo veliki takrat, ko ga v tej »majhnosti« prepoznamo in posnemamo. Zakaj si »privoščimo« takšno majhnost, otroškost samo na božič?! Kako da ne razumemo, da je v božiču vsebovana osnovna krščanska drža? Novorojeni nas vabi, naj se mu pridružimo pri njegovi »božični avanturi«. Če drži, da smo kristjani velikonočni kristjani, potem tudi drži, da smo božični kristjani, saj je božič velika noč v zametku in velika noč dovršitev božiča! Božična skrivnost se izteka v velikonočno skrivnost. Bog se odpove svoji slavi, ki jo ima od vekomaj in si nadene »meso«, da bi bil »dosegljiv« v času! Še več, v besedi »meso« je že navzoča žrtvena naravnanost, skrivnost križa in zakrament evharističnega kruha. Beseda ni postala meso zgolj zato, da bi si pridobila novo stanje, »človeško državljanstvo« (s tem ni ničesar pridobil!), v učlovečenju je vsebovana dinamika daritve, daritvena naravnanost. Z Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI. smemo reči, da kratki stavek: »Beseda je meso postala« vsebuje ves evangelij. Tukaj je tudi skrita vsa krščanska novost. Bog ne postane samo »slišen« (ker je Beseda; ker je »velikokrat in na veliko načinov nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu«: Heb 1,1-2), ampak tudi »otipljiv« (ker se je učlovečil)! Novorojeni Odrešenik je tako utelešena Božja Beseda, ki odrešuje! Ne zgolj beseda o odrešenju, marveč Beseda, ki je odrešenje. Zelo se moramo paziti, da se ne prepustimo takšnemu obhajanju božične skrivnosti, ki bi nas prestavilo v nekakšen »virtualni«, sanjski svet, saj bi tako spregledali »realno« moč in sporočilo božične skrivnosti. Kakšen naj bi bil torej božični kristjan?
Človek besede, saj veruje v Boga, ki govori. Od takrat, ko je v pradavnini, na začetku spregovoril svoj ustvarjalni: »Bodi svetloba …« in »Naredimo človeka …«, je njegova beseda odmevala preko stare zaveze do polnosti časov, ko je Božja Beseda »meso postala«. Do konca časov nas bo učlovečena Beseda nagovarjala in vabila, naj se dejavno vključimo v zgodovino odrešenja. Tako svet ni nikakršna »gluha loza«, temveč prostor, v katerem je Božji glas slišen in kjer moremo stopiti z Bogom v prisrčen pogovor, dialog. Božič je tudi jasen dokaz, da Bog svojo besedo drži in izpolni ter da ima posluh za človeka. Kristjan je po-slušen Božji besedi, česar se uči pri Mariji, ki je rekla v soglasju z njim, katerega je rodila: »Zgodi se mi po tvoji besedi«. Božja beseda in Beseda se želi naseliti tudi med nami in po nas. Tudi kristjan ima posluh za bližnjega, saj ga po njem pogosto nagovarja Bog ali pa je žejen njegove bodrilne, tolažilne besede. Dragi prijatelji, naj bodo ti dolgi zimski večeri večeri besede, poslušanja in pogovora z Bogom in bližnjimi, posebej domačimi. Kako lepo bi bilo, če se bi ta pogovor prelil v molitev, v kateri je beseda najvišje povzdignjena. Božič tako kristjana obvezuje, da je »mož beseda«, da stoji za tem, kar reče ali obljubi, ter da se uči govorice ljubezni.
Človek dejanj. Poznate vzklik Shakespearjevega junaka: »Besede, besede, besede …«. Toliko lepih in visokoletečih besed, polnih obljub je izgovorjenih v ta svet (veliko prav okrog božičnih praznikov!), o dejanjih pa ni niti sled?. Čisto drugače je z Božjo besedo. Ta je dejavna, ustvarjalno posega v ta svet in človeka tako da ga odrešuje, spreobrača in posvečuje. Božja beseda se hoče vedno »utelesiti, inkarnirati, konkretizirati«. Danes nas je zbrala skrivnost v kateri se je večna Božja Beseda – edinorojeni Božji Sin učlovečila in od takrat prebiva med nami. Večni Bog je postal konkreten človek. Kakšna skrivnost Božjega zavzemanja za konkretnega – grešnega človeka! Krščanstvo ne ostaja v svetu ideologij in mitov, temveč posega v konkretno človeško življenje. Zato božični kristjan sveta in družbe ne razlaga, ju ne zalaga z lepimi idejami, temveč ju spreminja, sooblikuje, ker ve, da sodeluje z Bogom. Božični kristjan prevaja božjo solidarnost s človeštvom v svojo solidarnost z ljudmi. Po zgledu svojega Boga, ki v božični skrivnosti stopa v svet, da mu prinese odrešenje, tudi kristjan stopa v svet, da bi v njem odrešenjsko deloval. Božič potrjuje, da Bog ne drži križem rok ter da ga nič ne ustavi, ko gre za njegvo stvarstvo, še posebej pa za njegovo najljubše bitje – človeka. Njega skuša posnemati božični kristjan.
Človek, ki je pozoren na to, kar je malega, zavrženega, ogroženega, ker tam ga čaka Bog. Dragi prijatelji, božič je praznik pozornosti! Glejte, kakšno pozornost nam je izkazal Bog! Sklonil se je k nam, ko smo bili najnižje – v grehu, postal je nebogljen otrok, rodil se je na obrobju – na gmajni in v hlevu. Zaradi njega, ki je danes še posebej prebudil v nas pozornost, ne smemo spregledati nobenega človeka, še posebej ne tistih, ki so zapostavljeni in spregledani s strani družbe in to osamljenost toliko bolj čutijo na današnji dan. Sicer pa pozornosti primanjkuje tudi v družinah, tako da se prav zaradi tega pomanjkanja rahljajo njene vezi. Resnično: božični kristjan je pozoren kristjan. Kristjan, ki prepozna svojega Boga v betlehemskem otroku kakor tudi v spregledanem in zavrženem človeku. In te pozornosti naj vam ne zmanjka v letu, v katerega bomo kmalu vstopili!
|
|