Realizem v književnosti
Realizem izhaja iz lat. res, realis (stvar, stvaren), na splošno je izraz za stvaren pogled na življenje, v literarni zgodovini pa ima ime za književno smer 19. st., ki predstavlja stvarnost tako, da postavlja ljudi v odvisnost od stvarnih življenjskih sil (bioloških, psiholoških, zgodovinskih). Realizem 19.stoletja je književna smer, ki je za snov svojih del izbrala življenje v sodobni, meščanski, industrijski, zmeraj bolj kapitalisticni družbi z njenimi novimi razredi, zlasti z industrijskim proletariatom, z novo znanostjo, tehniko in politično demokracijo, s strankami in mednarodnim delavskim gibanjem. Takšna družba se je v najnaprednejših evropskih deželah razvila že v prvi polovici ali sredi 19.stoletja. Ena njenih značilnosti je bilo propadanje plemiškega razreda kot gospodarskega, političnega, vojaškega in kulturnega temelja starih monarhij. Na njegovo mesto je stopilo meščanstvo s svojimi trgovskimi, podjetniškimi, finančnimi uredniškimi sloji. Družbene sremembe so zajele zlasti kmetstvo iz katerega se je z obubožanjem začel oblikovati mestni industrijski delavski razred. Malo meščanstvo se je prav tako začelo razslojevati.Te spremembe so tudi v književni zbudile smisel za pomembnost zgodovinskih procesov, ki določajo usodo družbenih skupin in posameznikov. ta smisel je glavna značilnost nove realistične književnosti.