SIMON JENKO





Jenkov rojstni kraj: Podreča na Gorenjskem
Življenjepis

Rodil se je 27. oktobra 1835 kot nezakonski kmečki sin v Podreči na Sorškem polju na Gorenjskem. Kasneje se je z materjo preselil k očetu, ki je bil bajtar. Osnovno šolo je obiskoval v Smledniku in Kranju, nato pa ga je leta 1847 vzel k sebi stric Nikolaj, ki je živel v Novem mestu. Tu je obiskoval gimnazijo in se zaljubil v Leopoldino Kurlatovo. Kasneje je bil premeščen na ljubljansko gimnazijo. Ta premestitev je bila zanj velikega pomena. Postal je Stritarjev sošolec, poleg tega pa je skupino dijakov v šolskem letu 1854 - 1855 osnoval skriven leposlovni list Vaje. Po njem so sodelavci - poleg Jenka je bil kasneje pomemben predvsem še Fran Erjavec - dobili ime vajevci. Spodbudno okolje je nanj dobro vplivalo, saj je v Vajah objavil nekaj pesmi, predvsem pa je postal duša vajevskega kroga. Po maturi je ostal brez denarja in se je na materino željo vpisal v celovško bogoslovje. Kjer pa ni dolgo zdržal. Že nasljednje leto (1865) se je kljub revščini odpravil na Dunaj in se pridružil vrstnikom. Vpisal je klasično fiziologijo, jo zamenjal za zgodovino, nato pa leta 1875 začel s študijem prava. Pesmi je objavljal v Novicah in zagrebškem leptru, novele in pesmi v Slovenskem glasniku,preživljal se je kot domači učitelj, študij pa se je precej zavlekel. Leta 1863 se je za krajši čas vrnil domov, kjer je pripravljal pesniško zbirko in se učil za izpite. Nasljednje leto se je zaposlil v advokatski pisarni v Kranju kasneje, kot koncipient v Kamniku, nekaj mesecev pred smrtjo pa se je vrnil v Kranj, kjer je umrl zaradi vnetja možganov.

Jenkov spomenik





JENKOVO DELO

Jenko je začel pisati pesmi v dijaških letih, jih objavljal po raznih leposlovnih listih, leta 1865 pa je svojo poezijo izdal v zbirki Pesmi. Napisal je nekaj epsko lirskih balad in romanc (Zimski večer, Knezov zet, Zaklad), večinoma pa je pisal lirske pesmi, v katerih je opaziti Heinejev vpliv. Tematika se deli na štiri dele: ljubezenske (cikel Obujenje), domovinsko tematiko (Samo, Adrijansko morje), avtoretleksijo (pesmi Človek, Mladenič na zeleni gori) in temo odnosi do narave (Obrazi). Njegova poezija nakazuje po eni strani težnje v smeri romantike, ki nadaljuje Prešernovo tradicijo (pesmi Pred durmi, Zakaj mi ne pišeš?), po drugi strani pa je prepoznati težnje po realističnem načelu, ki prikazuje življenje v stvarni podobi, brez čustvene vnesenosti. S tem je ustvaril prvo umetniško dovršeno različico slovenskega realizma. Največ takšnih elementov je najti v zadnjih Jenkovih pesmih Obrazi, ki so nastali okoli leta 1860. V prozi ni veliko pisal, vendar ima v slovenskem leposlovju pomembno mesto, saj se je z njo zelo približal psihološkemu realizmu. V novelah Tilka in Jeprški učitelj (obe izšli leta1858 v Slovenskem glasniku) je oblikoval lik čudaškega junaka in izpostavil njegovo duševnost. S ciklom desetih pesmi Obujenke je napisal najbolj znane ljubezenske pesmi, ki so nastale na Dunaju, pod vtisom stare novomeške ljubezni do Leopoldine Kuraltove. Pesnik v njih obuja staro ljubezen (od tod naslov cikla), nekje z otožnimi motivi razhoda dveh zaljubljencev, drugje s povdarjenimi čutnimi elementi.

Njegova dela:

Domoljubna lirika: Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Naprej
Pripovedne pesmi: Zimski večeri, Knezov zet
Domoljubne pesmi: Trojno gorje, Obujenke.
Pripovedna proza: Spomini, Tilka, Ješprški učitelj

 

UVOD
/ REALIZEM / REALIZEM NA SLOVENSKEM / SIMON JENKO / TILKA / AVTORJEV POGLED NA GLAVNO KNJIŽEVNO OSEBO / ZAKLJUČEK / LITERATURA /